Od kamnitega k živemu templju

Neki francoski svetopisemski strokovnjak je svoje razmišljanje o Božji besedi te 4. Adventne nedelje naslovil: »V iskanju pravega in popolnega Templja.« Imamo kralja Davida, ki želi Bogu postaviti zidan tempelj z veličastnim okrasjem, a mu Bog po preroku Natanu sporoči, da mu je bolj všeč druge vrste tempelj, tisti živi tempelj, sestavljen iz ljudi, ki so mu vdani.

Tiziano - Gospodovo oznanjenje

David ni imel slabih namenov. Morda je želel tudi v zidani obliki pokazati, kako je Izraelov Bog večji in mogočnejši od vseh poganskih bogov, vendar pa v tem namenu tiči lahko tudi nevarnost, da bi bolj proslavljal samega sebe, ki bi tak mogočen tempelj postavil, kot pa Boga. Mi smo v podobni nevarnosti kakor kralj David, mi duhovniki, ko se bolj posvetimo mrtvim kamnom namesto živim, pa tudi, kadar mislimo, da bomo ljudi rešili s svojimi briljantnimi pridigami. Kar zadeva vernike, pa se npr. pri raznih skupinah v župniji ne bi bilo neumno večkrat vprašati, če bolj proslavljamo sebe, ali pa je naše sodelovanje res trud za večjo Božjo slavo in ljudem v korist. Bolj kot v okviru mrtvih kamnov, želi biti Bog prisoten v živih kamnih. Kakor je dejal sv. Irenej, je Božja slava živi človek. Bolj ko človek postane, če vzamemo Pavlove besede, tempelj Svetega Duha, stavba, ki jo prežarja svetloba Božje luči, bolj za Boga tudi pričuje.

Bog si je v človeški zgodovini tako sam postavil tempelj – Devico Marijo. Bilo je to neko povsem običajno dekle, ki je živelo na podeželju, daleč stran od vrveža glavnega mesta Jeruzalema, da bi bilo še bolj poudarjeno, kako si Bog izbira, kar je slabotnega in nepomembnega, da bi razodel svojo veliko slavo in veličino.

Ko pride nad Marijo Sveti Duh, jo obsenči moč Najvišjega in Bog se naseli v njej, kakor je moč Najvišjega obsenčila že nekoč jeruzalemski tempelj. Božja moč to preprosto dekle spremeni v Božji tempelj. Ampak pazimo, tu ne gre za moč v smislu energije (gr. enérgeia), ki je danes tako razširjena, ampak gre za tisto stvariteljsko moč (gr. dynamis), ki jo ima samo Bog. To je tudi tista moč, ki dela čudeže: »Bogu namreč ni nič nemogoče.« Bog zato ni enako energija, to ima tudi hudi duh, nima pa tiste stvariteljske moči in je zato veliko šibkejši od svojega Stvarnika.  

Podobno kot z Marijo se z vsakim od nas zgodi pri svetem krstu, ko pride tudi nad nas Sveti Duh in nas obsenči ta čudovita moč Najvišjega, ki nas preustvari, da postanemo tudi mi tak Božji tempelj, da se tudi v nas naseli Kristus. Mi vsi smo tudi, podobno kot Marija, vsak trenutek življenja obdarjeni z milostmi. 

Razlika med nami in njo pa je, da je ona, ko je dejala, da je njegova služabnica, enkrat za vselej privolila Bogu, njegovi volji in njegovemu čudovitemu načrtu z njo. Ona je bila madeža greha obvarovana, mi pač ne, zato večkrat raje delamo po svoji volji, kakor po Božji. Takrat seveda tej Božji moči, ki človeka odznotraj preustvarja, ne dovolimo, da bi delovala – Bog nikdar ne gre mimo naše svobodne volje, ki nam jo je tako velikodušno podaril. Zato potrebujemo odrešenje. Zato potrebujemo nekoga, da nas iz smrtne sence potegne v luč življenja. Prosimo Marijo, naj prinese Kristusa tudi vsakemu izmed nas, mi se pa ob njej učimo, kako ga sprejeti in prinašati ljudem, kakšna drža je za to potrebna.