Obhajamo 2. nedeljo po Božiču, ki je tudi praznik Jezusovega
imena, katerega pomen pa se je v današnjem času očitno izgubil, tudi v
bogoslužju. Ponovno prebiramo Janezov uvod v evangelij, ta tako pomembni
sestavek za našo vero. Čeprav pa je komaj deset dni tega, kar smo brali isti
odlomek, se njegovo bogastvo ne izčrpa. Resnično »iz njegove polnosti vsi
prejemamo milost za milostjo«, prav kakor pravi evangelist in apostol.
Vzeli bomo osrednji stavek odlomka, ki je hkrati tudi
osrednji stavek naše vere: »In beseda je meso
postala in se naselila med nami«.
Kdor je torej že od začetka pri Bogu in je Bog, je torej iste narave z Očetom,
torej Božji Sin, postane ne le »človek«, kot so začeli prevajati in
poenostavljati v zadnjih desetletjih, temveč postane »meso«. Božja narava
prevzame človeško naravo. Večni, vsemogočni, največji Bog se poniža v krhko in
umrljivo človeško naravo, postane meso.
To naše »meso« je danes postalo tabu tema v svojih šibkih
značilnostih, v svojih, vsaj za ta svet, negativnih lastnostih, ki so krhkost,
grešnost in umrljivost. Izpostavlja se raje druge vidike mesa, ki so za
današnji svet dobri, gre pa zlasti za bolj fizične zadeve, konec koncev lahko damo
zraven tudi naše čute in čustvovanje, vsaj v tistem pojmovanju, ko to
označujemo kot »kemijo«. Saj vemo, kako mora običajno vladati med nami, pa tudi
v nas, prava »kemija«. Celo reklama nemškega letalskega podjetja se poslužuje
te igre o fiziki in kemiji. Beseda, sam Božji Sin torej, je prevzel v celoti
našo naravo, ne le v fiziki in kemiji, temveč tudi v njeni duševni in duhovni
razsežnosti, z edino razliko, da ob tem, ko je postal človeško meso, Jezus
Kristus nase ni prevzel greha, je pa vse naše grehe nase prevzel kasneje in jih
nesel na križ. Tam je premagal greh, smrt oz. zlo v celoti.
Ni nam torej treba nikamor po odrešenje, saj je slednje
prišlo k nam. Beseda je prišla prebivat k nam. Pomeni, da je primeren prostor
Bog v nas ljudeh v začetku že bil pripravil, je pa potem tisti prostor postal
neprimeren in vedno znova postane neprimeren, saj ga greh umaže in pripelje
vanj vso tisto navlako, ki naredi ta prostor umazan in »zabasan«, pa Odrešenik
v njem ne more prebivati. Ker pa je tista umazanija in krama produkt zla, ki je
večje od nas ljudi, mi sami tega očistiti ne moremo, je pa to potrebno storiti,
da »edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju« pride prebivat v nas – tako in
drugače. K čistoči naše notranjosti, ki ji slikovito rečemo kar srce, pripomoremo
sami z vsakdanjo higieno, to je preprečevanje. Vseeno pa potrebujemo drugačne
vrste očiščenje, saj vsi ljudje grešimo, tega pa daje le Jezus Kristus sam pri
sveti spovedi, če se res odkritosrčno spovemo in smo res skesani. Na ta način Gospod
Jezus pride duhovno prebivat v nas.
Smo pa na ta način pripravljeni tudi na to, da pride med nas
še resnično prebivat, ko ga prejmemo v svetem obhajilu. Če naša notranjost ni
čista, potem je obhajilo ne le neučinkovito, temveč gre celo za nevredno
prejemanje svetega obhajila, zato pa za bogoskrunstvo. Evharistija je v tesni
povezanosti s pokoro, s sveto spovedjo torej. Ali ne uredimo, pospravimo, pobelimo
in počistimo stanovanja in hiše, preden pridemo vanj prebivat? Podobno je tudi
tu. Tega, da smo vredni prejemanja Kristusa, se ne da izsiliti. Če je le
mogoče, poskrbimo, da bo naša notranjost čista in urejena, sicer pri svetem
obhajilu raje lepo ostanimo na svojem mestu.
Sicer pa tudi drugače večna Beseda prebiva med nami, saj je
resnično navzoča po tabernakljih naših cerkva. Tudi to je ogromno vredno, a se
tega ne zavedamo, kar kaže sicer tudi naše obnašanje v posvečenih prostorih.
Posebej močno Gospoda častimo in slavimo, se mu zahvaljujemo, ga prosimo pri
sveti maši. Tam mu tudi potožimo gorje in ga prosimo odpuščanja za vse naše
zlo, malomarnosti in opustitve. To pa lahko pred Jezusom, ki resnično biva v
tabernaklju, počnemo tudi izven mašnega obreda. To je zelo koristen čas, saj je
konec koncev čas, ki ga namenimo Gospodu, tudi čas, ki ga namenimo sebi. Sv.
Pavel pravi, kako ljubezen ne išče svojega, zatorej Gospod vso našo ljubezen
vrača nazaj v neskončni meri, to pa potrebujemo kot duhovno hrano na naši
življenjski poti. Potrudimo se, da bomo v tem letu naredili več prostora za
Gospoda, tako in drugače, ker bomo tako veliko napravili tudi zase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar