nedelja, 05. februar 2017

Naša dela, ki svetijo

Vsak kristjan ima pravzaprav dolžnost, da vzame za svoje besede iz evangelija, ter jih čim bolj spravi v prakso: "Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta ... Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 5,13-16)

Sv. Janez Zlatousti je učil, kako sploh ne bile potrebne besede, če bi naše življenje svetilo tako, kot smo slišali. Tudi ne bi bilo treba pridigarjev, če bi mi pridigali s svojimi deli. Nazadnje pa, da ne bi bilo niti enega pogana, če bi mi bili takšni kristjani, kot se spodobi. Neki sveti misijonar je ob koncu 19. stoletja pisal z  daljne Kitajske: "Če bi Evropa bila resnično krščanska, potem bi se ta velika dežela že zdavnaj spreobrnila k evangeliju." Najbrž pa se bo zgodilo ravno to v prihodnosti, da se bo torej Kitajska prej sprobrnila k evangeliju, kot pa bo Evropa krščanska, kaj šele resnično krščanska. No, če damo (resnično) šalo na stran, potem je pomembneje, da se vsak od nas najprej vpraša, koliko je resnično krščanski. 

Da je potrebno opravljati dobra dela, se strinjamo vsi, toda vprašanje je, kaj ta dobra dela so, saj si v tem med seboj, če bi nekdo pizvedoval, zagotovo ne bi bili enotni. V veliki večini se danes kot to pojmuje le telesna dela usmiljenja, pa še ta zelo okrnjeno, da je pač treba res lačne in žejne nahraniti, pa nage obleči in obuti, potem pa počasi že nastane razhajanje. Že tu se začne izbirčnost, saj bi ne upoštevali preroka, ki pravi, da moraš dati bližnjemu tisto, kar je tebi samemu všeč, to pa velja ne le pri hrani in pijači, temveč tudi pri obleki in obutvi. Koliko to velja, vidimo, ko se te reči zbira po centrih Karitas. Pri obiskovanju bolnikov smo tudi močno izbirčni, saj bi obiskali le svoje, drugih pa ne. Kakšno dobro delo smo vendar tako naredili, ko pa si svoje dolžan obiskati? Kar je več od dolžnosti, tisto šele bi spadalo sem. Vidimo torej, kako danes tudi dolžnosti pojmujemo že kot dobra dela, pa temu seveda ni tako, temveč je to telesno dobro delo šele tedaj, ko smo šli naprej od same dolžnosti. Nismo torej kaj prida velikodušni, po drugi strani pa danes še radi dodajamo kaka druga dela na seznam, saj vemo, da je treba biti nujno tudi strpni, tolerantni, okoljevarstveni, ekološki, tako in drugače korektni...

Naše razmišljanje v smeri dobrih del gre večinoma, če malo karikiramo, a niti ne preveč, v smeri našega razsvetljenega cesarja Jožefa II., ki je denimo ukinjal tiste redove in njihove samostane, ki so se preveč posvečali le molitvenemu življenju, to so t.i. kontemplativni redovi. Na podoben način bi tudi mi radi opustili v našem življenju vse tisto, kar po našem mnenju ni konkretno delo, kar se nam ne zdi učinkovito, kar ne prinaša koristi. Zato pa tudi pri tistih konkretnih delih nismo kaj prida velikodušni, ker gledamo, skoraj dobesedno, če se zadeva splača ali ne. Velikokrat se tudi pojmuje, pa ne le dobra dela, temveč tudi stanovske dolžnosti, kot nekakšno zbiranje točk za nebesa.

Dobra dela pa v resnici pomenijo to, da se resnično trudimo živeti zapoved ljubezni, ki najprej zapoveduje ljubezen do Boga, nato pa ljubezen do bližnjega - ne slučajno! Tu ne gre za to, da bi bil bližnji zaradi tega drugorazreden, temveč za to, da bi imeli na človekoljubje in na ta svet nasploh najprej duhoven pogled, da bi bil potem tudi tisti naš čisto človeški pogled pravi, ne pa izkrivljen. Če se namreč naš pogled izkrivi, postane, kot vemo, "-ističen". Namesto materialen, materialističen; namesto socialen, socialističen...

Sobrat duhovnik lepo vpraša, ko spovedujemo, če so ljudje dobro grešili. Po katoliškem nauku naj bi se namreč v pripravi na spoved namreč vprašali po tem, kako smo živeli po Božjih in cerkvenih zapovedih, če smo zapadli kakšnemu glavnemu grehu ali smo mu posebej podvrženi, pa tudi, kako smo vršili svoje stanovske dolžnosti. Naš prvi stan je pa prav krščanski stan, v katerega smo vstopili pri krstu, po večini pa smo to potrdili pri birmi. Temu stanu potem dodajamo še druge. Tako smo krščanski ljudje, krščanski možje, žene, fantje, dekleta, učenci, očetje, matere, otroci, učitelji, učenci, trenerji športniki, delavci...

Kako torej kot taki vršimo dobra dela? Se trudimo živeti po zapovedih, krepostih, ki so nasprotje grešnih nagnjenj, pa tudi, kako izpolnjujemo svoje stanovske dolžnosti. Zato sv. Janez Zlatousti sprašuje vsakega od nas: "Kadar v tebi iščem znamenja, po katerih bi te spoznal kot kristjana, najdem povsem nasprotna znamenja. Če bi hotel soditi, kdo si po krajih, ki jih obiskuješ, po sprevrženih ljudeh, s katerimi se družiš, po tvojih besedah ki nimajo nič resnega ali koristnega v sebi, bi rekel, da mi ne ostane prav nič, da bi te lahko spoznal za kristjana." Le glejmo, da nam kaj podobnega ob naši smrti ne bo rekel tudi naš Gospod Jezus Kristus, čigar ime nosimo od krsta naprej na sebi.

Ni komentarjev: