Življenje novo se budi

Ko se Jezus prikaže svojim apostolom, torej sedaj enajsterim, saj enega več ni, le-ti mislijo, da je prikazen. To srečanje se zgodi po tistem emavškem, saj prav  tista dva učenca, ki se jima je to zgodilo, sedaj pripovedujeta apostolom o tem dogodku. Kristus se ne pojavi kot neka ideja, duh, ni plod domišljije, temveč je konkretna oseba. 

Mi smo danes zelo podobni apostolom, saj se s temi Kristusovimi zadevami soočamo navadno na zelo razumarski, intelektualni način. Vse to bi radi na takšen ali drugačen način dojeli. Večinoma mi živimo to naše krščansko življenje z našimi človeškimi očmi, z očmi sveta, tuzemskimi. Tu ima še kako prav nemški filozof Arthur Schopenhauer, ki pravi: »Vsak od nas zamenjuje meje svojega vidnega polja z mejami sveta.« Mi sami, ljudje, smo torej mera vsemu. Resnično je zgolj tisto, kar lahko izmerim, stehtam, dokažem, česar se lahko dotaknem, kar lahko spoznam s svojim razumom.  

Če je nekaj sprejemljivo, verjetno, prepričljivo, možno, presojamo iz tega, kar nas obdaja in s tem, kar smo kot ljudje sposobni dognati. Zato bi se res lahko reklo, da je Jezus Kristus vélika prikazen življenja mnogih kristjanov. To pomeni, da je Kristus neka ideja, celo neka lepa, čudovita ideja, ni pa nekaj stvarnega, konkretnega, s katerim lahko skupaj večerjaš (prim. tudi Raz 3,20). Ni nekdo, ki je tudi v resničnosti s teboj. Jezus pa učencem pravi: »Duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« (Lk 24,39). Vstali Jezus je torej resnično navzoč, je tu ob meni, kakor lepo pravi slovenski prevod pesmi J. S. Bacha: »Jezus vedno je ob meni.« 

Mi mislimo, kako je Jezus »tam zgoraj«, »v nebesih«. Za nas je zelo oddaljen. Tam pač dela svoje reči, mi, male »mravljice« pa tu s težavo vlečemo svoj življenjski voz naprej. Jezus je tako za nas neka ideja, neka romanca, ki nam nekoliko polepša to naše bivanje. Imamo Jezusovo rojstvo in vstajenje, ki pa sta nekaj »tako lepega«, »družinski praznik«, nekaj tako romantičnega… Onostranstvo je seveda tudi tako neka simpatična, a nedoločna misel, vsekakor pa ne nekaj konkretnega.  

Ne, Jezus je »meso in kosti«, je resnično med nami, je navzoč v evharistiji. Je nekaj resničnega, kar se da izkusiti, ki lahko postane vsebina oznanila. Naše oznanilo ni ideja. Kaj je tisto, kar oznanja nekdo, ki je Vstalega srečal? Mar oznanja moralo? Oznanja morda, kako je nujno treba spopasti se z določenimi problemi ali z ne vem, čim? Ne, takšen človek oznanja svoje spreobrnjenje in odpuščanje grehov. To nam evangeljski odlomek ponuja kot cilj prikazanja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kaj pa sta ti dve zadevi? 

Jezus se prikaže, da bi se celemu svetu oznanilo, da se nekdo lahko spremeni. To je spreobrnjenje: Lahko spremenim svoje življenje. Ni res, da smo obsojeni, da nam je usojeno ostati tisto mizerno bitje, na kar smo se že navadili, da smo. Ni res, da moramo ostati v tistih šablonah, shemah, ki so v resnici sheme iz našega otroštva – to smo pač prejeli od svojih staršev in bomo vedno ostali v tem. Ne, človek se lahko znova rodi. Človek lahko doživi nekaj novega. Ljudem lahko oznanjamo spremembo, spreobrnjenje – radikalno spremembo smeri življenja. Nekomu lahko oznanjamo spremembo njegovih motivacij, globoko, korenito, bistveno spremembo njegove biti. Lahko mu oznanjamo, kako lahko spremeni svojo miselnost, da jo poglobi vse dotlej, dokler ne pride do tistega, kar v resnici je, kakor si ga je Bog zamislil. 

To pa je mogoče še z eno drugo zadevo, s katero gresta z roko v roki: odpuščanje grehov. Ni spreobrnjenja brez odpuščanja grehov. Nekdo lahko postane nekaj novega, novi človek zato, ker mu je odpuščeno. Sunek, ki ga nekdo doživi ob tem je tako močan, da mu popolnoma, radikalno spremeni življenje. Ko je Kristus komu odpustil grehe, mu je dejal: »Pojdi in odslej ne greši več.« (Jn 8,11). Vedel je torej, da nekomu lahko podari neko drugačno življenje, življenje, ki ga je odpuščanje popolnoma spreobrnilo. Podari lahko življenje v polnosti: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10).  

Veliko ljudi se da pozdraviti samo z ljubeznijo. Da bi spreobrnili srce mnogih ljudi, jih je treba imeti rad. Treba jih je vzeti takšne, kakršne so. Ljudje so namreč takšni, kakršni so zato, ker mislijo, da ni druge možnosti, ker so se navadili spretno krmariti po neki strategiji, ki je ta, da se nekako prebijajo naprej v svetu šibkih, krhkih ljudi. Ljudi, ki jih zate zanima do določene mere. Odpuščanje grehov pomeni: Lahko se spremeniš. Doživeti odpuščanje grehov pomeni izbris tistega dela nas, ki niso naša resničnost, niso tisto, kar v resnici smo – to so naši grehi. 

Zakaj lahko vstali Gospod vse to naredi? Ker se dotakne naše zlaganosti. Kaj pa je greh? To je nujno treba povedati, če želimo ljudem oznanjati odpuščanje grehov. Razumeti moramo, kaj je v človeku greh. Greh ni naša resnica, naša resnična podoba. Greh je naš tumor, naš rak. Je tisti zgrešeni in nenadzorovani, kvarni proces, ki se dogaja v nas. Kadar naše celice ponorijo. Človek ni resničen, kadar greši, ampak, kadar ne greši. Ni res on, kadar dela zlo, temveč, kadar dela dobro. Dobro je moja resničnost. Odpuščanje grehov pomeni, da najdem samega sebe. Da končno res lahko zaživim tako, kot v resnici sem. Greh namreč v meni povzroči misel, ki mi pravi, da je edina resnica ta, da bom umrl, da je edini cilj, ki je pred menoj, grob. Kakšno je torej neko življenje, katerega cilj je grob, kakšno pa je, po drugi strani, življenje, katerega cilj je vstajenje, ki se ne konča v grobu, ki je večno? Popolnoma drugačno. Če nek človek lahko vstane od mrtvih in se prikaže, pa ni neka prikazen, neka ideja, nekaj abstraktnega, ampak je »meso in kosti«, nekaj konkretnega, potem se pojavi neko novo obzorje, neka nova možnost. To obzorje je popolnoma drugačno. Nisem obsojen na propad, pred mano ni več slepih ulic, temveč samo pragovi, ki jih je treba prestopiti. Karkoli slabega mi naredimo, izhaja iz tega strahu pred smrtjo, pred končnostjo. Če pa je nek človek vstal od mrtvih, je ta konec premagan. Ne živimo več v suženjstvu groba. Tisti, ki je bil položen v grob, je prevzel pobudo, prihaja nam naproti. 

Učenci so seveda prestrašeni, to je logično, ker živijo v tej človeški miselnosti, da je enkrat konec, kadar nekdo umre. Vendar to ni res – kadar nekdo umre, se začne nekaj drugega, ker je Bog močnejši od vsega tega.  

Kadar se torej oddaljim od Kristusa kot ideje, kot neke miselne kategorije, in začnem vzpostavljati odnosom s Kristusom kot osebo, se začne tudi moje življenje spreminjati. Začne se postopek spreobračanja. Ta nedelja prihaja, da nam je oznanjeno novo življenje, življenje v luči vstajenja. Življenje, ki se rojeva iz Kristusa in ne iz nas.