torek, 28. april 2015

Resničnost, prihodnost in odgovornost

Krščanstvo pri nas v prihodnje 

Vprašanje, kakšna je prihodnost krščanstva v Evropi, se čedalje pogosteje postavlja, čeprav nas je kar malo strah iskreno se spopasti s tem vprašanjem. Po Besedah sociologa Giuliana Guzza pa tega strahu nima, kakor zgleda, Pew Research Center. Slednji pravi, da bo, če se bo tendenca nadaljevala, leta 2050 le še 15% svetovnih kristjanov Evropejcev, medtem ko je bil leta 1910 delež precej večji – 66%. Afrika bo po raziskavah vse bolj krščanska, Evropa vse manj. 

Treba pa je paziti, saj bo Evropa vse manj krščanska, ne pa manj religiozna – povpraševanje se bo
enostavno spremenilo in se že spreminja, najpogosteje v tisto tako udobno in, po papeških besedah »a la carte« individualistično religioznost: »Po mojem mnenju sicer Bog obstaja, vendar drugega ne bi vedel povedati«. Namesto človekovega iskanja podobe, po kateri je bil ustvarjen, torej Boga, raje slednjega upodablja po svoji lastni podobi in obliki, tako da si naredi takšne vrste boga, ki zagovarja njegovo obnašanje. 

Ta predvidevanja niso presenetljiva, glede na tiste napovedi, ki jih je že leta 1969 izrekel neki Joseph Ratzinger, ki se seveda z vprašanjem ni spopadel v smislu številk, morda pa prav zato kar zmrazi njegova tedanja napoved: »Iz današnje krize se bo dvignila Cerkev, ki bo izgubila veliko. Postala bo majhna in bo morala začeti bolj ali manj od začetka. Ne bo več sposobna zasedati stavb, ki jih je zgradila v časih blaginje. Z manjšanjem svojih vernikov bo izgubila tudi velik del družbenih privilegijev. Njen novi začetek bo izviral iz majhnih skupin, gibanj in tiste manjšine, ki bo postavila vero v središče življenjske izkušnje. To bo bolj duhovna Cerkev, ki ne bo prišla do političnega mandata tako, da se bo enkrat spogledovala z Levico, drugič pa z Desnico. Bo revna in bo postala Cerkev ubogih. Takrat bodo ljudje videli tisto malo čredo kot nekaj povsem novega – ugotovili bodo, da je tista mala čreda upanje za njih same, da je odgovor, ki so ga vselej na skrivaj iskali.« 

Samo tistemu, ki jih na hitro prebere, bodo te besede zvenele kot žalostne, pesimistične in polne obupa, v resnici so polne upanja in so spodbudne, kakor tudi kot »vzgojni udarec« za današnjega evropskega, torej tudi za slovenskega in goriškega kristjana. Naša dolžnost tako ni samo v tem, da svoje krščanstvo izpričujemo, temveč da to delamo na najbolj iskreni možni način. Zlasti je treba o krščanstvu pričevati vsem tistim, pogumno, jasno in umirjeno ter z ljubeznijo, ki si mislijo, da krščansko vero že dovolj dobro poznajo, zato pa nanjo gledajo zviška kot na nekaj za življenje brezveznega, dolgočasnega in kar nima kaj povedati. Prav ti lahko ugotovijo, ob spreobrnjenju, da gre zanje za »nekaj povsem novega«. Naloga, ki nas tako ne le čaka, temveč je že tu, je torej hkrati zelo težka in lepa. Sadov najbrž mi ne bomo videli, kot jih niso videli že mnogi preprosti verniki pred nami, a važno je, da sejemo »dobro seme« krščanske vere z velikim upanjem, vero in ljubeznijo, iščoč – po sv. Pavlu – »stvari, ki so zgoraj«. Za sadove bo poskrbel Gospod sam, kot je vedel že očak Abraham.

Objavljeno v Novem glasu in Oznanilih.

2 komentarja:

Nadinka pravi ...

"»a la carte« individualistično religioznost .... , raje slednjega upodablja po svoji lastni podobi in obliki, tako da si naredi takšne vrste boga, ki zagovarja njegovo obnašanje." Torej se moji veri reče individualistična religioznost. Vse lepo in prav, če le ne bi iz tega pojmovanja vejal nek negativen prizvok. S svojo vero NE oblikujem boga, ki bi zagovarjal moje lastno obnašanje temveč oblikujem lastno obnašanje, ki bo vredno vsega dobrega, ki ga prejmem vsak dan. Vero imaš v srcu, za religijo se odločiš in menim da tukaj ni prave in napačne odločitve. Prebiram Sveto pismo, ki mi je pač najbliže, prebiram pa tudi stvari o drugih religijah in prav vse te usmerjajo k boljšemu, poštenemu življenju.

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Po želji, torej. Imamo "snov", kaj verovati in smo povabljeni, da to sprejmemo ter vzamemo za svoje. Treba se je pač tudi odločiti, razumno odločiti in umno odločiti, da potem postane tudi stvar srca, torej celega človeka. Pazimo, ker govorimo o zadevi, ki je globlja od telesne in duševne ravni. In če se odločim za nekaj takšnega, kot je vera, z vsem srcem, se ne morem hkrati odločiti in ne odločiti, kakor tudi ne morem nečesa vzeti, drugega pa ne, pa tudi ne morem hkrati biti v enem verstvu, pa hkrati še v drugih, ker so pač "vse lepe in dobre svetovne religije".