M kot MUSLIMANI

Cerkveni in družbeni antislovar (14)

Zdi se, da se uresničuje tisto, kar so nekateri že pred leti napovedovali, da bo namreč v tretjem tisočletju prišlo do soočenja in spopadanja krščanstva z islamsko vero. Zagotovo to drži v precejšnji meri, če izvzamemo druge zadeve, s katerimi se mora krščanstvo neprestano spopadati, tako da je imel prav kardinal Martini, ki je v največji škofiji na svetu, kar je milanska nadškofija, videl na lastne oči, kako je čedalje več priseljencev muslimanske vere. Mnogi so napovedovali, kakor je pisal pred časom Messori, kako bosta za peščico preživelih vernih največji izziv ateizem in sekularizacija, migrantska kriza pa je še en vidik, ki prikazuje možnost spopada z neko religijo, ki je “najmanj sekularna od vseh”, kot je dejal italijanski katoliški publicist. 

Z neke vrste marksizmom se mora seveda krščanstvo še vedno spopadati, saj gre ideologija še vedno

v isto smer, le da sedaj namesto rdeče zastave raje plapola tista z narobe obrnjeno mavrico, ki predstavlja “gender” ideologijo, a drugega spopada tudi ne moremo zanemariti, če pa to ni spopad, je vsaj izziv. Messori pravi, da imata obe zadevi isti judovsko-krščanski izvor, brez teh korenin pa bodisi ne bi sploh obstajali bodisi bi bili povsem drugačni. Če je tako marksizem neke vrste “laizirana” oblika judovstvo-krščanstva, pa je islam poenostavljena oblika le-tega. Seveda bodo zagovorniki, kakor sem bral pri Besançonu, dejali, kako je Mohamed bil analfabet in to ni mogoče, v resnici pa je zrastel v okolju, v katerem je bilo izredno močno prisotno judovstvo, kakor tudi izkrivljeno krščanstvo, in sicer v obliki nestorianizma in arijanizma. 

Koran je tako “najnovejša Nova zaveza”, če tako rečemo, glede na to, da pošilja Sveto pismo v pokoj, tudi tisto Nove zaveze. Za kristjane se je namreč Božje razodetje končalo z Jezusom Kristusom, muslimani pa trdijo, da šele s prerokom Mohamedom. Jezus Kristus in ostali so sicer spoštovani, a na koncu niti ne več kot toliko, pravi, zadnji in resnični dopolnitelj razodetja pa je prav tisti, ki je resnično, tudi po imenu, “vreden spoštovanja”, torej Mohamed. Dandanes se pa res zdi, da je tudi za Zahod le-ta postal spoštovanja vreden, medtem ko spoštovanja vredno ni več krščansko izročilo. 

Zanimivo, kako je na vse skupaj morala opozoriti, da smo slišali, pred kakim mesecem kar predstavnica muslimanskih žena v Italiji na državnem radiu, ko je dejala, kako smo si kar sami krivi za vso “štalo”, ker smo se odpovedali svojim kulturnim in verskim koreninam. To gospo, po rodu Maročanko, sem imel sicer priložnost srečati in z njo spregovoriti nekaj besed v Redipulji na papeževem obisku. Povedala je sicer še nekaj, kar je trinajst stoletij prej veljalo za celoten islam, sedaj pa za t. i. Islamsko državo, da slednja namreč ni prišla v tiste muslimanske države, ki so kolikor toliko politično stabilne, kot recimo njen Maroko, pa tudi drugam, pravočasno sta se namreč pobrala Tunizija in Egipt, recimo, brez težav pa je dobila plodna tla v Libiji, Siriji, Iraku… Pisali smo o veliki napaki ob smrti polkovnika Gadafija, pa smo očitno imeli prav, saj smo potegnili črto tudi z Irakom in Afganistanom, Sirija pa še ni bila problematična. 

Trinajst stoletij je torej islam ostal bolj ali manj v okolici tropskega pasu, sedaj pa prihaja. Kakor pa pravi Messori, se tista tako opevana islamizacija Evrope morda sploh ne bo zgodila, saj upamo, da bodo tako vrednote kot tudi strupi Zahoda napravili svoje. Zagotovo bo prišlo do močne prisotnosti muslimanov pri nas, a se ne bojimo, da bi prišlo do našega masovnega spreobračanja. Pa tudi tako opevana rodnost muslimanov odpove, čim se dvigne standard, kot recimo piše David P. Goldman v svojem delu How civilizations die (and why Islam is dying too). Muslimanska mladina, ki si naroča pizzo s pršutom in sendviče s porchetto, nam vliva nekaj upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.