nedelja, 01. december 2013

Več kot jed in pijača

Čas kar hitro beži, mi pa smo že stopili v adventni čas, kjer pa nam 1. adventna nedelja ponuja takšen evangeljski odlomek, ki bi nas rad malo zbudil. Tudi advent je namreč lahko za kristjane le čas nekaj tednov, ki večinoma obsegajo december, v teh tednih pa lahko bolj ali manj tesnobno in panično tekamo sem ter tja, ne da bi se za trenutek usedli in premislili, kaj je v življenju zares važno. Lahko pa se skušamo nekoliko bolj poglobiti v ta čas, ki je nekakšen povzetek našega zemeljskega življenja. 

Advent namreč pomeni prihod, ki pa je kar trojne narave. Prvi Gospodov prihod se je že zgodil, ko je
Božji Sin postal človek zato, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in nam odprl pot v nebesa. Potem pa bo Jezus, kakor molimo v veroizpovedi: "Spet prišel v slavi, sodit žive in mrtve." Vmes pa je še, kakor nam lepo pove sv. Bernard, "Jezusov prihod v Duhu". Največ lahko vsak od nas stori za tretji prihod, saj se da veliko storiti, da bi do tega duhovnega prihoda prišlo, če se potrudimo in kaj storimo za svoje krščansko stvarno in duhovno življenje. To pa je treba storiti tako, da imamo živi spomin na prvi Gospodov prihod in vse dogodke odrešenja, ki so se zgodili od Betlehema do Jeruzalema, pred očmi pa moramo imeti tudi Jezusov prihod v slavi, ker ima tako vsak od nas pred seboj svojo minljivost in se zaveda, da se bo z Gospodom pravzaprav srečal že ob svoji smrti.

Ta prihod v slavi je pomemben iz preprostega razloga, da moramo razumeti, kaj je cilj vsega. Cilj vsega stvarstva, ne le našega življenja, je Gospod Jezus Kristus. Ko namreč nimaš pred sabo cilja, tudi ne vidiš smisla. Vse je pravzaprav brez nekega globljega smisla. Kam se bo iztekla cesta našega življenja? Kako bo ob koncu naše poti? Evangelij nam pove, da bo tako, kot je bilo v "Noetovih časih". Pomeni, da bo prišel popoln preobrat, ob misli na katerega bi nas moralo pošteno stresti, vendar pa se dogaja prav nasprotno, saj delamo vse po starem. Rečeno je namreč, kako so v Noetovih časih jedli in pili, se ženili in možile... Pa se bomo seveda vprašali, kaj je pa narobe v tem, da se je, pije in ženi ter moži? 

Pravzaprav ni nobene težave, saj te reči same po sebi niso slabe, težava pa nastane, če živimo le za to, če vse to postane edini naš življenjski cilj, preko katerega ne vidimo ali ne želimo videti. Govorimo namreč o telesnosti in čustvenosti. Oboje je še kako pomembno, saj potrebujemo oboje za življenje na tem svetu. Brez obojega, bi ne bili zares ljudje, temveč bi bežali od sveta. Vendar pa obstaja nekaj, kar je še večje od tega. Evangelij je tu precej neusmiljen, saj pove, kako je človek veliko več kot samo  bitje, ki poskrbi za potešitev svojih nagonov, čutov in čustev. Na obzorju je drugačen razplet. Sveti Pavel to zemeljsko življenje jemlje na precej gledališki način, saj pravi, da bo "scena tega sveta prešla"(prim. 1 Kor 7,31), mi pa ne smemo biti navezani nanj. Kakor nas je v tem tednu spominjal bl. Tomaž Čelanski, bo vse to prešlo: "Zemlja v prah se bo zdrobila." Za vsakega od nas se bo ob smrti to zgodilo. 

Nekaj je tako jesti in piti, misleč, da se življenje tu konča. V prenesenem pomenu je tu tista pozornost samo na trenutnih užitkih, kot bi vse življenje bilo le v tem. Tudi je nekaj ženiti in možiti se, kot bi se tam vse končalo. A se tudi tam vse ne konča. Ob smrti se zdrobijo v prah tudi naši medčloveški odnosi - tu ne moremo pomagati. Ko jaz umrem, ostane družina in okolica brez mene, jaz pa brez družine in okolice. Poleg tega je nevarno, da vtakšni miselnosti postane zelo omejujoč tudi pogled na bližnjega. Nekateri pravijo, kako je najbolj važna družina. To drži relativno, ker družina ni zadnji človekov cilj, ampak je še bolj, kot smo že imeli priložnost govoriti, sredstvo za posvečevanje njenih čalnov. Potem pa je še tista druga težava, ko rečemo, kako "imamo oči" samo za ljubljeno osebo. V določeni meri že drži, a ne v povsem absolutnem smislu, saj ima tisti, ki se trudi urejeno živeti svoje najožje odnose, oči tudi za drugega. Med drugim, če vse skupaj temelji le na telesnosti in čustvenosti, se te "ljubljene osebe" lahko kar hitro menjajo, kakor nas opozarja evangelij. Rečeno je namreč, kako so se ljudje v Noetovih časih ženili in možile brez prestanka. 

Naši odnosi so namreč več kot le telesnost in čustva. Življenje v resnici gre proti nekemu drugemu cilju. Če se tega zavedamo, potem je naše bivanje na tem svetu nekaj povsem drugega. Marsikdo bo rekel danes, kako želi, da bi njegova družina bila srečna. Samo v zemeljskem smislu je to premalo. Za svoje najdražje si želim, da se zveličajo, da dosežejo večno srečo v nebesih. Vse ostalo bo minilo, se spremenilo v prah. K temu drugemu cilju nas vabi adventni čas. Tako se lahko spremeni naš pogled, tako se lahko pravzaprav spreobrnemo. Človek je namreč, za razliko od drugih živih bitij, bitje razuma in duhovno bitje. Kot tak pa je sposoben gospodovati svojemu telesu in svojim čutom ter čustvom, da bi dosegel cilj, ki je večji od njega samega in od tega minljivega sveta. Sic transit gloria mundi.

Blagoslovljen adventni čas! 

Ni komentarjev: