nedelja, 06. september 2015

Poslušati in ozdraveti

Prizor ozdravitve t.i. »gluhonemega«, ki ponazarja, kaj se z nami zgodi pri krstu, ki »ni le navaden ritual … temveč se v globini dotakne našega bivanja in obstoja ter nas spremeni.« »Prek krsta se vključimo v neusahljivi studenec življenja – Kristusovo smrt, ki je največje ljubezensko dejanje v zgodovini človeštva … Iz te ljubezni in z njeno pomočjo lahko živimo drugačno življenje, ki ga ne obvladujejo več zlo, greh in smrt … Živimo lahko v edinosti in v skupnosti z Bogom in ljudmi.« To je le nekaj misli, ki jih je izrekel papež Frančišek v svoji katehezi o tem temeljnem zakramentu, kjer je dejal tudi, kako v tesni povezavi je zakrament krsta zlasti s sveto evharistijo, ki je obenem neločljiva z zakramnentom pokore, sveto spovedjo, pa tudi z birmo, saj je pravi kristjan, pravi katolik, šele tisti, ki ima vse te zakramente, živeti iz krsta pa za odraslega kristjana pomeni živeti tudi iz ostalih naštetih zakramentov. 

Iz krsta živi »evharistični« kristjan, to je tisti, ki tisti tok milosti, ki se z našimi grehi prekine,
obnavlja pri sveti spovedi, potem pa svoje življenje krepi s sveto evharistijo. Pomeni, da se ob nedeljah in praznikih z odprtim srcem in pravo pobožnostjo ter primerno pripravljen udeleži svete maše, da tam posluša, pobožno moli, poje, odgovarja, potem pa tudi, če lahko, zaužije »kruh življenja«, Kristusa samega. Pri sveti maši se namreč vedno vključimo v zgoraj omenjeno Kristusovo odrešilno smrt, ki je največje dejanje ljubezni v zgodovini človeštva. Sveto bogoslužje sledi drugačnemu času, ki je nadnaraven, ki je Božji, v njem pa so vsa odrešilna, osvobajajoča, dobra dejanja za človeka vedno aktualna, se dogajajo sedaj, se dogajajo danes. Ko smo pri sveti maši, nas Bog rešuje vseh naših bremen ter hkrati uslišuje prošnje, kakor tudi blagoslavlja vse tisto dobro, lepo, patudi ljudi, ki mu jih v srcu prinesemo pred in položimo na oltar kot osebni dar.

Brez takšne vrste življenja, ki mu pravimo v Cerkvi »zakramentalno življenje«, smo tudi mi gluhi in težko govorimo, močno jecljamo, kar je bila pravzaprav prava težava tistega človeka. Gospod Jezus pri njem ni ozdravil le sluha in govora, kakor pri slepih ni ozdravil le vida, temveč gre vedno za celotnega človeka, ne le za fizično in materialno bolezen, predvsem gre za duhovno ozdravljenje. Enako velja tudi za nas. Duhovno smo zdravi, če živimo iz zakramentov – to so zdravila, ki nas v celoti ohranjajo zdrave. Mi si seveda prevečkrat domišljamo drugače, zato pa smo malomarni in zanemarjamo duhovno življenje, zanemarjamo molitev in zakramente, potem se pa čudimo, da nam vedno nekaj manjka, kljub temu, da smo lahko telesno zdravi in psihično stabilni. 

Zanimivo, da so morda kaki invalidni ali psihično bolni ljudje lahko v tem oziru veliko bolj zdravi od nas, ki smo sicer za svet zdravi, saj bolj poskrbijo za svoje duhovno področje. Kako prav ima apostol Jakob v berilu, ko nas sprašuje: »Ali ni Bog za svet ubožnih izbral, da so bogati v veri in so dediči kraljestva, ki ga je obljubil tistim, ki ga ljubijo?« (Jak 2,1-5). Res je, marsikdo je lahko tako in drugače ubog, je pa duhovno lahko veliko bogatejši od nas in vseh drugih, ki se imamo za dobre, plemenite, ugledne. Lahko, da ne tega na glas govorimo, se ne širokoustimo, a mislimo že, kako nismo nič hudega zagrešili, nikogar ubili, da že živimo pošteno, četudi v resnici naše duhovno življenje ne le, da šepa, temveč je navadno skorajda nično. 

Povabljeni smo tako k spreobrnjenju, po katerem se bomo, podobno kot gluhonemi, Gospodu pogosto pustili vzeti na stran, posebej. Pomeni, da si bomo znali vzeti poseben čas za molitev in sveta opravila, kakor tudi za duhovno branje in premišljevanje ter za poglabljanje v našo vero, saj tudi krščanskega nauka ne poznamo dovolj, pa nas vsak malo močnejši sunek vetra odnese, kak na zunaj bleščeč nauk privlači. Pojdimo na samo z Gospodom in se zaustavimo z njim – kako močna je njegova beseda, ki ji lahko tako prisluhnemo, kako zgovorna tišina v njegovi družbi! Gospod je namreč rekel le eno besedo: »Efeta!« Ko je beseda močna, je je dovolj malo. Ko je hrana močna, je je prav tako dovolj malo – le ena sveta hostija, recimo ali celo le njen delček, drobec. Prav vsak drobec je sam Gospod, je njegovo Telo. Nismo vredni, da pride k nam, vzkliknemo pa Gospodu prav tisto, kar se je zgodilo pri današnjem evangeliju: »Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« 

Poslušajmo Gospoda. Vzemimo si čas zanj. Ozdravil nas bo v naši notranjosti. Če bomo zdravi duhovno, bo življenje veliko lažje. Ne bomo obupavali, lažje bomo prenašali vse križe in težave, vso žalost in bolečine. Kajti, kot pravi apostol Pavel: »Če je Bog z nami, kdo je proti nam?«    

Ni komentarjev: