sreda, 04. maj 2016

Š kot ŠOLA

Cerkveni in družbeni antislovar (20)

Zanimivo je prebirati dela britanskega katoliškega zgodovinarja Christopherja Dawsona (1889-1970), tudi z vidika, da je poseben specialist za zgodovino ZDA, ne le Evrope. V 20. stoletju je veljal za vodilnega angleško govorečega katoliškega zgodovinarja in bil znan po svoji pronicljivosti. Umrl je sicer pred skoraj petdesetimi leti, pa vendar je v mnogočem še vedno aktualen. Tako prebiram počasi njegovo »Krizo zahodne vzgoje« (The Crisis of Western Education). 

Nekje pravi, da se ne gre čuditi, da so bile mnoge druge moči veliko bolj učinkovite od diktatorskih
moči ali političnih revolucij ter preobratov. Takole pravi – delo je izšlo leta 1961: »V zadnjih sto ali dvesto letih je bilo človeštvo podvrzeno procesu, ki teži k poenotenju in univerzalnosti. Imamo npr. Splošno vojaško obveznost, splošno volilno pravico in, na koncu, splošno izobraževanje ... Splošno izobraževanje je v bistvu najbolj univerzalno od vseh treh, ker se je sedaj razširilo po vsem svetu, poleg tega pa gre globlje od ostalih dveh, ker neposredno vpliva na človeškega duha in oblikovanje osebnosti. Poleg tega pa gre za silo, ki se neprestano širi, saj ko je enkrat država prevzela odgovornost za izobrazbo nad celotno mlado populacijo v državi, je primorana svoj nadzor razširiti na čedalje več področij – na telesno zdravje šolarjev, na njihovo prehrano in njihovo zdravstveno oskrbo, na njihovo zabavo in porabo prostega časa, nazadnje pa tudi na njihovo moralno dobro počutje in psihološko usmeritev. Splošno izobraževanje tako pripelje do vzpostaviteve ogromnega sistema organizacije in nadzora, ki mu je namenjeno, da se bo širil v moči in vplivnosti, vse dokler ne bo pokrival celotnega kulturnega področja in oklepal vsako vrsto vzgoje, od vrtca, pa do univerze«. 

Ne moremo, da se ne bi strinjali, le da je dandanes vprašanje, kdo zares izvaja tisti vsesplošni nadzor in usmerjanje šolskega sistema, ko ne moremo več govoriti, vsaj ne v takšni meri kot nekoč, o neki močni državi... Dandanes je prišlo do še večjega, svetovnega poenotenja in univerzalnosti, ki mu pravimo tudi globalizacija. To pomeni, da so tendence in pravila, ki jih omenja Dawson, razširjene po vsem planetu, usmerjajo pa jih določeni lobiji in kultura politične korektnosti. Lahko bi še nadaljevali z razmišljanjem v tej smeri, a potem ne bi mogli povedati še česa zanimivega, kar pravi naš zanimivi zgodovinar, ki je veliko preučeval prav vzgojno področje. Vsekakor je, kot bomo videli, plavanje proti toku danes zelo mučno, tudi zaradi veliko večjega medijskega in elektronskega vpliva, ki danes usmerjata (ne)vzgojo. 

»Sodobna usmeritev splošnega izobraževanja tako nezadržno teži k temu, da postane tekmec ali alternativa Cerkvi, ki je tudi sama univerzalna institucija in jo neposredno zanimata človeški duh in oblikovanje osebnosti. Dejansko ni dvoma, da je razvoj splošnega izobraževanja sovpadel s sekularizacijo sodobne kulture in je bil zelo močan dejavnik tega. V razsvetljenski filozofiji, ki je navdihnila izobraževalno politiko francoske revolucije in evropskega liberalizma, sta bila Cerkev in vpliv religije obravnavana kot moči teme, ki so bile krive za nazadnjaško stanje množic. Posledično je bilo gibanje za splošno izobraževanje razsvetljenski križarski pohod nedvoumno proticerkvene narave ... Cerkev je tako v velikem zaostanku, kar zadeva vpliv na vzgojnem področju. Tu ne gre le za enostavno ne uravnovešenost v bogastvu in moči neke verske manjšine v odnosu do sodobne države. Še bolj pomemben je povsod pronicajoči vpliv sekularnih modelov in vrednot, ki zadeva ves vzgojni sistem, ki kaže kot zastarelo in absurdno idejo neke religiozne kulture kot integrirani del celote politikom, novinarjem in tehničnim strokovnjakom ... Kot v času Razsvetljenstva in francoske revolucije, ima namreč tudi sodobni sekularizem svoje ideale in dogme...« 

To, kar opisuje Dawson je tako pač resničnost, v kateri živimo, ki pa se je v Cerkvi in drugih konservativnih delih družbe najbrž premalo zavedamo. V svojem delu tako britanski strokovnjak predlaga, da bi imeli v katoliških vzgojnih institucijah svoj poseben program. V pluralni družbi bi morala veljati svoboda vzgoje, za katero pa se bo potrebno še pošteno boriti v prihodnje. Papež Benedikt XVI. jo je označil kot enega od treh neodtujljivih načel, o katerih se ne pogaja (it. principi non negoziabili). Da naredimo pri naši vzgoji v tej smeri vse, kar je mogoče že danes, je pa seveda nujno in je prvi korak v tem bojevanju. Kot je lepo dejal še en Britanec, Chesterton, namreč ne potrebujemo Cerkve, ki bi se gibala glede na svet, temveč Cerkev, ki bi gibala svet.

Objavljerno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: