sobota, 09. januar 2016

Kaj delamo pri maši?

Dragi bralci, v prihodnje se bom potrudil, da boste na mojem blogu našli praktično vsak dan kak zapis, vsaj kak krajši zapis bo to. Poleg rednih zapisov, ki jih delam za Novi glas in kot pridigarske osnutke za nedelje in praznike, bi namreč zlasti rad ponudil vsaj kak povzetek, skrček ali zanimivost tistega, kar čez dan preberem - na spletu, v knjigah ali revijah in časnikih. Tu je torej prvi tak karatek zapis.

Na italijanski različici strani aleteia.org sem našel lep zapis Jen Schlameuss-Perry, preveden iz
španščine o 8 pogostih vprašanjih, ki si jih zastavijo mnogi nekatoličani in tudi katoličani, če prvič pridejo k maši. Sam bi rekel, da si jih zastavijo tudi takrat, ko so res pri stvari, da so pozorni na to, kar se dogaja. Zlasti gre tu za vprašanja o tem, kaj pomenijo določene kretnje pri bogoslužju. Poglejmo najzanimivejša vprašanja oz. še bolj odgovore.

1. Kakšen smisel ima tolikokrat sesti, vstati in poklekniti?
Vsaka drža ima svoj namen in svoj pomen. Ko sedemo, se posvetimo dejavnemu poslušanju, zato sedimo zlasti v času mašnih beril in pridige. Pri evangeliju stojimo zato, ker je Kristus sam, ki nam govori v tistem trenutku. Sam dodajam še to, da poleg dejstva, da stojimo iz spoštovanja do Kristusa in v dolžno čast do njega, stojimo tudi zato, ker tako dokazujemo pripravljenost, da evangelij dejavno prenesemo v svoje življenje, da torej tudi s telesom pokažemo trden sklep, da se sveta maša nadaljuje v življenju. Konec koncev nam izvirna latinska liturgija reče ob koncu: "Ite, missa est!" Torej, pojdite, poslana je - sveta maša je namreč po nas poslana v svet. Včasih molitev stoje izraža našo povezanost v molitvi kot "skrivnostno Kristusovo telo", kakor sv. Pavel označuje Cerkev - tako je recimo, kadar molimo Slavo, Vero in podobne molitve. Stoje tudi hodimo, nekakšna mini procesija se zgodi, ko gremo naproti Kristusu, ki ga bomo prejeli pod podobo kruha pri svetem obhajilu. Klečanje je spokorna drža in drža čaščenja. Tako najbolje pokažemo našo grešno naravo in potrebo po tem da nas Bog ozdravi. Zato klečimo med osrednjo molitvijo svete maše, ki ji pravimo tudi "evharistična molitev", kjer so tudi Jezusove posvetilne besede, po katerih se, ko jih izreče duhovnik, kruh in vino spremenita v Kristusovo Telo in Kri. Naše klečanje je priznavanje Kristusove resnične navzočnosti, zato bi bilo prav, da se kleči tudi med spevom "Jagnje Božje", pa do trenutka, ko gremo k svetemu obhajilu, pa tudi pri zakramentu svete pokore ali spovedi je ta drža najbolj prikladna, če ne drugače, vsaj takrat, ko duhovnik nad nami moli odvezo. Samo tako je namreč zares očitno, da smo ponižni in skesani ter da prosimo Gospoda, da bi nas ozdravil. 

2. Kaj pomenijo tisti trije križci pred evangelijem? 
Pred evangelijem, ko stojimo in se pripravljamo na to, da bomo evangeljski odlomek poslušali, se zbrani trikrat pokrižamo z majhnimi znamenji križa, in sicer na čelu, na ustnicah in na prsih. To je naš izraz pripravljenosti, neke vrste zaveza Gospodu, trden sklep, da bomo imeli Krtistusov evangelij v svojih mislih, da bo v naših besedah in v naših dejanjih, saj se dejanja rodijo v srcu, torej v naši notranjosti. Če bo evangelij resnično v naših mislih, na naših ustnicah in v našem srcu, potem je večja možnost, da bomo res vršili Božjo voljo. To je vidno znamenje tega, da nimamo le potrebe po tem, da bi evangelij poslušali, temveč tudi po tem, da ga vsak dan živimo. Zato je pomembno, da se zares nazorno in zavestno ter dostojno trikrat pokrižamo, sedaj ko vemo, kaj je na stvari. 

Tako, tu sta povzeti in razširjeni dve vprašanji, za ostalih šest vprašanj pa vam dajem tu povezavo: http://it.aleteia.org/2015/09/15/8-domande-che-molti-non-cattolici-e-cattolici-si-fanno-sulla-messa/

Ni komentarjev: