nedelja, 01. november 2015

Drugačno gledanje

Vsako leto beremo na praznik vseh svetih začetek Jezusovega govora na gori, ki je nam vsem zelo dobro znan in ga imenujemo po navadi kar “blagri”. Seveda je teh blagrov v celem Svetem pismu še več, zlasti jih je veliko v psalmih in t.i. “modrostnih knjigah”, pa tudi pri kakem preroku jih nekaj najdemo in še kje. Večinoma najdemo isti kontrast, saj tisti, ki gledajo na življenje in svet s tostransko logiko, blagrujejo človeka zaradi tistega, kar ima ta svet za zasluge, medtem ko želi Sveto pismo predstaviti drugačno logiko gledanja, drugačen pogled na življenje in svet. Če pogledamo, kje najdemo prvo blagrovanje v Svetem pismu, potem je to v 1. Mojzesovi knjigi, ko Lea blagruje samo sebe, ker je po dekli Zilpi dobila otroka (30,13), a je to še logika tega sveta, ker je nomadski človek vidil Gospodov blagoslov najprej v rodovitnosti. Se pa kasneje stvari spremenijo in Mojzes v svojem blagoslovu izraelsko ljudstvo blagruje, ker, v nasprotju z okoliškimi ljudstvi, svoje zmage in obstoj črpa iz odnosa z Bogom. 

Danes so v evangeliju blagrovani ljudje, ki so za ta svet poraženci, a so predstavljeni kot zmagovalci. Logika tega se skriva prav v tistem, kar smo povedali, ker gre za tiste ljudi, ki so znali v življenju stvari poglobiti in so ugotovili, da pravega blagra in blagoslova ne prinesejo minljive dobrine tega sveta, temveč duhovne dobrine, v končni fazi je to odnos z Bogom, torej duhovno življenje. Elizabeta Marijo blagruje zaradi njene vere: “Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!” (Lk 1,45). 

Že večkrat smo uporabili podobo tega, da imamo, ko hodimo skozi življenje, tudi mi, podobno kot Izraelci, dve sten ina naših straneh – na eni Božjo besedo, na drugi strani pa tiste, ki so jo spravili v prakso. Ženi, ki blagruje Jezusovo mater, ker je pač njegova mati, slednji jasno pove, da je še bolj od telesnega materinstva pomembno tisto duhovno materinstvo. Ali pa očetovstvo. Treba je torej biti rodovitni še na drugačen, na duhovni način. “Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo” (Lk 11,28). Vse drugo namreč mine, to so pa zakladi, ki ne minejo. Pa da ne bo spet kdo začel, glede na to, da smo včeraj imeli državni praznik t.i. “reformacije” tudi tu z načelom “sola scriptura”, saj je v katoliški veri Božja beseda še veliko več kot le pisana beseda, ker je poleg tega še izročilo. In to trdi tudi 2. Vatikanski cerkveni zbor, da ne bo tu pomote. Slavimo torej danes tiste ljudi, ki so svoje življenje upodobili po Svetem pismu, zlasti evangeliju in po nauku Cerkve. 

Takšni ljudje bi še danes za svet veljali za blazne, pa ni težava v tem. Težava je zlasti v tem, ker bi tovrstni ljudje tudi za mnoge kristjane veljali in veljajo za blazne, še zlasti zaradi druge lastnosti njihovega življenja po veri, ker se namreč nasanjajo na nauk Cerkve in svoje življenje po slednjem upodabljajo. Če pa svet ne ve zanje, pa je pri Bogu drugače, pa četudi so živeli daleč od oči sveta, nekateri morda celo življenje za samostanskim obzidjem ali v skromnosti in prozaičnosti vsakdanjega življenja, kot recimo zakonska para, ki ju je papež pred kratkim uvrstil na seznam svetnikov. Danes načeloma slavimo tiste, ki jih sicer ni na seznamu, a so se trudili živeti sveto v svojem vsakdanu. Jasno povabilo za nas k spreobrnjenju, ki v prvi vrsti pomeni popoln preobrat v gledanju na svet in življenje. Je povabilo k sprejetju drugačne logike, takšne, ki ni od tega sveta, takšne, ki gleda onkraj stvarnega in ki na prvo mesto postavlja duhovne dobrine, zato pa seveda Gospoda. To je vera, da ta svet ni vse, ampak obstaja še drugačen svet onkraj njega, kjer se vsi ti, ki jih svet ni opazil, ali jih je preziral, uživajo srečo pri tistem, ki vidi v srca ljudi.

Ni komentarjev: