Cerkveni in družbeni antislovar (21a)
Prejšnji teden so naši birmanci razmišljali prav o tej temi, ki je postala precej aktualna zlasti pod vplivom svetega papeža Janeza Pavla II. O tej temi piše zanmivo tudi Gianfranco Morra. Seveda ga ne bom le povzemal, temveč bom dodajal še kaj, kar mislim, da manjka pri tem našem sociologu, pri katerem sem si izbral naslov rubrike.
Dejstvo je, da je v razvoj evropske civilizacije zaznamovalo tudi zaničevanje telesa. Za pripadnike
orfičnega kulta in za Platona je bilo telo zapor duše (znana je besedna igra soma-sema, kar pomeni »Telo je grob.«). Za zadnjega velikega grškega filozofa Plotina piše njegov učenec Porfirij, da se je sramoval imeti telo. Krščanstvo je zagotovo ovrednotilo telo, saj je govorilo ne več o »nesmrtnosti duše«, kolikor bolj o »vstajenju mesa«. Zato tudi takšna pozornost do mrtvega telesa oz. trupla, kar je samo eden od razlogov proti zažiganju teles, značilnem za pogane, ki se ponovno uveljavlja. Vendar pa je tudi veljalo, da do tega prečiščenega telesa človek pride šele po smrti, medtem ko mora vse življenje brzdati svoje meso, ga podjarmiti in ga kaznovati z raznimi asketskimi vajami in pokorami, ki so bile marsikdaj tudi zelo boleče.
Težava je nastala takrat, ko so te zadeve vzeli preveč dobesedno, zlasti lahko rečemo, da takrat, ko je prišlo do oddaljevanja od monastičnega oz. meniškega vzorca, ki v resnici ni zanemarjal telesa, kljub temu, da je seveda zagovarjal asketično življenje. Še večja težava v tej smeri pa je nastala v novodobnem pojmovanju telesa. Za Descartesa je denimo telo stroj brez vesti, saj je samo duša tista, ki čuti in misli. Velika težava pa je bil tudi puritanizem anglosaksonskih dežel, ki so ga v veliki meri izvozili v ZDA. Ta je prepovedoval razkazovanje telesa.
Seveda pa so praktično istočasno zadeve že šle tudi v drugo smer, pod vplivom razsvetljenstva, tako so začeli drugače ceniti telo, ker pa ekstremi nidar niso dobri, tudi tu zadeve niso šle v pravo smer. Tako imamo denimo spise novega epikurejca in gastronoma Jeana Brillat-Savarina (tistega, ki je pravil: »Povej mi, kaj ješ in povem ti, kdo si.«) v Fiziologiji okusa, zlasti pa so zadeve zacvetele v poznem 19. stoletju, potem pa seveda v 20. stoletju. Znan je recimo italijanski nevrolog, fiziolog in antropolog Paolo Mantegazza, ki je napisal Fiziologijo ljubezni. Del je seveda še veliko, gre pa za poudarjanje tega, kako bolje izkoristiti telesne užitke. Moderna doba je seveda prinesla tudi večjo skrb za telesno higieno in skrb za svoje telo, tako da so najbolj bogata stanovanja že poznala kopalnice, o tem pa je tudi recimo pisal omenjeni Mantegazza, ki seveda ni bil edini.
Pridemo tako do tega, da bogastvo in udobje pripeljeta tudi do tega, da se za telesno skrb nameni kar dobršen del zaslužka. Razširitev športa (1896 so ponovno vpeljali olimpijske igre, o katerih smo tudi že enkrat tu pisali...) pa vsem predlaga nove asketske vaje, ki seveda niso več namenjene duhovnemu in verskemu napredovanju, temveč k izboljšanju telesa, kar pa je seveda tudi del kulta človeškega telesa in njegove moči, ki je še prej posledica človeškega razuma in njegove moči. Danes je telo postalo najpomembnejši porabniški predmet – da, prav ste prebrali, predmet. Iz močnega simbola subjekta, da torej telo nekdo je, ker nosi v sebi celotno človeško osebo v vsej kompleksnosti, je postalo objekt, predmet. O tem bomo podrobneje razmišljali prihodnjič.
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar