Spet se je začelo šolsko leto in spet smo sedli za mizo - otroci v šolske klopi, učitelji in kateheti pa za kateder.
Novo leto šolanja se seveda ni moglo začeti brez napotkov tistih na vrhu, ki tudi pomenijo simbolično odprtje šolskih prostorov. Tako je slovenski predsednik Türk dejal: “Šola ima skupaj z vami, učitelji in starši, pomembno nalogo in odgovornost. Prinaša vam znanje in sposobnosti, s pomočjo katerih boste v življenju dosegli varnost in srečo”. Da je poudarjena vloga staršev v vzgojnem procesu, je še kako prav, saj so se mnogi odpovedali tej svoji vlogi ali je vsaj ne opravljajo dovolj dobro in odgovorno. Mnogi starši se zanašajo, da bodo otroci vse tisto, kar za življenje potrebujejo, dobili v šoli in drugih vzgojnih ustanovah. Sami so prezaposleni in v današnjem ubijalskem ritmu le stežka najdejo čas za svoje otroke, da bi jim prisluhnili in se z njimi pogovarjali, se z njimi kakorkoli ukvarjali. Tako pa se otroci iz šolskih klopi le presedejo za računalnik, seveda so vmes še raznorazne interesne dejavnosti, ki navadno niti niso neka premišljena izbira, temveč ukaz s strani staršev. Kako pomembno bi bilo, nasprotno, da bi se starši pogovorili z otroki in šele potem skrbno izbrali le katero izmed dejavnosti, ne pa vseh in raznoraznih. Velja poudariti, da se otroci učijo predvsem 'z očmi', torej prek svojih čutov, zato pa potrebujejo zglede, zlasti v svojih starših. Temu pravimo avtoritete - te lahko primerjamo z oporo, ki jo damo mlademu drevescu, ko ga zasadimo. S pomočjo te opore se otroci utrdijo in dozorijo v pokončne ljudi. V dobi odraščanja postane odločilna očetovska vloga. Kadar oče stoji za določenimi vrednotami, tudi otroci vidijo, da je zadeva nekaj vredna, da je resna. Ob starših se učijo tudi tega, kaj je dobro in kaj zgrešeno. Podobno velja za vse prave vzgojitelje in trenerje.
Ne smemo pozabiti kulturne in duhovne vzgoje, ki sta postali kar nekako odvečna prtljaga, pa čeprav sta v življenju človeka odločilnega pomena. Potrebujemo duhovno vzgojo in potrebujemo kulturo. Potrebujemo spet Boga in potrebujemo čudenje nad njegovimi darovi. Vendar pa je žal res, da šole ne smejo vzgajati, otroci, zlasti pa mladi, ne smejo sanjati in ustvarjati. Edino, kar je v šoli pomembno, je ZNANJE, kakor lahko vidimo tudi iz predsednikove izjave, ki bi naj samo po sebi in s pomočjo SPOSOBNOSTI zagotovilo vse potrebno za življenje, tudi srečo. Čim prej morajo priti do moči in denarja in ne smejo imeti tistega obdobja, ki ga starši niso imeli - mladosti. Vse v smislu zgrešenega pojmovanja izreka z maturitetnih pol, kjer je n-krat natisnjeno: 'Scientia est potentia'. Po razsvetljensko-pozitivističnem konceptu se to splošno pojmuje kot: 'znanje pomeni moč'. Vendar to kopičenje znanja na znanje ne pripelje nikamor. Kam naj se namreč to znanje 'usede', če ne skrbimo za človekov celostni razvoj? Tako pa se dela v tehnično-razumarski smeri, po kateri je treba vse preveriti in izračunati, tudi sposobnosti človeka in obstojnost zvez. Kako in kje naj se potem otrok uči preseganja samega sebe, stremenja za enim, resničnim, dobrim in lepim? Bomo končno že enkrat svoj pogled obrnili od tal k nebu?
Uvodnik v prilogi Novega glasa 'Bodi človek'.
Ni komentarjev:
Objavite komentar