Dogodek Jezusovega krsta je povezan še z dvema drugima, kot nas učijo cerkveni očetje, namreč še z obiskom modrih z Vzhoda in s prvim Gospodovim čudežem v Kani Galilejski, kjer je voda postala vino. Pri krstu še Bog sam Jezusa razglasi in razodene za njegovega ljubljenega Sina, imamo pa tudi nad reko Jordan podobo Sv. Trojice.
S svatbo v Kani Galilejski je povezava že pred samim dogodkom krsta, ko se ljudje sprašujejo, ali ni morda Janez Krstnik tisti Mesija ali Odrešenik, kar ta izraz pomeni, ki ga je izraelsko ljudstvo tako dolgo čakalo. Kot se namreč rado dogaja, so tudi oni pričakovali odrešenika čisto v človeškem smislu in so zato pričakovali nekega družbeno-političnega osvoboditelja, a zgolj Izraelcev. Že dogodek obiska modrih nam je pokazal, da je Bog imel čisto drugačne načrte, saj je dal odrešenika vsem ljudem. Kaj pa ljudem sploh koristi neki družbeno-politični ali celo vojaški vodja v svetu, kjer se politična slika sproti spreminja? Ljudje pričakujemo neko družbeno pravičnost, a ta se praktično vselej spremeni v svoje nasprotje, torej v krivičnost. Janez Krstnik torej zase pravi, da je pravzaprav voda, če naobrnemo to, da krščuje le z vodo. Prav takšni so tudi vsi človeški poskusi osvoboditve, odprave krivic in podobne reči. Janez Krstnik je torej le voda, ki po pregovoru naj ne bi bila "še za v čevelj dobra". Tako pravimo, ko nam je ponujena pijača, pa seveda želimo raje kozarec dobrega vina, ne pa vodo - seveda čast izjemam, kot je slovanski rek. Prav tako nam svatba v Kani pove, kako Božja milost človeško naravo dvigne iz njenega padlega stanja, tako da človek ponovno zažari v svoji "bogopodobnosti" in sličnosti.
Človek je sicer res bil ustvarjen kot odlična Božja stvaritev ("prav dobro" namreč pomeni odlično), vendar je temu sledil usodni padec v greh. Kako pomenljive so tako tradicionalne mašnikove besede, ki jih izreče pri pomešanje vina in vode: "O Bog, ki si dostojanstvo človeške narave čudovito ustvaril in še čudoviteje prenovil, daj da bomo po tej skrivnosti vode in vina deležni Božje narave tistega, ki se je blagovolil nase prevzeti našo človeško naravo, Jezusa Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda, ki s teboj živi in kraljuje, v edinosti Svetega Duha, Bog na vse veke vekov. Amen." Ta ženitna svatba tako kaže na to, kako je po Jezusu Kristusu človek rešen greha in smrti, pravzaprav pa darovi modrih nakazujejo, da se to zgodi po smrti na križu - tam je namreč Gospod Jezus pravi Kralj, Duhovnik in Žrtev, kar označujejo darovi zlata, kadila in mire. V nas je torej ne samo naravno življenje, temveč smo po Jezusu Kristusu lahko deležni nadnaravnega, Božjega, življenja. To je tisto, kar prejmemo pri svetem krstu, kjer se ne samo na zunaj umijemo, kar bi nakazovalo to zunanje polivanje z vodo, temveč nas Bog tudi znotraj očisti in prenovi ter dvigne k pravemu našemu dostojanstvu, ki je dostojanstvo Božjih otrok. Isto se dogaja potem vsakič pri "drugem krstu", kakor Očetje imenujejo zakrament svete pokore, spovedi.
Prav je tako, da si ob vstopu v novo koledarsko leto voščimo zdravja, vendar sem skoraj stoodstotno prepričan, da povprečni človek današnjega časa tu misli le na telesno zdravje, torej na odsotnost bolezni in poškodb. Nekako torej počnemo neke vrste vraževernost, da nas ne bi kaj takšnega doletelo. Kaj bi se zgodilo, če bi nas? Očitno bi bila to prava katastrofa. Toda, kaj pa če je človek sicer, glede na seznam svetovne zdravstvene organizacije, zdrav, pa še vedno ni izpolnjen, srečen, zadovoljen... Navadno potem človeku pridajajo neko psihično bolezen, vendar vprašanje, če je temu res tako. Kaj če manjkata pravi smisel in cilj v življenju? Če potem izgubimo tisto telesno zdravje, izgubimo še tisto zadnjo stvar, na katero smo se tako zanašali. Kakšna praznina zazija v ljudeh, ni težko videti, ko obiskujemo bolnice ali domove ostarelih. Današnji človek torej izgubi vse to zemeljsko, na koncu to predstavlja naše telesno zdravje ali naše medčloveške odnose, pa res ne ve več, kaj bi sploh počel na tem svetu. Zato ta voda sama po sebi ni dovolj, priti mora še nekdo drug, ki lahko to navadno in naravno stvar dvigne na višjo raven.
To kaže na našo navezanost na to, da ostanemo pri zgolj naravnem, tudi kar zadeva naše mišljenje, ne bi se pa iz tega dvignili na višjo raven, ki je nadnaravna, ki je Božja. Kakor bi v okvirje tedanjih ljudi vendarle lepo spadal Janez Krstnik, ko so ugotavljali, kdo bi bil ta Mesija, tako tudi danes v naše okvirje spada marsikdo in marsikaj, kar ne zahteva neke odpovedi, nekega odrekanja tem našim človeškim pričakovanjem, tej naši človeški logiki. Ne moremo reči več, da je to mišljenje kakorkoli naravno, ker smo se, pod vplivom sveta, že zdavnaj odrekli naravnim zakonom, da o nadnaravnih potemtakem niti ne govorimo. Nasprotno pa smo poklicani, da po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa tudi mi naredimo vse, kar lahko, da se bo še nad nami "odprlo nebo" in bomo spet v dostojanstvu Božjih otrok. Nebo se je namreč odprlo, potem ko je molil. Po Svetem Duhu že res k nam prihajajo, potem ko smo prejeli določene zakramente, darovi Svetega Duha, vendar se morajo iz njih še, kot nas lepo uči sv. Pavel, razviti duhovni sadovi. Odločitev za nadnaravno življenje je odločitev za krščansko življenje, ki je življenje po Božjih zapovedih, pravem katoliškem nauku, pa seveda molitveno in zakramentalno življenje. Če se človek odloči le za naravno življenje, potem je prepuščen le samemu sebi, pa mu, kakor nas prav tako uči sv. Pavel, uspevajo le "dela mesa", ki označujejo vse izrojeno človekovo početje. V priliki o trti in mladikah nas namreč Gospod Jezus lepo opozarja, da brez njega ne moremo narediti nič dobrega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar