nedelja, 04. maj 2014

Nikdar sami

Noben človek v resnici ni sam na svoji življenjski poti, čeprav se velikokrat zdi, da temu je tako. To, da smo sami na tem svetu se nam zdi zato, ker velja tisto, kar je veljalo za učenca na poti v Emavs: »Njune oči pa so bile zastrte« (Lk 24,16). Tudi naše oči so zelo pogosto zastrte, pokriva jih sloj vsega hudega in vseh razočaranj, kar smo pač v življenju doživeli in nas je prizadelo. Navadno je tako, da se pri tem tudi ustavimo in ne vidimo naprej. Zdi se, kot bi bilo v življenju res vse samo črno.

To je povsem človeško, da ne bo pomote. Dejansko drži, da je, če tako gledamo, da je več slabega kot dobrega. Samo okrog se je treba ozreti, pa vidimo, koliko je tega hudega in zla v svetu. Toda, če ostanemo le pri tem, če se tu zaustavimo, se ustavimo tudi na naši življenjski poti, v naši življenjski rasti. Samo človeške, samo telesne oči, niso sposobne preko takšnih ovir. Ali se niso podobno spraševale žene, ki so šle na Veliko noč k grobu, da bi Jezusa mazilile z dišavami? »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob,« (Mr 16,3) so se spraševale. Mi se sprašujemo, kdo bo odvalil kamen naših težav, kdo nam bo odprl oči, da bomo znali videti onkraj teh težav.

Kolikokrat je naš odziv takšen, kakršen je bil odziv obeh učencev, ki sta šla proč od Jeruzalema, proč torej od tistega hudega, ki se je tam zgodilo – trpljenja in smrti na križu. Tudi mi od križa v življenju raje bežimo, ali ga vsaj hočemo dati na stran. Mislimo, da se tako s temi svojimi temnimi rečmi vsaj ne bomo ukvarjali, če jih že rešiti ne moremo.

Današnji tako znani evangeljski odlomek nas uči, da gredo vse te reči vselej z nami in za nami. Ne moremo se jih rešiti, ne moremo jih postaviti na stran. Toda, odlomek nam pove še nekaj zelo pomembnega, da nas vselej, četudi bežimo, spremlja tisti, ki je premagal trpljenje, zlo in smrt – vstali Zveličar Jezus Kristus. Zaradi naših zastrtih oči se marsikdaj te tako tihe navzočnosti niti ne zavemo, pa vendar držijo besede, ki smo jih slišali v psalmu: »Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, večne radosti na svoji desnici« (Ps 16/15,11).

Vstali Gospod je torej vselej z nami na naši poti, vendar pa potrebujemo, da se nam odprejo tiste notranje oči, da bi spoznali resničnost njegove obljube: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). K temu nam pomagata zlasti dve luči, luč Božje besede in evharistije, ki najbolj svetita pri sveti maši. Zato smo povabljeni, da poglobimo svoj odnos do svete evharistije. Najprej se je treba potruditi za redno udeležbo pri vsaj nedeljski in praznični sveti maši. Nanjo pa se je vselej treba ustrezno pripraviti, ker ne pridemo tja le »za številko« ali pokazat svojo novo obleko. Treba je vselej pomisliti, kaj bo naš dar, ki ga bomo položili na oltar. Za koga in za kaj bom molil in prosil pri tej sveti maši? Za kaj, kar se mi je čez teden zgodilo, se bom Gospodu zahvalil? Kaj je tisto, kar me je težilo, razžalostilo, prizadelo, pa bi se tega rad osvobodil? Kaj je tisto, kar me že nekaj časa teži, pa bi se tega rad osvobodil? To je nekaj, kar lahko storimo, da bi res bili udeleženi pri sveti evharistiji, kajti »polno, zavestno in dejavno sodelovanje« pri sveti maši, o katerem govori 2. vatikasnki cerkveni zbor, se odvija zlasti na ravni človekovega srca, ne pa v takšnih in drugačnih »performansih«, ki bi za nekatere morali predvsem biti pri maši, da bi ta bila »prava«. Samo tako se nam zares lahko odprejo oči, kot so se učencema.

Ni komentarjev: