petek, 05. december 2014

Množično obhajilo in nič spovedi

Težave s svetim obhajilom (2)

Obhajilo dandanes, kot pravijo, “gradi občestvo”, “povezuje župnijo”, tudi zato, ker je maša postala “občestveno praznovanje”, kjer je kot občestvo mišljena predvsem pri maši zbrana skupina ljudi in nič več. Toliko bolj lahko to trdimo, glede na to, da se praktično o vsaki aktivni skupini v župniji govori, da je “živo občestvo”. Toda v resnici je pri sveti maši, zlasti pa pri prejemu svetega obhajila, vprašanje, koliko je kdo kot posameznik v občestvu s Cerkvijo v najširšem pomenu – koliko je torej v edinosti z Bogom, nebeško in očiščujočo se Cerkvijo ter s Cerkvijo na zemlji (ki je položila orožje in se raje odločila za potovalno agencijo), kjer je zlasti pomembna spravljenost z okolico in svojimi najbližnjimi. Za kogar to ne velja, ne bi smel pristopiti k obhajilu. Jezuit p. Janez Poljanšek nam je na duhovnih vajah lepo dejal, kako vernik s svojim “Amen” na duhovnikove besede “Kristusovo telo”, potrdi tudi to, da je v edinosti s Cerkvijo, da je njegova vest na mestu.
 
V praksi pa so zadeve precej drugačne, saj tisti, ki niso zares v edinosti s Cerkvijo in “v občestvu” z
njo, veselo pristopajo k obhajilu, četudi živijo, kot se danes reče, “v partnerski zvezi” (takšni in drugačni), če so le civilno poročeni... Takšnih ljudi se seveda ne sme izključevati, treba je biti strpni do njih, zato pa jih “občestvo” tudi veselo, bratsko in popolnoma sprejme medse in jim celo zaupa določene naloge v župniji, za katere se je nekdaj zahtevala tudi moralna neoporečnost – lahko so organisti, zborovodje, pevci in še kaj. Toda, resnici na ljubo, ob nedeljah takšnih ljudi po naših cerkvah ni veliko, prej zelo malo. Zato se tudi nekateri sprašujemo (ne bojte se, nisem sam, ki to počnem!), ali je potrebno tako veliko ukvarjanje s civilno ločenimi in ponovno poročenimi, ko pa so težave drugje? 

Kot smo rekli, je težava v temeljih. Pa tudi, če gledamo statistično, v oči najbolj bode množično pristopanje k obhajilu, po drugi strani pa zelo majhno, če ne skoraj nično, pristopanje k zakramentu sprave, k sveti spovedi. Zato bomo tu nekoliko provokativni in se bomo strinjali s “koruznikom”, ki protestira, rekoč: “Kako je sedaj to, obhajilo delite temu in onemu, čeprav je uradno zares cerkveno poročen, pa vemo vsi, kako živi, meni pa ga ne daste”? Težava ločenih in ponovno poročenih je zato lažna težava. Prava težava je v neposredovanju vsebin in soka zakramentov, tudi seveda zakramenta svetega zakona, še pred njim pa seveda evharistije in pokore. 

Gremo še naprej in bomo rekli, kako je izginil sam koncept greha, ki je seveda eden od temeljnih v krščanski veri in brez katerega se vse skupaj vsebinsko izprazne. Že smo kot Ninivljani pri preroku Jonu, ki niso znali ločevati “med svojo desnico in svojo levico” (Jona 4,11). Ne moremo kar reči, da so pač ljudje slabotni in ignorantski, zato pa jim bomo vseeno podelili zakramente, predvsem sveto evharistijo. Kakšen kriterij je to? Zdi se na las podobno permisivni vzgoji, katere katastrofalne sadove sedaj žanjemo. Izkušnja in zgodovina nas učita, kako kriterij “odprtosti” ne prinaša rezultatov. Evangelizacija, o kateri se toliko govori, je predvsem v učenju osnov verskega nauka in v uvajanju drugačnega pogleda na svet in življenje, večnostnega pogleda. Kako je lahko neki podeželski župnik spreobrnil eno od najpomembnejših varietejskih francoskih pevk 19. stoletja Eve Lavalliere samo tako, da jo je vprašal, ali kdaj pomisli na pekel? Seveda je pevka vedela, o čem župnik govori – pisalo je v katekizmu, ki se ga je učila kot deklica. O poslednjih rečeh, smrti, sodbi, nebesih in peklu, se danes ne govori in pridiga več. Koliko se skrbi tudi za to, da bi se ljudje naučili vsebin vere, dobrih navad in izročila, kakor tudi molitve?

Obe nadaljevanji objavljeni v tedniku 'Novi glas'.

Ni komentarjev: