Postopnost

Za nedeljo Jezusovega krsta sem za dekanijske duhovnike Šempetrske dekanije pripravil naslednji prispevek, ki obravnava "zakon postopnosti", o katerem je v "Familiaris consortio" govoril že sv. Janez Pavel II., v apostolsko spodbudo "Amoris Laetitia" pa jo je vključil tudi papež Frančišek. 

V apostolski spodbudi Radost ljubezni (Amoris Laetitia) beremo o »postopnosti v pastorali«, ko govorimo o zakramentu svetega zakona. Živimo namreč v času, ko so dejstva pač takšna, da se je število cerkvenih porok zmanjšalo, precej – mladih, a tudi manj mladih – pa bodisi le živi skupaj v partnerski zvezi bodisi so samo civilno poročeni. Vprašanje, na katerega se v tem položaju želi odgovoriti, pa je, kako oznaniti celotno krščansko sporočilo ljudem današnjega časa, ki je čas »tekoče družbe« in temu ustrezajočih odnosov, kakor je to lepo opredelil sociolog Zygmunt Bauman.

Če je nekako treba tem ljudem današnjega časa, ki ne znajo, kot prvo, niti odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni poročiti se, kaj šele, kaj pomeni krščanska poroka, predstaviti celoten krščanski paket, torej tudi določene moralne zahteve, pa imamo lahko v praksi več načinov, kako to počnemo. Tako imamo po eni strani pastoralno prakso, ki se omeji le na to, da samo ponavlja moralne norme in zahteve znova in znova, in sicer to počne nekako z vrha, ne naredi pa pravzaprav tistega, k čemur nas sveti oče vabi v apostolski spodbudi, da bi namreč najprej »vstopili v domove naših ljudi«. To bi bil »zakon postopnosti«, ko se najde določena vstopna mesta, da se lahko predstavi krščanski nauk in zahteve takšne, kakršne so, le na pravi način. Če namreč gremo samo z neke oddaljenosti, potem se tudi nam zgodi podobno, kot se je apostolu Pavlu v Atenah, ko se mu eni posmehovali in se norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17,32). Prijatelj mi je enkrat jasno povedal, kako že nekaj let, ko pride k nedeljski maši, praktično »zapre ušesa«, ko »začne gospod pridigat«.

Imamo pa tudi drugi tip pastoralnega pristopa, ki je sam po sebi tudi zgrešen, gre pa za pristop, kjer se znižuje zahteve in moralne norme, pa se pride celo do tega, da se skuša opravičevati in normalizirati tiste vrste vedenja in skupnega življenja, ki jih pač nekdo živi. Temu bi po drugi strani lahko rekli »postopnost zakona«. Zato je povsem na mestu tisto, kar pravi vatikanist Aldo Maria Valli, prijatelj pokojnega milanskega kardinala Martinija, da je treba paziti, da ne zamešamo »zakona postopnosti« s »postopnostjo zakona«. Zakon se ne spreminja in se tudi ne more, ker je večen tisti, ki ga je postavil, lahko pa je drugačen pristop in pot, ki privede do tega, da vstopimo v skrivnost.

Če postavimo primer. Mi želimo po soški progi z vlakom priti do Mosta na Soči. Po prvem pristopu bi samo govorili, kako je treba na postaji v Novi Gorici na vlak, ki potem pelje ob določeni uri... Po drugi praksi pa bi dejansko želeli nekomu vlak praktično pripeljati pred hišna vrata. Če bi se pozanimali in vstopili v položaj, bi morda ugotovili, da nekdo še nikdar z vlakom ni šel, da morda ne ve, kako in kje se kupi karto, če sploh ve, da jo je treba kupiti... Vsekakor nekdo na vlak mora priti, potem pa vse bolj stopa proti cilju. Tako je tudi nekako z vstopanjem v skrivnost. Ni pa možno prodirati v skrivnost, v tem primeru priti do omenjene postaje, če bi vlak iztirili.

Zato prvi pristop v pastorali ni dober, saj samo z obsojanjem in zgražanjem le dodajamo frustracijo na frustracijo, večamo razočaranje, občutke krivde... Prav tako pa je neustrezen drugi pristop, ki ponuja lahke izgovore in opravičevanje, saj opravičevanje neustreznega vedenja pomeni preprečevanje napredovanja ter prekinitev rast v veri in morali. Tu imamo recimo zgled Janeza Krstnika, ki je očitno našel za Heroda Antipa pravi način, da mu je podal resnico, pa čeprav slednje ni olepševal ali sprejemal kraljevega obnašanja. Vemo namreč, da je kralj vseeno rad poslušal zadnjega starozaveznega preroka, pa čeprav je v njem zbujal določeno nelagodje.

Potrebna je torej takšna pastorala, ki oznanja krščanski nauk in posledično tudi moralne zahteve takšne, kakršne so, vendar s pozornostjo oz. poslušnostjo do osebe, ki »spoznava, ljubi in dela moralno dobro po postopoma naraščajočih korakih« (prim. Familiaris consortio 34). Gre torej za pastoralni pristop, ki upošteva zakon postopnosti, oz. zakon poslušanja, kot bi mu lahko bolje rekli, saj je glavna stvar pastirjev in drugih kristjanov, ki želijo tem ljudem pomagati in jim stati ob strani v tem, da jih poslušajo. Gre torej za pristop, ki se ne odpoveduje cilju evangeljskega ideala, ki je darovanjska ljubezen, kakršno ima Jezus Kristus do svoje neveste Cerkve, a je tudi pozoren do romarjev, ki so na poti do skupnega cilja, a ne hodijo vsi z istim korakom, zgrešijo pravo pot, so se ustavili ali šli celo nazaj. Cerkev kot krščanska skupnost sprejema vse takšne, kakršni so, da bi jim pomagala postati takšni, kakršni še niso, saj smo, po navodilih 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, vsi poklicani na pot svetosti, a kot skupnost.

Papež Frančišek zato neumorno ponuja tisti pristop, ki je vselej krasil cerkveno vzgojo: »Ne da bi zmanjševali evangeljski ideal, je treba z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne korake napredovanja ljudi, ki jih je treba graditi dan za dnem.« Na obzorju je torej popolni cilj, ki je pravzaprav Gospod sam, ki pa kliče pastoralo, da bi znala ovrednotiti in ceniti tisto dobro, ki ga je nekdo pač zmožen in sposoben (prim. Veselje evangelija 44-45).

Za razliko od kantovske morale, ki spominja samo na dolžnosti, ki jih je treba izpolniti, pa je krščanska morala po sledeh evangelija takšna, da odpira cilje, kaže smeri in možnosti, postavlja temelje za izpolnitev obljub. Krščanska morala je in mora biti morala upanja. Kjer se zdi, da se ne da nič več narediti, zna reči: »Vstani in hodi!« Kjer nekdo ne vidi nič drugega kot le temo in slabo, pomaga, da odkrije, izhajajoč iz konkretnega položaja človeka, nove in nepredvidljive možnosti ter milosti. Zato sem recimo tistemu prijatelju dejal, da je najprej dobro to, da ob nedeljah hodi k sveti maši, kjer naj se potrudi, da čim bolje prisluhne berilom, evangeliju in drugim mašnim besedilom, pa bo morda nekega dne prisluhnil tudi besedam pridigarja.

M kot MUSLIMANI

Cerkveni in družbeni antislovar (14)

Zdi se, da se uresničuje tisto, kar so nekateri že pred leti napovedovali, da bo namreč v tretjem tisočletju prišlo do soočenja in spopadanja krščanstva z islamsko vero. Zagotovo to drži v precejšnji meri, če izvzamemo druge zadeve, s katerimi se mora krščanstvo neprestano spopadati, tako da je imel prav kardinal Martini, ki je v največji škofiji na svetu, kar je milanska nadškofija, videl na lastne oči, kako je čedalje več priseljencev muslimanske vere. Mnogi so napovedovali, kakor je pisal pred časom Messori, kako bosta za peščico preživelih vernih največji izziv ateizem in sekularizacija, migrantska kriza pa je še en vidik, ki prikazuje možnost spopada z neko religijo, ki je “najmanj sekularna od vseh”, kot je dejal italijanski katoliški publicist. 

Z neke vrste marksizmom se mora seveda krščanstvo še vedno spopadati, saj gre ideologija še vedno

v isto smer, le da sedaj namesto rdeče zastave raje plapola tista z narobe obrnjeno mavrico, ki predstavlja “gender” ideologijo, a drugega spopada tudi ne moremo zanemariti, če pa to ni spopad, je vsaj izziv. Messori pravi, da imata obe zadevi isti judovsko-krščanski izvor, brez teh korenin pa bodisi ne bi sploh obstajali bodisi bi bili povsem drugačni. Če je tako marksizem neke vrste “laizirana” oblika judovstvo-krščanstva, pa je islam poenostavljena oblika le-tega. Seveda bodo zagovorniki, kakor sem bral pri Besançonu, dejali, kako je Mohamed bil analfabet in to ni mogoče, v resnici pa je zrastel v okolju, v katerem je bilo izredno močno prisotno judovstvo, kakor tudi izkrivljeno krščanstvo, in sicer v obliki nestorianizma in arijanizma. 

Koran je tako “najnovejša Nova zaveza”, če tako rečemo, glede na to, da pošilja Sveto pismo v pokoj, tudi tisto Nove zaveze. Za kristjane se je namreč Božje razodetje končalo z Jezusom Kristusom, muslimani pa trdijo, da šele s prerokom Mohamedom. Jezus Kristus in ostali so sicer spoštovani, a na koncu niti ne več kot toliko, pravi, zadnji in resnični dopolnitelj razodetja pa je prav tisti, ki je resnično, tudi po imenu, “vreden spoštovanja”, torej Mohamed. Dandanes se pa res zdi, da je tudi za Zahod le-ta postal spoštovanja vreden, medtem ko spoštovanja vredno ni več krščansko izročilo. 

Zanimivo, kako je na vse skupaj morala opozoriti, da smo slišali, pred kakim mesecem kar predstavnica muslimanskih žena v Italiji na državnem radiu, ko je dejala, kako smo si kar sami krivi za vso “štalo”, ker smo se odpovedali svojim kulturnim in verskim koreninam. To gospo, po rodu Maročanko, sem imel sicer priložnost srečati in z njo spregovoriti nekaj besed v Redipulji na papeževem obisku. Povedala je sicer še nekaj, kar je trinajst stoletij prej veljalo za celoten islam, sedaj pa za t. i. Islamsko državo, da slednja namreč ni prišla v tiste muslimanske države, ki so kolikor toliko politično stabilne, kot recimo njen Maroko, pa tudi drugam, pravočasno sta se namreč pobrala Tunizija in Egipt, recimo, brez težav pa je dobila plodna tla v Libiji, Siriji, Iraku… Pisali smo o veliki napaki ob smrti polkovnika Gadafija, pa smo očitno imeli prav, saj smo potegnili črto tudi z Irakom in Afganistanom, Sirija pa še ni bila problematična. 

Trinajst stoletij je torej islam ostal bolj ali manj v okolici tropskega pasu, sedaj pa prihaja. Kakor pa pravi Messori, se tista tako opevana islamizacija Evrope morda sploh ne bo zgodila, saj upamo, da bodo tako vrednote kot tudi strupi Zahoda napravili svoje. Zagotovo bo prišlo do močne prisotnosti muslimanov pri nas, a se ne bojimo, da bi prišlo do našega masovnega spreobračanja. Pa tudi tako opevana rodnost muslimanov odpove, čim se dvigne standard, kot recimo piše David P. Goldman v svojem delu How civilizations die (and why Islam is dying too). Muslimanska mladina, ki si naroča pizzo s pršutom in sendviče s porchetto, nam vliva nekaj upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.