A kot AFROAMERIČANI

Cerkveni in družbeni antislovar (1)

V preteklih dneh sem zasledil zapis časnikarskega kolega Marca Respintija, s katerim sva pred nekaj leti izmenjala nekaj prijateljskih elektronskih pisem, v katerih sem izvedel, da je v bistvu po materini strani hrvaškega rodu, zato pa je bil izredno odprt ob ezulskem vprašanju in je tedaj na moj predlog prebral tudi več del “druge strani”. Lepo se mi je zdelo, da za razliko od svojih kolegov želi razumeti tisto zapleteno obdobje in dogodke. Kot ste videli, sem nalašč napisal, da gre za “časnikarskega” in ne “novinarskega” kolega, ker pač sam berem časnike in časopise, tudi če so spletni, ne pa “novine”, kar se pa zdi, da velja že za ogromno večino Slovencev. A to bi bilo verjetno vprašanje za obravnavo pod črko “n”. 

Respintijevo področje zanimanja so zlasti ZDA, od koder nemalokrat uvozi v Italijo kaj zanimivega, pa naj bo iz zgodovine ali aktualnosti. Oni dan je tako pisal o demokratskem senatorju Danielu Patricku Moynihanu (1927-2003), ki je pred natanko petdesetimi leti objavil zadevo, ki bi je pod izvirnim naslovom praktično nihče ne prepoznal – “The Negro Family: The Case For National Action”. Zagotovo pa je tudi že kdo od bralcev slišal za “Moynihan Report”, kakor poročilo v ZDA imenujejo pravzaprav že od začetka. Omenjeno poročilo še danes dviguje obilico prahu, ker poročilo pač ne slovi po politični in še kaki korektnosti, spet drugi pa imajo dokument za pravi biser in preroško napoved. Biser zagotovo to poročilo ni, ker je napisan v strogo birokratskem jeziku, preroški pa bi lahko dejali, da je, vsaj v svetopisemskem smislu, saj je za Sveto pismo prerok tisti, čigar besede so resnične, se po resnici oblikujejo. Tema, ki jo poročilo obravnava, predstavlja revščino in propadanje afroameriške skupnosti v ZDA, vendar je iskrenost senatorja Moynihana za mnoge vselej pravi “izvirni greh”, kot pravimo, saj se izogiba politično korektnim klišejem, kar je postalo že takrat nekaj nezaslišanega za demokratskega senatorja – prav pred petdesetimi leti je ta stranka pričela postajati vse bolj radikalno demokratična. 

Omenjeni senator pa je bil v resnici pravi pripadnik demokratske stranke, saj je pripadal visoko izobraženi newyorški eliti, bil pa je sicer profesor sociologije. Vsekakor torej ni šlo za konservativca, a so ga na “njegovi” levici vselej označevali kot “rasista” in “maskilista”, medtem ko ga je ameriška desnica izredno spoštovala. In zakaj takšne označbe? Ker je na podlagi dokumentov trdil, da je prava težava Afroameričanov popolni propad institucije družine. Da je čedalje večje število mladih ameriških črncev končalo v uličnem kriminalu, je bila vzrok prav “smrt družine”, kot je pojav imenoval Moynihan. Mladim črncem je primanjkovala zaslomba staršev, tako očetov kot mater, zato pa so zašli v alkohol, droge, prostitucijo, kriminalne tolpe oz. “gangs”, nasilje … Tri čarobne besede, ki se jih tako v ZDA že takrat očitno ni smelo več izgovoriti – očetje, matere in črnci. Senatorju so izredno škodovale, saj se je mašinerija takoj pognala proti njemu in ga pošteno obmetala z blatom ter gnevom. Še dobro, da je šlo za najbolj izobraženega povojnega senatorja, ki seveda niti zdaleč ni bil okužen s kakim rasizmom. 

Ne bomo se preveč ukvarjali s senatorjem, koliko nam je pomembno to, kar je razumel – družbenega razkroja ne more zajeziti noben “statalizem”, torej obilica državnih pomoči obrobnim in revnim, temveč to lahko reši le to, da država postavi v središče družino in ji da vse pravice in svoboščine, ki jih ta najstarejša institucija potrebuje. Kjer je množica državnih pomoči, se del populacije odloči, da bo od tega živel, sicer pa ne delal nič. Tako je za milijone, zlasti črnih, Američanov začel cveteti nove vrste “biznis”, saj so lahko živeli od revščine, pa naj se še tako čudno sliši. Zakaj bi si zavihali rokave, ko pa so tako dobro živeli? Nekaj časa je zadeva seveda odlično delovala za celotno družbo, potem pa je eksplodirala, ker je to bila tempirana bomba. Politika “panem et circenses” torej, ki se lahko zdi dobra, a potem odjekne eksplozija, ki pusti ruševine in katastrofalne posledice. Prihaja torej spoznanje, da čim večji je državni “welfare”, tem bolj to uničuje institucijo družine in bolj spodkopava družbo, bolj se kopičijo težave, ki potem enkrat počijo. Zdravje družbi prinaša institucija družine. V ZDA podobno težavo predstavlja že nekaj časa še latinsko-ameriška populacija. Če kdo vidi kake podobnosti z našo družbo, naj mu povem, da podobnosti niso zgolj slučajne.

Objavljeno v tedniku Novi glas.