Za ključno besedo današnje nedelje bi lahko dali luč. Lepo je, da je še včeraj godovala sv. Lucija, ki tudi nosi to besedo v svojem imenu, podobno kot velja za sv. Janeza Krstnika v evangeliju, pa je tudi zanjo veljalo, velja pa tudi za vsakega kristjana: “Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči” (Jn 1,8). Nihče od nas sam po sebi ni luč, temveč tisti, ki to luč lahko odseva, ko zanjo pričuje. Prava luč je namreč nekdo drug, kakor nam pravi apostol Janez – Božji Sin Jezus Kristus. Prava luč namreč po besedah preroka Danijela “biva pri Bogu” (Dan 2,22).
Najprej se je treba jasno zavedati te svoje majhnosti pred Bogom, tudi zato, ker nam to prinaša nove
možnosti, ki so se odprle prav s tem, ko je Božji Sin postal človek – po njem, z njim in v njem smo namreč lahko tudi mi deležni te Božje luči, te neverjetne notranje moči. Bolj kot smo namreč v Kristusu, bolj odsevamo to svetlobo, bolj svetimo, ker smo bolj sveti. Knjiga Modrosti namreč za Gospoda Jezusa pravi, kako je “odsev večne Luči, čisto ogledalo Božjega delovanja, podoba njegove dobrote” (Mdr 7,26). Po Kristusu smo prejeli posvečujočo milost, Božje življenje, možnost torej, da odsevamo Božjo podobo, po kateri je bil vsak od nas ustvarjen. Prejeli smo to pri svetem krstu, vendar pa smo ljudje grešna in nepopolna bitja, ki svoje notranje ogledalo, ki je narejeno ravno za to, da odseva Božjo luč v svetu, hote in nehote umažemo, ko se oddaljujemo od Božje poti, ko se torej ne trudimo za čim bolj posvečeno življenje.
Najprej pozabimo na svete reči, potem pa se vse razširi tudi na naše medčloveške odnose, pa tudi na odnos, ki ga imamo do sebe in do stvarstva. S svojim življenjem, ki se zanima predvsem za materialno, telesno, za čutno in čustveno, zares oslepimo, kakor nam lepo pove starinski adventni vstopni spev “Rorate Caeli” v drugi kitici: “Grešili smo, postali smo nečiste stvari in oslepeli, padamo kakor listje z dreves, naše krivice so nas odnesle stran kot veter…” Če smo preveč prepričani in zaverovani sami vase, v svoje sposobnosti, se to pozna na naši notranji gotovosti in trdnosti. Zavedati se moramo, kako je naš obstoj, pa tudi vse dobro, kar smo in imamo, odvisno od Boga. V tej zavesti moramo biti ponižni in zelo hvaležni, zavedajoč se z apostolom Jakobom, kako “vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči” (Jak 1,17).
Če torej nočemo metati sence na svet okrog nas, se moramo neprestano truditi, da “hodimo v Gospodovi luči” (Iz 2,5). To bomo počeli s pobožnim in spokornim življenjem, kjer se bo vsak od nas trudil, da bo v svojem vsakdanjem poklicu, pa katerikoli že ta je, pričevalec luči. Karkoli namreč že smo, smo najprej kristjani, vsi pa smo pri krstu prejeli trojno službo duhovnikov, prerokov in kraljev. Duhovniki smo, kadar posvečujemo sebe in tiste, ki so nam zaupani. Udeležujemo se svetega bogoslužja in prejemamo redno svete zakramente, kjer je pred sveto evharistijo (obhajilom) najprej spoznanje in izpoved svojih grehov pri zakramentu pokore. K posvečevanju sebe spadata tudi redna molitev, zasebna, družinska in skupna, pa tudi branje in premišljevanje Svetega pisma. Preprok je za Sveto pismo tisti, ki se upodablja po resnici, zato se moramo tudi poglabljati v vsebino krščanskega nauka in se ne bati resnice, ki ljudi osvobaja. Kraljevanje pa je predvsem boj proti zlu in strastem, torej gre za samoobvladanje, kakor tudi pazljivost, da v greh in pohujšanje ne vodimo drugih. V pismu Galačanom je apostol Pavel lepo povedal, da so to duhovni darovi (Gal 5,22-23). Odločimo se za to pot luči, na njej pa pogumno in zvesto vztrajajmo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar