Težave s svetim obhajilom (1)
Tisto, kar piše v nadnaslovu, za nekatere, ki imajo vest, velja osebno, mi pa se bomo v dveh zapisih dotaknili spremembe pojmovanja in prakse glede svetega obhajila. Pred kratkim je bilo moč pri vatikanistu tednika 'L'Espresso' Sandru Magistru prebrati zanimivo razmišljanje o obhajilu pri maši, torej o delu maše, ko zbrani verniki v vrsti pridejo naprej k duhovniku, da bi prejeli posvečeno hostijo. Po katoliškem (in pravoslavnem, z vsemi dolžnimi razlikami) verovanju seveda ne gre za navaden okrogel košček nekvašenega kruha, temveč verujemo, da je v njem resnično navzoč Gospod Jezus Kristus, Božji Sin in naš Odrešenik. Če se pred “obhajilnim obredom” zlasti obhaja Kristusova velikonočna skrivnost, zlasti seveda njegovo zveličavno trpljenje in smrt, pa gre pri omenjenem obredu že za predokus nebeške gostije, ki nam jo pripravlja Gospod Jezus. Mislim, da bo sedaj dovolj o tem, glede na to, da je tovrstne evharistične vere, zavesti in pobožnosti čedalje manj.
Treba se je strinjati z g. Magistrom, da gre danes pri obhajilu vernikov prej za neki sociološki pojav ali fenomen. “Iti k obhajilu”, kar pomeni prejeti posvečeno hostijo, je predvsem znamenje pripadnosti, pripadnosti prej neki skupini kot pa skupnosti, če se strinjamo v tem, da je tudi skupnost na vseh ravneh zvodenela, da ne bomo rekli, kako je izginila. Iti k obhajilu je praktično enako kot izmenjati si “pozdrav miru”, če bi pa kdo bil od tega izključen, da bi mu bil pristop prepovedan, bi se seveda kršile njegove pravice. No, pogojnik bi pravzaprav lahko kar vzeli proč in rekli kar, kako danes zares razumejo prejem svetega obhajila kot legitimno pravico. Morda pa je kaj narobe z našim današnjim krščanstvom, za katerega po večini velja velik poudarek na čustvih, enako velika pa je tudi ignoranca (beseda “nevednost” je premalo) na področju verskega nauka. Takšno krščanstvo seveda ne more dopustiti kakršnegakoli izključevanja, saj je bolj pomemben “mi se imamo radi” in so bolj pomembne naše pravice od česarkoli drugega, kar naj bi sicer za kristjana bilo pomembnejše od teh zunanjih reči. Bolj pomembne so tiste notranje, duhovne razsežnosti, če je res, da prejmemo pri sveti maši Najsvetejše.
Pomeni, da bi morali biti tudi sami na ta veličastni dogodek ustrezno naravnani in pripravljeni, pa je seveda resničnost precej daleč od tega. Tako pa se danes sprejema vse, če je bilo včasih zelo striktno in rigorozno, velikokrat še preveč. Če je včasih veljala prav bolna pozornost na vsak, še najbolj minimalen vidik moralnega življenja, pa velja danes marsikdaj prav nasprotno in nas moralna plat življenja vernikov ne zanima kaj preveč, po drugi strani pa nas zelo, morda še preveč, zanima zasebna moralna plat duhovnikov – a to bo zadeva, ki se ji bomo bolj posvetili v kaki od prihodnjih številk.
/se nadaljuje
Ni komentarjev:
Objavite komentar