Beseda je stvarna

V bogoslužju imamo ponovno božični evangelij, uvod v Janezov evangelij, ker je prav, da sedaj, ko je ves praznični hrup nekako za nami, ponovno premislimo ta odlomek, še bolj kot to pa smo povabljeni k premišljevanju božične skrivnosti in njenega mesta ter delovanja v našem življenju. Slednja namreč ne sme biti le neki oddaljeni dogodek ali, kar je še slabše, neka pravljica, neki mit, ki je lahko celo nekaj izmišljenega, temveč mora biti ta skrivnost zelo jasno zasidrana v našem srcu in mora usmerjati naše življenje. Krščanska vera ni le govorjenje, ni le »beseda«, temveč je »beseda, ki postane meso«, mora torej biti nekaj stvarnega, konkretnega. 

"Gospodovo oznanjenje" - miniatura v starem brevirju

Evangelij nam pravi, da naš Bog ni oddaljen, temveč nam je povsem blizu. Ni le misel ali beseda, temveč »meso« - je resničen in deluje v svetu, deluje v našem, v mojem življenju. Evangelist lepo ponazori, kako se presežna stvarnost spusti na zemljo in postane zemeljska stvarnost. »Beseda« je nekaj večnega, neskončno svobodnega, je nad našim razumevanjem in pojmovanjem, vendar pa »postane meso«. Nekaj, kar je neskončno svobodno, česar nič ne oklepa, se svobodno odločiti, da samo sebe omeji v nekaj omejenega in končnega. Bog je v božični noči postal eden izmed nas, postal je Emanuel, Bog z nami. Glavno sporočilo je zato, da mora biti Božič delujoč v mojem življenju, nekaj živega, stvarnega, sicer je samo »beseda« - z malo, ker je le človeška beseda, ki še zdaleč nima tiste neskončne moči in svobode, kakršno ima Božja. 

Božični dogodek je pri nas kristjanih prepogosto le človeška beseda - bodisi je to le neki teoretični ali še celo miselni konstrukt (ko niti govorimo ne več o verskih rečeh, je le v naših oddaljenih mislih), kakor velja za celotno našo vero, bodisi, da je le neka sentimentalnost, stvar čustvenega doživljanja, kakor je vse bolj pogosto samo neki družbeni pojav, ki bi ga potemtakem kot folkloro morala obravnavati kaka družbena znanost. Da je Bog postal prevzel isto snov, iz katere smo sestavljeni ljudje, kar pomeni beseda »meso«, mora biti pri nas kristjanih vidno. Ne le misliti in govoriti, da smo kristjani, temveč to pokazati. Prav tako bi radi o Bogu vse razložili, četudi se presežnega razložiti ne da, razen tistega, kar nam je Božji Sin Jezus Kristus sam razodel. Ne, Boga je treba predvsem ljudem in svetu pokazati. Če je božična skrivnost resnična, mora biti to vidno iz mojega življenja, ki je drugačno od tistega življenja, ki ga diktira svet okrog mene.

Zato živim po razodetih naukih, ki so ohranjeni v Božji besedi in izročilu. Zapovedi, evangelij, zakramenti in nauk Cerkve so zadeve, ki jih imam rad, jih spoštujem, in se jih trudim prestaviti v svoje življenje. Tudi drugi človek zame postane v učlovečeni Besedi, torej v Kristusu, moj bližnji, ni več moj tekmec, bližnjega pa je treba ljubiti. Nič od tega ni enostavno,kakor tudi nikdar ni bilo, temveč je celoživljenjski trud in napor. Isto velja tudi za boj proti zlu in grehu, kar evangelist imenuje »tema« - tudi to je celoživljenjski boj. 

Krščanstvo ne izključuje besede in ne izključuje razglabljanja, kakor tudi ne izključuje čustvovanja, vendar pa nikdar ne obstane le pri tem. Krščanstvo mora biti stvarno, konkretno, realno, če želimo, da je resnično in pričevanjsko. Duhovno se kaže v stvarnem, nadnaravno v naravnem, ker je tudi Večni postal končen. Ker so se v božični noči nebesa združila z zemljo. Bog je prišel k nam po čudovitem mostu med zemljo in nebesi, ki se imenuje Devica Marija. Naj bo naša vera svetu vidna.