Zakaj je treba
pred velikimi prazniki, kot je Božič k spovedi in k obhajilu. Nekateri
hodijo k obhajilu brez vsake težave, drugi ne, nekaj o tem, kako naj se
tu ravnamo.
Vse skupaj kaže na neko miselnost, ki je prisotna tudi sicer med
kristjani. Če pogledamo najprej spoved, potem opazim tu nekaj vrst
ljudi, ki ne razumejo prav tega zakramenta. Marsikdo gre k spovedi samo
iz navade, kakor iz navade nekateri tudi hodijo k maši - pridejo
prazniki, pa je treba k spovedi, kakor je treba na bencinsko črpalko, ko
avtu zmanjka goriva v rezervoarju. Kakor bi bil to servis, kakor
avtomat za kavo - tako seveda tudi pričakujejo, da dobijo odvezo, saj je
zanjo dovolj, da vstopimo v spovednico. To obiskovanje maše in
spovedovanje iz navade je lahko velika težava, ker potem človek težko
gre v globino stvari in ne razume, da gre za naše odnose - do Boga, do
ljudi okoli nas in do samih sebe. Zato je spoved pred prazniki lepa
priložnost, da uredimo naše odnose, da se odločimo, kako se bomo v
prihodnje trudili 'odriniti bolj na globoko'.
Toda, če bi radi, da bi
bila spoved res prava, je potrebno precej samostojnega dela, da tako
rečem. Treba se je potruditi in se res dobro pripraviti na spoved in
treba si je v globini želeti, da nam Kristus odvzame naše breme. Je
kakor s tistim možem, ki je hodil po poti z vrečo na hrbtu, ki je
postajala vse težja. Bližal se je obali, ob katero je butalo razburkano
morje, nekoliko bolj vstran pa je na barki bil nekdo v belem, ki je možu
rekel, naj mu da težko vrečo. Z zadnjimi močmi je osebi v belem mož
izročil vrečo, ki jo je tisti v belem potem vrgel v morje. Morje se je
umirilo, namesto čolna pa je bil napis 'Prepovedan ribolov'. Vsak od nas
nosi to vrečo ki mu jo grehi, preizkušnje in razne težave polnijo in ga
silijo k tlom. Razburkano morje je njegova razburkana duša. Vsakega pa
čaka Jezus, da bi mu odvzel to težko vrečo. Ko mu je odvzeta, se duša
umiri, tisti napis pa pomeni, da grehov ni več in se jih ne sme več
iskati.
Podobno je pri vsaki maši, ko smo povabljeni, da svoje življenje
položimo na oltar, da Bog vse to spremeni v blagoslov za nas. Težava
je, da marsikdo misli, kako ne potrebuje Božje ljubezni in odpuščanja,
ker ne dela nič slabega v življenju. Takšni ljudje si domišljajo, da jim
ni treba k spovedi, ker so dobri ljudje, iz istega razloga pa lahko
gredo k obhajilu. Postavlja se vprašanje, zakaj potem sploh k obhajilu,
če je - kakor verujemo - v tistemu kruhu Bog, mi pa ga v svojem
življenju ne potrebujemo? Logično se nam ponudi odgovor, da potemtakem
ne zares verujemo, da je Jezus v tistem okroglem koščku nekvašenega
kruha.
Ponujam še eno zgodbo. Nekdo je vsak dan hodil z dvema vedroma k
vodnjaku po vodo. Na dnu enega od veder je nastala luknja, zato je vedro
reklo možu, naj ga vrže stran, saj z njim ne bo mogel prinesti kdove
koliko vode domov, toda mož ga ni hotel zavreči in je nadaljeval s
prenešanjem vode domov luknji v vedru navkljub. Čez čas je opazil, da so
na strani, kjer je vedro zalivalo zemljo, pognale rože, na drugi pa jih
ni bilo. Tako je z nami - če nimamo napak, jih Bog ne more spremeniti v
dobro, rože, v bisere s svojo ljubeznijo.
Na mestu je prilika o
farizeju in cestninarju (Lk 18,9-14) - eden se je zahvaljeval, kako je
dober, kako ni kakor drugi ljudje krivičen, grabežljiv in prešuštljiv.
Cestninar pa se je primerjal samo z Bogom, kako je sam ubog v primerjavi
z Bogom. V zgodovini človeštva je samo en človek, ki je bil popoln in
brez greha - Devica Marija, ostali pa potrebujemo Božje odrešenje in
usmiljenje. Povabimo Boga k sebi, pa bodo letošnji prazniki res pravi.
Bog prihaja k nam po zakramentih - če ne verjamemo, da nam po duhovniku
res odpušča grehe in da je res prisoten v sveti hostiji, ga kar
vprašajmo, pa nam bo dal znamenje, če ga bomo res iskreno vprašali.
Objavljeno v božični številki tednika Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar