O naših dobrih semenih

Z današnjim odlomkom smo prišli do sklepa Jezusovih štirih govorov, ki predstavljajo večji del Matejevega evangelija, s koncem četrtega, t.i. 'eshatološkega' govora pa smo prijadrali tudi do konca cerkvenega leta. Naj najprej povem, da zadeva govor, ki je eshatološki, poslednje človekove reči - tisto torej, kar vsakega od nas čaka, ko se konča naše zemeljsko življenje. Morda se zdi zadeva zahtevna, kakor se nam zdijo zahtevni vsi podobni sestavki, ki imajo na sebi to prevleko, ki ji učeno rečemo 'apokaliptični jezik', pa ni tako zahtevno. Seveda bodo ob tem mnogi pomislili na napovedi o koncu sveta, pa pravzaprav sploh ne gre zato, ker gre bolj za konec našega, človeškega življenja… Še bolj kot za konec, pravzaprav za cilj našega življenja. Razkrita je končna človekova resnica – kaj ostane ali obstane, ko nič več ne ostane.

Tam bo pravzaprav narejeno tisto, kar se pogosto naredi ob koncu nekega obdobja, nekega cikla – treba je pregledati, kakšno je to obdobje bilo. Tu pa pride na vrsto ta naš kralj Kristus, ki nam bo postavil pred oči vse te zadeve. Ta kralj pa je zelo drugačen od naših človeških kraljev, ker sodi povsem drugače od njih oz. sodi podobno, njegove oči pa so drugačne, ker so 'oči srca'.

Kakor je zemeljskim vladarjem pomembno, kaj mu je kdo dobrega naredil, je to pomembno tudi kralju Kristusu, le da on sedi na drugačnem prestolu. Njegov prestol podpirajo solze, bolečine in rane tistih najmanjših, pravzaprav so njihove solze, bolečine in rane tudi Jezusove rane, ker je Jezus v teh ljudeh, če ga le znamo najti.

Kako drugače gleda ta kralj, ki nam ga predstavi evangelist Matej, ki ga sploh ne zanimajo naše napake in spodrsljaji, ampak naša dejanja ljubezni. Še kako torej pridejo tu v poštev besede sv. Janeza od Križa, ki je dejal, da bomo ob smrti sojeni glede na našo ljubezen. To je torej tisto, kar na koncu ostane, tisto, česar ne razjesta 'molj in rja' – ljubezen do bližnjega.

Tu pa nastane težava, ker smo mi uboge, te 'najmanjše', o katerih govori Jezus, zaprli v neko novo družbeno kategorijo, v anonimnost. Za evangelij pa ubogi niso neki anonimneži, ampak je vanje vtisnjeno Božje ime. To je ime tistega Boga, ki odrešenja ne veže na izredna dejanja, temveč na čisto vsakdanja dejanja, katerih smo sposobni prav vsi. Ne gre torej za tisto mašo, pri kateri smo prisotni, ampak tisto mašo našega življenja. Prva namreč ni naše, temveč Božje delo, ko se Bog daruje za nas, mi pa smo poklicani, da naredimo mašno daritev iz našega življenja.

Nebeški arhivi namreč niso polni naših grehov, da bi jih Bog potem potegnil na plano in nam jih očital v obraz, ampak so polni naših dobrih del – koščkov kruha, kozarcev vode, obiskov… Kadar so namreč grehi odpuščeni, jih več ni, ostaja pa 'tisti boljši del, ki nam ne bo vzet'. Bog ne gleda na plevel, temveč na dobro žito.

To žito pa bo zraslo iz semen, ki jih sejemo danes. Ne sprašujmo se, če je morda res 'dobrota sirota', ker to nima smisla. Sejmo to dobro seme, ne da bi se spraševali take in podobne reči. Važna je tista nebeška njiva, kjer bo obrodilo sad tudi tisto seme, ki ga v našem zemeljskem življenju ni. Kar se ne vseje na zemlji, se v nebesih.