četrtek, 07. januar 2016

Bodimo torej usmiljeni

Letu usmiljenja na rob

Ob odprtju “leta usmiljenja” smo sklenili pričujočo prilogo posvetiti zlasti tematiki usmiljenja, čeprav ne izključno, saj imamo tudi tri zapise, ki ne govorijo strogo o njej, pa vendarle lahko rečemo, da se prav tako dotikajo usmiljenja. 

Usmiljenje je namreč ne le ena od lastnosti Boga, temveč je njegovo bistvo, tisto, kar on je v samem sebi. Bog je usmiljen v polni meri, mi k temu težimo, smo na poti. Evangelist Luka nam pravi, naj bomo usmiljeni kakor naš nebeški Oče (Lk 6,36). Evangelist Matej vabi v podobnem povabilu k popolnosti (5,48). Si navodili nasprotujeta? Nikakor, mislim, da se dopolnjujeta. Oče Brown, ki ga omenjam v svojem zapisu, je znal reči: “Gorje tistemu, ki dobesedno razlaga Sveto pismo”! V smislu, da se nam slabo piše, če tako delamo. Kot marsikdaj velja, se je treba vselej v svetopisemsko besedilo poglobiti; “popoln” v tem primeru pomeni namreč “zrel”, “dorasel”, “tisti, ki je dosegel cilj”. Kdo pa si potemtakem ne želi, da bi že enkrat bil tudi usmiljen. Usmiljenje pa seveda ne izključuje niti ostalih Božjih bistvenih lastnosti, ki, čeprav v manjši meri, krasijo tudi nas ljudi, ker smo narejeni po Božji podobi. Tu mislim na pravičnost, svetost, modrost… Tudi to bi radi bili bolj, kot smo že. Zato tisto, da naj bomo popolni, dejansko pomeni, da je to mogoče, da se da. Lahko rastemo in tudi odrastemo v pravičnosti, modrosti, svetosti, ljubezni … tudi v usmiljenju, seveda! 

Prvi pogoj je seveda ta, da nismo samo na mestu in čakamo, kako bodo drugi usmiljeni, največkrat seveda čakamo, da bodo usmiljeni do nas samih. Povabilo je, da bomo sami pri sebi naredili korak naprej iz zagledanosti in zaprtosti vase. Konec koncev smo takšni tudi v odnosu z Bogom, ko čakamo, da bo on usmiljen do nas, sami pa za dosego usmiljenja ne naredimo praktično nič. Usmiljenje je seveda, če govorimo o Bogu, njegov veliki dar, a je dar vselej treba tudi sprejeti. Torej gre vselej za neko delo v smeri dobrega, za osebno prizadevanje, za pripravo “terena”. Če je že leto usmiljenja tako univerzalno zastavljeno, da ni rečeno “Božje usmiljenje”, temveč le “usmiljenje”, potem vse nas povabim tudi k temu, da bi bili usmiljeni DO Očeta. 

Da bi pomen tega razumeli, naj omenim odgovor Gospoda Jezusa Samarijanki: “Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti’, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode”. (Jn 4,10). Kaj torej naredimo pri samih sebi, da bi bili bolj usmiljeni v vseh pogledih? Si res želimo doseči usmiljenje, kakor pravi eden od blagrov? Dandanes je usmiljenje nekaj izredno abstraktnega, oddaljenega. Najbrž ni niti neka ideja več, temveč je neka pravljica, neka naučena beseda, s katero se hočemo tolažiti, pa nam ne uspe. Za antične cerkvene očete je bilo usmiljenje nekaj zelo stvarnega, oprijemljivega, konkretnega, kot. Mi se sicer sprašujemo, kaj naj storimo, da bomo veseli, srečni, da bomo deležni usmiljenja, kot ne bi vedeli, kaj je treba. 

Kristjan ni le človek ideje, temveč je tudi človek akcije. Odgovor je zato enostaven - potrebna so DELA ljubezni oz. usmiljenja. Zato jih imamo pa tudi na voljo, in sicer dva seznama po sedem, telesna in duhovna dela. Kot vidimo, gre za dela, ne le besede, ideje, lepa čustva in še kaj v tej smeri. Tudi niso drugi, ki morajo ta dela delati meni, temveč najprej jaz drugim. Jezus je tistemu, ki mu je povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, dejal: “Kdo od teh je bil bližnji tistemu človeku”?. Dela torej, ne le materialna, temveč širše, ker krščanstvo ni le neka filozofija, skupek lepih misli, modrih izrekov, ideja, temveč je odnos z osebo. Imeti je treba odnos z Bogom in z bližnjim. Tako pravi največja zapoved. Ko pa govorimo o bližnjem kot o sočloveku, ne mislimo na to, da človek po par ur svojega časa posveti t. i. “dobrodelnosti”, ali da gre za kak mesec v Afriko, da bi tam v japonkah in kratkih hlačah pomagal ubogim črnčkom ter lepil selfije z njimi na Facebook ali drugam, temveč se vse skupaj začne in konča v našem vsakdanu, torej doma. 

Pri častitljivem delu rožnega venca, ki ga molimo zlasti ob nedeljah in sredah, pri treh uvodnih zdravamarijah molimo k Jezusu, da bi vodil naše misli, besede in dejanja. Z nekom imam tako odnos v mislih, besedah in dejanjih. To so naše dolžnosti, če želimo z nekom imeti odnos, če imamo nekoga radi. Ne torej pričakovanje, kaj bodo drugi, tudi Bog, naredili, temveč osebna konkretna dejanja, kakor so usmiljenje pojmovali omenjeni cerkveni očetje. Sv. Peter Krizolog zato pravi: “O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih”. Jezus sam pravi: “Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli” (Mt 5,7). Kako pridemo, konkretno po omenjenem cerkvenem očetu, do tega usmiljenja? “Molitev, post in miloščina (torej, konkretno izraženo usmiljenje v dejanjih, ki so lahko tudi majhna, a so, op. A. V.) naj bodo za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. O usmiljenju in odpuščanju naj bo zato letos predvsem manj govorjenja, razpravljanja, modrovanja, temveč naj bo več tovrstnih dejanj.

Objavljeno v tedniku Novi glas kot uvodnik priloge "Bodi človek!"

Ni komentarjev: