Umor stolnice

Tako je arhitekt Stefano Maccarini Foscolo dal naslov svoji knjigi, ki govori o tem, kaj se je zgodilo v stolni cerkvi v Reggiu Emilia, v Italiji. Tam je namreč krajevni škof Adriano Caprioli, ki je tik pred tem, da se upokoji zaradi dosežene starosti petinsedemdesetih let ukazal preureditev (več o tem tudi v članku spletnega časopisa 'La Bussola quotidiana'). Morda je bila stolnica tudi res potrebna te preureditve, vendar je tisto, kar se je potem zgodilo, zločin. Tudi zdrava pamet, poleg določenih norm in smernic, namreč določa, da je treba upoštevati slog cerkvene stavbe in nove stvari postaviti tako, da bodo v dobri povezavi s starim. Ohraniti je prav tako treba stare arhitektonske elemente, kakor pravijo dokumenti 2. vatikanskega koncila, saj predstavljajo 'bogastvo, ki ga je treba zelo skrbno ohranjati'. Glede novitet pa pravi, da naj se jih ne vnaša, 'razen ko bi jih zahtevala prava in zagotovo preverjena korist Cerkve'. Tudi sicer niso upoštevali cerkvenega učiteljstva na tem področju, ampak naredili po svoje. 

Na ogled so slike novih elementov v stolnici v Reggiu Emilia. Pri vsaki sliki je tudi komentar, da razloži zadeve, ki je nekoliko kritične narave, opira pa se na komentar umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija. Vsak element je delo določenega umetnika, ki ga je pač naredil, kakor sam ustvarja, kar pa ni nujno ustrezno in dobro tudi za cerkveno stavbo, ki ima drugačen namen. Zdi se mi tudi, da ne more ravno vsakdo ustvarjati cerkvenih arhitektonskih in umetniških elementov - tu ne gre za poveličevanje nekega umetnika, ampak za poveličevanje Boga. V imenu t.i. liturgične prilagoditve, ki je v Italiji že vsaj dve destletji izredno priljubljena beseda, se v častitljive in stare cerkve vsiljuje neke nove stvaritve, ki naj bi bile lepe in nekaj vredne že zato, ker so jih naredila velika umetniška in arhitekturna imena - če so verni, je postransko vprašanje, če poznajo smernice in navodila cerkvenega učiteljstva pa tudi, se zdi.

Daritveni oltar

Navkljub navodilom, da je potrebno ohraniti véliki ali t.i. glavni oltar, so le-tega barbarsko odstranili in celo odkopali njegove temelje. Sedanji daritveni oltar bi lahko tudi bil v redu, ampak ne v takšni cerkvi, gre namreč za dva neobdelana kamnita bloka, ki so ju našli v kamnolomu v Carrari, na enem je celo vklesano 'Caesar', kar naj bi pomenilo, da sta bloka ostala še iz rimskih časov. Avtor je umetnik Claudio Parmiggiani. Problematičen, še bolj kot sam oltar, pa je krožni stožčasti podstavek pod njim, za katerega bi se arhitekt vsaj lahko pogovoril z avtorjem oltarja - išče nek geometrijski učinek, kjer je krog tisti glavni in 'večnostni' element, vendar pa podstavek popolnoma razvrednoti tisto, kar s svojo grobostjo in primitivnostjo sporoča daritveni oltar. Tudi gladka tla cerkve, pa tudi podstavek oltarja je tak, so v popolnem kontrastu s samim oltarjem, za razliko od npr. novega oltarja v devinski cerkvi sv. Janeza, kjer so tla cerkve bolj groba, zato pa tudi ustreza grobo obdelan oltar. S tem podstavkom v obliki sira (to je nenazadnje dežela parmezana - parmiggiano reggiano) oltar popolnoma izgubi svoje sporočilo in postane neke vrste luksuzno pohištvo. Postavitev dveh kamnitih blokov za oltar se tudi zdi neko vračanje k poganstvu (kar nenazadnje ponazorijo tudi 'duhovnice', ki plešejo tam okrog stojala) a o tem bi se dalo diskutirati, predvsem pa bi potrebovali več prostora. Tu je slika oltarja:

Velikonočna sveča:

Mislim, da tu niti ni vredno citirati avtorja te rakete, ki bi naj predstavljala znamenje zmage vstalega Kristusa, znamenje zmage luči nad temo, ker je čista in zastonjska provokacija, saj je v popolnem kontrastu z vsem ostalim. Luknja, ki so jo pa naredili v tleh za nameščanje te 'sveče' me spominja na tisto, ki se jo naredi v parketu telovadnice, da se postavi tista dva stebra za odbojkarsko mrežo - v Vipavi smo ničkolikokrat to počeli, ampak v telovadnici. Ko so 'svečo' skušali prižgati, jim ni uspelo:

Prižnica, ki so jo spremenili v 'ambon':

Kot že rečeno, niso upoštevali, da je treba ohraniti pretekle arhitektonske elemente, ampak so prižnico spremenili v ambon. Naj povem, da bi naj po bogoslužju Pavla VI. ambon bil v prezbiteriju, ne pa izven njega, saj naj bi predstavljal 'mizo Božje besede'. Ker je treba vse 'videti' (drugače ne verujemo), pa je japonski umetnik Hidetoshi Nagasawa, ki je sicer šintoistični vernik, napravil takšno stojalo, da se vidi evangeljsko knjigo (spet pod 'ambonom' plešejo 'duhovnice'): 

 

Isti japonski umetnik je tudi napravil čudno stopnišče, po katerem naj bi lahko na 'ambon' stopilo hkrati kar pet ljudi - sprašujem se, če vsi celi in brez poškodb. Da čudna oblika nikakor ne ustreza arhitekturi cerkve, ni treba posebej poudarjati:

Isti japonski umetnik je napravil tudi neke vrste križ, ki bi naj potem bil oltarni križ, a so vsaj to preprečili. To seveda ni noben križ, aploh pa manjka na njem 'korpus' - Kristusovo telo, ki ponazarja tisto žrtev, ki se zgodi na samem oltarju pri maši:

Škofovski stol ali 'katedra':

V stilu 'uboštvene umetnosti' je ta element napravil grški umetnik Jannis Kounellis. Uporabil je les neke starinske hiše iz Viterba, ki so ga mislili sicer zavreči. Seveda tovrstna umetnost ne ustreza dostojanstvu cerkvene stavbe. Škofovska katedra tudi ne spada v cerkveno ladjo, temveč v prezbiterij. Meni se zdi zadeva takšna, kot bi jo naredili iz odpadnih železniških pragov. Najbrž bo naslednji škof zadevo odstranil:

Naj na koncu povem, da se verniki, na čelu z zgoraj omenjenim arhitektom, ne samo da niso strinjali, ampak so bili odkrito proti. S takšnimi posegi se dela vsestranska škoda - vprašanje, če se bo dalo še popraviti v prihodnosti tovrstne zablode. Umetniki so vsi trdili, da so delali zastonj, najbrž pa ni bil zastonj material, prevoz in podobne zadeve. Zaradi del je bila katedrala kar tri mesece zaprta za bogoslužje, potem pa so bile zadeve zamaskirane v lesenih zabojih (na spodnji sliki). Da ne pozabim tudi na to, da so odstranili cerkvene klopi s klečalniki, namesto njih pa namestili plastične zložljive stole, tako da verniki ne morejo več poklekniti v držo češčenja, ki je pristna molitvena drža katoliške Cerkve, ki se je razvila skozi več stoletij. Naredili so veličastno odprtje, kot na kakem sejmu, kjer predstavijo novosti. Kakšen občutek so imeli verniki ob razkritju, pa je razvidno iz določenih komentarjev, kjer je tudi razvidno njihovo odkrito ogorčenje nad tem, kar se je zgodilo.