Vprašanja, ki jih postavlja Gospod učencem, zastavlja tudi nam, današnjim kristjanom, lahko pa bi ta vprašanja še razširili na par drugih, ko se sprašujemo o naši veri. Res je središčno vprašanje to, kdo je zame Jezus, ampak pred tem vprašanjem je morda še prej vprašanje o tem, kdo je zame Bog, potem, kdo je seveda zame Jezus, potem pride vprašanje o Cerkvi, pa seveda vprašanja o zakramentih, zlasti o sveti maši, pa potem krščanski nauk. Lahko bi res rekli, da se obroči vse bolj ožajo – zunanji obroč je vprašanje o veri v Boga, potem pa je vse težje.
Če bi vsakogar vprašali, kaj pa on veruje, bi dobili najbrž, če bi se vsakdo potrudil in bil iskren, toliko različnih odgovorov, kolikor nas je kristjanov. Če bi nas zanimalo t.i. »javno mnenje« glede vere, Boga, Jezusa in Cerkve, bi imeli precej težav, a pravzaprav poznamo tudi javno mnenje v naši deželi, kakor so ga poznali Jezusovi učenci, vendar pa to javno mnenje ni ravno pozitivno glede teh tematik. Pomembno pa je, kako si vsak od nas odgovarja na ta vprašanja, ker so ključna. Od tega, kako verujemo je namreč odvisno, kako vero izpovedujemo in kako jo živimo – praktično. Danes namreč vlada pravi prepad pri mnogih, ki se sicer izrekajo za kristjane, med izpovedovanjem ali izrekanjem in življenjem po veri, pa seveda s tem povezanim sprejemanjem nauka evangelija in Cerkve.
Pomembno je, kdo je zame Bog, ker če ga priznavam, potem nisem sam svoj bog, pa potem želim biti še drugim. Kdo je zame Jezus Kristus, je seveda potem naslednje izredno pomembno vprašanje. Če ni moj Gospod in moj Bog, kakor je izpovedal apostol Tomaž, potem bom izbiral med tistim, kar mi od njegovega nauka ustreza in tistim, kar bi zavrgel. Kot nam lepo pojasni apostol Jakob v berilu, naša vera ni le neki moralni ali etični kodeks, temveč je verovanje v osebo Jezusa Kristusa in vse, kar iz tega izhaja. Vera mora biti vidna, ne le stvar jezika. Kdor je veren, ta tudi moli, je pri svetih mašah, zlasti nedeljskih in prazničnih, prejema zakramente, se drži krščanskega nauka, pomaga bližnjemu, pomaga v župniji… Lahko je govoriti, težje je narediti. S tem pa imamo pravzaprav vsi težave.
V povezavi s tem bi se moral vsak od tistih, ki se udeležimo nedeljske maše, vprašati, kakor je naslov knjige našega urednika (Jurija Paljka, urednika Novega glasa), kaj sploh počnem tukaj? Torej, zakaj jaz sploh hodim ob nedeljah k maši ali tudi malo bolj splošno – zakaj sploh hoditi k maši. In res je vprašanje, kaj je tam takega, da bi moral tja? Zakaj grem? Morda iz navade ali ker so me tako naučili? Imam druge razloge? Morda hodim poslušat pridigo? Hodim zato, ker je »fajn« določeni duhovnik? Iščem neki spektakel? Želim zadovoljiti svoje čustvene potrebe? … Vprašanje je tu veliko, ker si vsakdo po svoje razlaga. Sicer je prav, da si skušamo stvari osmisliti, vendar obstaja velika nevarnost, da smo preveč odvisni od subjektivnih, torej osebnih razlogov, nimamo pa nekih objektivnih, občih, za vse veljavnih razlogov. Takšnih torej, ki niso odvisni le od trenutne mode ali smeri, kamor pač piha veter v družbi ali tistega, kar meni trenutno »paše«. Stvari vse preveč jemljemo le delno, ne pa v celoti. Verovati mora človek kot celota, kot oseba, ki ima poleg telesa, čutov, čustev tudi razum in nazadnje vero. Pomembno je, da vključimo svojo telesno in psihično raven v naše verovanje, a kako bomo prišli do vere, če izpustimo ključno stopnjo, ki je razum? Šele tako pridemo lahko do res duhovne ravni. Brez vključitve razuma pa ostanemo le na telesni in duševni ravni.
Ne sme se nam izmakniti tisto, kar je v naši veri in pri sami sveti maši najpomembnejše. V evangeliju je rečeno, kako mora Sin človekov veliko trpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati. To je tista ključna stvar, v katero se vključimo, ko smo krščeni, pri teh dogajanjih smo navzoči vsakokrat pri sveti maši. Imenujemo to velikonočna skrivnost. Z razumom si moramo dopovedati, da je temu res tako, da se potem zares duhovno lahko vključimo, ko se razum odpre veri.
Kako lahko vemo, da je res, kar se tam dogaja, ker je to prišlo do nas ne le kot zapisano, temveč tudi v obliki izročila. Kdor je bil priča dogodkom, je pripovedoval naprej in tako so se vsebine naše vere prenesle vse do nas. Z razumom smo tako poklicani, da sprejmemo zapisane in izročene vsebine vere, da potem lahko sprejmemo naslednje. Sprejeti moramo namreč potem skrivnost samo, da se Beseda učloveči, da pride sam Kristus med nas. Tako namreč zapisane in izročene nam besede postanejo meso, zaživijo. Kardinal De Lubac je zapisal, da se Božja beseda utelesi v razlomljenem kruhu, ki je v Kristusovih rokah. Tudi tu torej imamo dejanje, konkretno zadevo, ne le besede. Seveda nam je to dosegljivo le, če pridemo resnično do duhovne ravni razumevanja. Če temu ni tako, potem nas krščansko moralno življenje ne zanima, sveto obhajilo pa je le neko družbeno dejanje, ko pokažemo svojo teoretično pripadnost, nihče pa nam ne sme braniti, da bi ga prejeli, ker naj bi bila to naša pravica, pač spada zraven, če se že udeležimo maše.
Osrednjega pomena ne sme biti le izkustveni vidik verovanja, temveč celota. Če naše verovanje ni zasidrano v še drugih ključnih elementih krščanske vere, torej v izročilu in evharistiji, Jezusovi resnični navzočnosti, je poudarjeno le tisto, kar slišimo in vidimo. Nedeljsko bogoslužje je zares dobro in kvalitetno, če imamo odličnega govornika, če je akustični in vizualni spektakel, če skačemo, plešemo... V resnici je pa pomembno povsem drugo. Pomembna je resnična navzočnost Gospoda Jezusa, pomembna je naša dejanska vključitev v duhu v njegovo žrtev na križu in v celotno velikonočno skrivnost. Zato so seveda res ključne besede, a zgolj tiste, ki so vedno ene in iste in po katerih duhovnik, pa naj bo takšen ali drugačen, na oltar prikliče Gospoda Jezusa. Najbrž bomo zato kristjani, če imamo res pravi namen poglobitve svoje vere, morali pri sebi še veliko postoriti, da si bomo pravilno odgovorili na zastavljena nam ključna vprašanja, posledično pa bomo poglabljali svojo vero in bolj živeli kot pravi kristjani, ne le kot tisti na papirju.
V povezavi s tem bi se moral vsak od tistih, ki se udeležimo nedeljske maše, vprašati, kakor je naslov knjige našega urednika (Jurija Paljka, urednika Novega glasa), kaj sploh počnem tukaj? Torej, zakaj jaz sploh hodim ob nedeljah k maši ali tudi malo bolj splošno – zakaj sploh hoditi k maši. In res je vprašanje, kaj je tam takega, da bi moral tja? Zakaj grem? Morda iz navade ali ker so me tako naučili? Imam druge razloge? Morda hodim poslušat pridigo? Hodim zato, ker je »fajn« določeni duhovnik? Iščem neki spektakel? Želim zadovoljiti svoje čustvene potrebe? … Vprašanje je tu veliko, ker si vsakdo po svoje razlaga. Sicer je prav, da si skušamo stvari osmisliti, vendar obstaja velika nevarnost, da smo preveč odvisni od subjektivnih, torej osebnih razlogov, nimamo pa nekih objektivnih, občih, za vse veljavnih razlogov. Takšnih torej, ki niso odvisni le od trenutne mode ali smeri, kamor pač piha veter v družbi ali tistega, kar meni trenutno »paše«. Stvari vse preveč jemljemo le delno, ne pa v celoti. Verovati mora človek kot celota, kot oseba, ki ima poleg telesa, čutov, čustev tudi razum in nazadnje vero. Pomembno je, da vključimo svojo telesno in psihično raven v naše verovanje, a kako bomo prišli do vere, če izpustimo ključno stopnjo, ki je razum? Šele tako pridemo lahko do res duhovne ravni. Brez vključitve razuma pa ostanemo le na telesni in duševni ravni.
Ne sme se nam izmakniti tisto, kar je v naši veri in pri sami sveti maši najpomembnejše. V evangeliju je rečeno, kako mora Sin človekov veliko trpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati. To je tista ključna stvar, v katero se vključimo, ko smo krščeni, pri teh dogajanjih smo navzoči vsakokrat pri sveti maši. Imenujemo to velikonočna skrivnost. Z razumom si moramo dopovedati, da je temu res tako, da se potem zares duhovno lahko vključimo, ko se razum odpre veri.
Kako lahko vemo, da je res, kar se tam dogaja, ker je to prišlo do nas ne le kot zapisano, temveč tudi v obliki izročila. Kdor je bil priča dogodkom, je pripovedoval naprej in tako so se vsebine naše vere prenesle vse do nas. Z razumom smo tako poklicani, da sprejmemo zapisane in izročene vsebine vere, da potem lahko sprejmemo naslednje. Sprejeti moramo namreč potem skrivnost samo, da se Beseda učloveči, da pride sam Kristus med nas. Tako namreč zapisane in izročene nam besede postanejo meso, zaživijo. Kardinal De Lubac je zapisal, da se Božja beseda utelesi v razlomljenem kruhu, ki je v Kristusovih rokah. Tudi tu torej imamo dejanje, konkretno zadevo, ne le besede. Seveda nam je to dosegljivo le, če pridemo resnično do duhovne ravni razumevanja. Če temu ni tako, potem nas krščansko moralno življenje ne zanima, sveto obhajilo pa je le neko družbeno dejanje, ko pokažemo svojo teoretično pripadnost, nihče pa nam ne sme braniti, da bi ga prejeli, ker naj bi bila to naša pravica, pač spada zraven, če se že udeležimo maše.
Osrednjega pomena ne sme biti le izkustveni vidik verovanja, temveč celota. Če naše verovanje ni zasidrano v še drugih ključnih elementih krščanske vere, torej v izročilu in evharistiji, Jezusovi resnični navzočnosti, je poudarjeno le tisto, kar slišimo in vidimo. Nedeljsko bogoslužje je zares dobro in kvalitetno, če imamo odličnega govornika, če je akustični in vizualni spektakel, če skačemo, plešemo... V resnici je pa pomembno povsem drugo. Pomembna je resnična navzočnost Gospoda Jezusa, pomembna je naša dejanska vključitev v duhu v njegovo žrtev na križu in v celotno velikonočno skrivnost. Zato so seveda res ključne besede, a zgolj tiste, ki so vedno ene in iste in po katerih duhovnik, pa naj bo takšen ali drugačen, na oltar prikliče Gospoda Jezusa. Najbrž bomo zato kristjani, če imamo res pravi namen poglobitve svoje vere, morali pri sebi še veliko postoriti, da si bomo pravilno odgovorili na zastavljena nam ključna vprašanja, posledično pa bomo poglabljali svojo vero in bolj živeli kot pravi kristjani, ne le kot tisti na papirju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar