nedelja, 17. november 2013

Kamni so lahko zelo krhki


Najbrž ni treba posebej poudarjati, da smo tudi ljudje današnjega časa zagledani v tisto, v kar so bili pri mogočnem jeruzalemskem templju tudi Jezusovi učenci - v "kamne". "Kamni" so lahko namreč simbol tistega, kar je trdno in konkretno v naših človeških očeh, te pa kar velikokrat, prevečkrat, prevladajo že nad očmi razuma, da niti ne govorimo o tem, da prevladajo tudi nad duhovnimi očmi. Nekaj se nam zdi zares vredno, če je vredno in konkretno v naših človeških očeh, vendar nas evangelij opozarja, da takšen pogled ni pravi. Ne, da ni res, kar vidijo naše človeške oči - tudi to je res, a ni vsa resničnost, takšen pogled ni celosten.

Utrdba Rohtas, Pakistan
Prav k temu, da bi znali gledati na življenje, stvari in dogodke v njem celostno, pa nas vabi evangelij 33. nedelje med letom (Lk 21,5-19). Preizkušnja in hkrati zdravilo za naš omejeni pogled, za naše omejeno gledanje na življenje, je najprej minljivost, potem pa, kot bomo videli, še nekaj drugega. 

Najprej minljivost. Vse, kar je človeško, je tudi minljivo. Minljivi so (bili) tempeljski kamni, saj je prišla vojna in resnično od templja ni ostalo drugega kot tempeljska ploščad. Dela človeških rok so torej minljiva, zato sta človeško delo in napor sicer pomembna, dostojanstvena in vse, kar hočemo, a do določene mere, ker pač dela človeških rok niso večna - zob časa jih pač pohrusta. Človek se torej ne sme ustaviti le pri kamnih, ki so sicer lepi, postavljeni na svoje mesto, a tudi izpostavljeni zakonu močnejšega, kot se je lepo izkazalo v Jeruzalemu, ko so prišli Rimljani, kot se je izkazalo tudi v 1. svetovni vojni s solkanskim mostom, ki ga v izvirniku nimamo več, saj Italijani enakega niso mogli postaviti. Treba je videti onkraj kamnov, onkraj materialnega, ki se izkaže s svojo precej vprašljivo konkretnostjo - ko pride kaj močnejšega, je pač krhko. 

Pod to kategorijo lahko postavimo tudi tisti slogan: "Važno, da je zdravje." Pride bolezen in zdravja ni več. Govorimo pač o telesnem, o fizičnem zdravju, ki mu dajemo ljudje prav bolestno velik poudarek, tudi v pozitivnem smislu, saj pojmujemo zdravje navadno kot odsotnost telesnih bolezni. Zakon močnejšega tudi tu pravi, da so telesne bolezni, ki so pač močnejše od človeškega telesnega zdravja. Treba je torej tudi tu iti onkraj in preko samo telesnega zdravja in tistega, kar se vidi na zunaj. 

Kdor bo znal videti krhkost in minljivost obojega, kar smo omenili, bo znal tudi biti hvaležen za to, dokler ima. Sicer pa velja tisto pravilo, da se tudi fizičnih dobrin človek zave šele takrat, ko jih izgubi.

Preizkušnja in hkrati tudi zdravilo za naš omejeni človeški pogled pa je tudi sila zla, kakor izvemo iz evangelija. Videti je treba namreč, da je minljivo tudi tisto, kar človek zgradi, pa na zunaj ni vidno. Govorimo o naših medsebojnih odnosih, o naših čustvenih, kulturnih, duhovnih in podobnih vezeh, za katere se je treba v življenju neverjetno truditi, da jih zgradimo in vzpostavimo, pa je vendarle tudi to izpostavljeno minljivosti. Če ne prej, se to zgodi s smrtjo, je pa še toliko drugih prvin zla, ki vplivajo na te vezi, kakor lahko vidimo po lastnih skupnostih, za katere smo še včeraj mislili, kako trdne da so. 

Tudi tu velja tisto, kar smo dejali zgoraj za fizične dobrine, da bo znal tisti, ki bo znal gledati preko tega, biti hvaležen za te vezi, zavedajoč se prav krhkosti in minljivosti tudi vseh teh vezi. Sicer bo tudi tu veljalo pravilo, da se bomo lepote vsega tega zavedli, ko bo prepozno. 

Zlo, bolečina, bolezni in, ne nazadnje, tudi smrt, vse to je v evangeliju predstavljeno kot pomembno in še kako močno, ki pa lahko tudi ni dokončno. Odvisno pač, kako se človek odloči. Obstaja namreč sila, ki je močnejša tudi od vsega tega, tudi od smrti, to pa je Božja moč. Bog je močnejši ne samo od vsega človeškega, temveč tudi od vsega hudičevega. Vse to nam je prinesel Jezus Kristus, Božji Sin. Življenje po veri, ki nam ga on predlaga, nikakor ni enostavno. Nasprotno, gre za stalno bojevanje, ki traja vse do smrti. Vendar pa: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). Večno življenje, torej blaženost v nebesih, si pridobijo samo tisti, ki bodo vztrajali na poti svetosti, četudi pridejo preizkušnje in padci. 

Je torej danes evangeljski odlomek tragičen? Bolj kot tragičen, je realen in nas želi prebuditi iz spanja, tragičen je namreč naš pogled in tragično lahko postane in večno ostane, če bomo pri tem (omejenem) pogledu vztrajali. Če vzamemo za svojega Kristusov pogled, je lahko ta odlomek, kakor tudi vsi podobni, vir veselja.

Ni komentarjev: