nedelja, 08. maj 2016

Gospod je tu

Na to nedeljo po Gospodovem Vnebohodu poslušamo Jezusovo molitev pri zadnji večerji, ki nam jo ponuja apostol Janez. Jezus je edini posrednik svojih učencev, torej vseh nas, nebeškemu Očetu. Tudi, ko posreduje za nas Božja Mati Marija, gredo njene prošnje preko Gospoda Jezusa, čeprav verujemo, da gredo vse naše prošnje Očetu, ki mu jih posreduje Gospod Jezus, najprej prav prek Marije. To ne naredi nič manjših naših prošenj, temveč le še večje, saj noben sin ne more, da ne bi uslišal tistega, kar ga prosi ali celo roti njegova mama, če gre za resničeni odnos ljubezni med njima, kakršen mora biti. Temu pravimo, da je Marija srednica vseh milosti, kar Cerkev vedno veruje, čeprav še ni bilo razglašeno kot verska resnica. V mesecu maju je lepo poudariti to lepo in odlično Marijino vlogo. 

Še pomembneje od tega pa je resnica, da je naš Bog popolnoma enotna skupnost, kjer sta Oče in Sin eno, Sveti Duh pa je vez ljubezni med njima. Jezus je sicer šel v nebesa, vendar pa je potem poslal svoji Cerkvi, torej svojim vernim Svetega Duha, s tem pa potrdil tisto posebno vez med nebesi in zemljo, prav takšno vez ljubezni, kakršna je med Očetom in Sinom, ki jo je vzpostavil s svojo daritvijo na križu. Gospod dobro ve, za kaj prosi, saj prosi za tisto, kar se bo kmalu izvršilo in uresničilo, hkrati pa že gleda tudi naprej, na to, da bo sam šel k Očetu v nebesa, potem pa bo navzoč med nami na drugačen način. 

Učenci smo po Gospodovem vnebohodu veliko bolj na udaru razdiralnih sil - tistih naših človeških, kakor tudi tistih naravnih in nadnaravnih. Vse te sile, ki so sile zla, pa želijo vselej napraviti med nami razdor, na pa vzdrževati edinosti. Te sile, ki vnašajo razdor med nas, je mogoče premagati samo v trudu za edinost in povezanost, vendar pa to še zdaleč ne sme biti samo človeški napor, temveč je to duhovna dobrina, kakršna sta recimo tudi ljubezen in mir. Ljudje si tega ne moremo zagotoviti sami, ker nismo sposobni sami od sebe premagati že tistega zla, ki zaznamuje vsakega od nas posebej, kaj šele naravno in nadnaravno zlo. Še zlasti seveda to velja, ko hoče nekdo tu zmagati sam, brez pomoči nikogar. Zapiranje vase je pogubna zadeva že na človeški in zemeljski ravni, kaj šele na duhovni ravni. Sam lahko človek stori bore malo, zato se je treba med seboj povezovati in preraščati razdore. To je vsakdanji napor in delo, ki ga je vsak človek do neke mere sposoben, težava je le v tem, da ima to prizadevanje tudi svoje omejtive, ki pa se jih ne dovolj zavedamo. Potrebujemo še nebeške pomoči, za katero pa se moramo tudi odločiti in se ji odpreti, to pa današnji človek zelo težko naredi. 

Radi danes govorimo o odnosih, a premalo povemo in se zavedamo tega, da je predpogoj vsakega odnosa navzočnost. Nekdo mora zame najprej biti in obstajati, da imam lahko z njim odnos. Če nekoga dni, ne morem z njim govoriti, imeti z njim komunikacije, še škodovati mu ne morem. Tako je ena od največjih težav današnjega časa prav to, da najprej za nas ne obstaja naš bližnji. Ni torej že te osnovne, zemeljske navzočnosti, ki se z buljenjem v razne elektronske naprave le še bolj izkazuje, kaj šele, da bi obstajala še kaka drugačna navzočnost. Seveda za nas potem Božje navzočnosti ni, kakor tudi ni navzočnosti Marije, angelov in svetnikov, vseh, ki so že v nebesih, kakor tudi ne tistih, ki se za tja še očiščujejo, a so tja namenjeni (duše v vicah). To sicer kristjani ob nedeljah in velikih praznikih izpovedujemo, da verujemo v Božjo navzočnost in občestvo svetih, a je v resnici s to vero velika težava. Da imamo takšno težavo s sveto mašo, zakramenti, molitvijo in duhovnim življenjem nasploh, zato ni nič čudnega. Kristusove skrivnosti so najprej njegova navzočnost, zato takšna jalovost vere. Je namreč tako kot z nami - nekdo je najprej navzoč, potem pa deluje. Če se torej ne najprej veruje v navzočnost, kako naj se veruje v delovanje? Zato bo treba najprej narediti veliko, da se vrne v Cerkev vera v Kristusovo resnično navzočnost, da bi bila potem naša vera tudi zares rodovitna. Kot pa pravi prerok Ezekiel, je treba začeti pri Božjem svetišču in pri starešinah, torej pri nas duhovnikih. Tako se bo vrnil v svet občutek za sveto, ki je najprej vera v Božjo navzočnost.

Ni komentarjev: