Govorimo torej o Wolfu in najprej o njegovih »radical chic« buržujih, ki v svoji nezrelosti vse presojajo po sebi in so prepričani, da imajo ključ razumevanja vsega in da so središče sveta. Slednji so bili, takrat, ko je pisal, in so še vedno otročji v tem, da želijo spremeniti tisti svet, ki se spremeniti ne da, ker ga je najprej potrebno sprejeti takšnega, kakršen je, predvsem pa je ta svet potrebno dobro opazovati, saj je bil tu že pred nami in bo še tu za nami. Zakaj? Ker ga seveda nismo naredili mi. Kadar človek to spozna, prične živeti svet oz. v njem in preneha biti buržujski. Preneha misliti revolucionarno in postane proti revolucionaren, kakor se tudi nauči tega, da je hvaležen za tisto, kar ima in za tiste, ki jih ima.
Wolfovi »radical chic« so bili tako mrtvi že v času njegovega pisanja, pa se tega niso zavedali, kakor
se tega ne zavedajo niti sedaj, ko je umrl tisti, ki jih je s svojim pisanjem »uničil«. Nanj so po nekaj mesecih že pozabili, ob času smrti pa so seveda točili krokodilje solze. Še vedno pa velja tisto, kar je Wolfe preroško napovedal, da namreč gre za jalove, impotentne ljudi v njihovem bistvu. To vidimo, on pa je to videl že prej, precej prej.
Kot vidimo na slikah, je šlo za vselej urejenega in elegantnega moža, ki je bil vedno v beli obleki, obleki čistosti, pa ne zato, ker bi sam bil brez greha, temveč zato, ker je greh klical z njegovim pravim imenom. Vedno je torej znal reči bobu bob, kot je slovenski rek. Pravzaprav pa je rekel, da je nosil »vanilijevo« in ne belo obleko, a to so podrobnosti. Težava je v tem, da je Wolfe iskal tudi podrobnosti. Bil je torej vedno »chic«, nikdar pa »radical«, vsaj ne v tistem političnem smislu, kakor ga vidimo recimo v Italiji. Bil je konservativec z juga, in sicer iz slavnega Richmonda v državi Virginia, kjer še vedno razumejo, da mora vladati neki red, neka hierarhija, kar je odsev urejenosti duše in posedovanja smisla življenja. Bil je gentleman v belem, z velikim spoštovanjem in obvladanjem jezika, zelo kreativen, a še pred tem zelo delaven. Potrjeval je tako, da je potrebnega precej več trdega dela kot pa kreativnosti in inspiracije oz. ravno za to, da slednji dve prideta do človeka.
Zato je vedno bil pred ostalimi, kot recimo leta 1968, ko je predvidel, kako želijo le doseči prvo mesto v hedonističnem narcizmu pod vplivom drog – napisal je knjigo »The Electric Kool-Aid Acid Test«. Nato je napisal hvalnico herojstvu majhnega človeka z »The Right Stuff«. Zanimivo je pokazal na to, kam pelje seksualno sprevržena družba z »I Am Charlotte Simmons« - najstnik se osvobodi vseh zavor in se počuti kot Prometej, nato pa postane le meso za posilstvo. Vmes se je posvetil še materialističnemu in brezbožnemu scientizmu v delu »Sorry, but Your Soul Just Died«. Odličen je zapis ob smrti astronavta Johna Glenna (1921-2016), saj je Wolfa močno zanimalo vesolje, red univerzuma, ta izvirna tišina, prostranost vsega, še bolj pa skrivnost, ki se skriva za vsem tem. Koliko od naštetega lahko preberemo v slovenščini? Vprašanje je retorično. Zato sem na koncu hvaležen za TV, da znam italijansko.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar