Barve našega življenja

Predstavitev zanimive knjige

Potem, ko so imeli dijaki v Vipavi predstavitev knjige, sem se odločil, da objavim tale zapis o njej iz prehoda med letoma 2011 in 2012 v naši prilogi. Knjiga je še vedno aktualna, morda res zlasti za najstnike, tudi zato, ker z lahkotnim in njim razumljivim jezikom prednje postavi kar težke, a nujne teme.  

Čeprav je od mojih šestnajstih let minilo že kar nekaj časa (za šestnajstletnike sem tako že star,

čeprav se sam še ne uvrščam v to kategorijo), me je prvenec italijanskega profesorja književnosti Alessandra D'Avenie  "Bela kot mleko, rdeča kot kri" (Družina, 263 strani, 16,20€) pritegnil k branju, tudi zato, ker ga je prevedel moj nekdanji "cimer" v semenišču, Janko Jožef Pirc. Prevajalca velja pohvaliti za pogum in voljo – najbrž je želel tudi slovenskim mladim posredovati čudovito knjigo, ki ga je nagovorila, ko jo je bral v italijanščini. Tisti, ki vam je blizu italijanski jezik, vas bo mestoma prevod tudi zmotil, a moramo vseeno prevajalcu priznati, da mu je uspelo lepo posredovati samo vsebino in sporočilo dela, kar je tudi najbolj pomembno.  

Romanov ali sploh del, ki bi posredovali takšno vsebino, je namreč malo. Del, ki bi uporabljali takšno govorico, ki je mladim blizu, ki se trudi biti njihova, pa sploh še nisem zasledil. Pa ne gre tu za nobeno čudno "skropucalo", kakršna je bila "čefurščina" Vojnovičevega pseudo-romana, katerega ime je vsem dobro znano in ga zato ne bom navedel. Najdemo določene izraze, ki jih mladostniki uporabljajo (čeprav so prevajalcu naročili, naj umakne razne "grde besede", ki seveda so v izvirnem besedilu), kar delu da svoj čar, vendar pa jezik ostaja bogat. Ko zdaj prebiram še drugi roman italijanskega avtorja, "Stvari, ki jih nihče ne ve" (Cose che nessuno sa) – v italijanščini, ker še ni preveden v slovenščino -, prav uživam v sočnem in bogatem jeziku ter prefinjenem slogu D'Avenie (Medtem je bilo prevedeno tudi še to in še kako drugo delo avtorja!).

Glavni junak romana "Bela kot mleko, rdeča kot kri" je šestnajstletni Leo – ki bi lahko bil katerikoli šestnajstletnik na Zahodu, saj je prav takšen kot ostali – zanimajo ga podobne reči, je zaljubljen, svoj prosti čas preživlja na spletu, igra igrice, je strasten nogometaš oz. malonogometaš, ki se s prijatelji ne podi le za žogo in dekleti, ampak tudi pogosto zavije v McDonalds. Naokrog se vozi z mopedom z uničenimi zavorami, v ušesih ima iPod. Profesorje in šolo doživlja tako, kakor jih doživljajo domala vsi srednješolci, le da mi je ta primerjava D'Avenie res všeč: »Čudno: dopoldne v šoli ne moreš zdržati, popoldne pa tu srečaš vse. Razlika je v tem, da ni vampirjev, to je prfoksov: pijavk krvi, ki se vrnejo domov in se zaprejo v svoje sarkofage, čakajoč na nove žrtve. Tudi če, za razliko od vampirjev, profesorji delujejo podnevi«.

Leo se noro zaljubi v leto starejšo rdečelasko Beatrice (ime se ne zgolj slučajno nanaša na Dantejevo muzo), za katero je pripravljen iti na konec sveta, premagati vse ovire in omejitve – vsaj v teoriji. Beatrice namreč zboli za levkemijo, kar bi lahko pomenilo konec vseh Leovih sanj, vendar pa je Leo pogumen fant, kot tak pa se spopade tudi s to visoko oviro, v tem spopadu pa pride do globokih življenjskih spoznanj, ki so povezana s temeljnimi življenjskimi vprašanji. Leo odkriva pravi pomen ljubezni, se spopada z vprašanjem trpljenja in smrti.

Pri njegovem iskanju lahko vedno računa na zveste prijatelje, kjer ima posebno vlogo Silvija, pomembno vlogo pa imajo tudi nekateri profesorji oz. dva profesorja – Sanjač in Gandalf. Prvi je profesor zgodovine in filozofije, drugi duhovnik in profesor verouka. Ob Leovih starših in obeh profesorjih, pa tudi pri drugih, odkrivamo, kako pomembna je v življenju mladostnika družina, kako pomembno je gojiti pogovor in kako pomembno je pustiti sanjati – profesorjev vzdevek je zato še kako na mestu.

Iz teh in še drugih razlogov zato delo priporočam v branje tudi staršem mladostnikov, vzgojiteljem, katehistom, duhovnikom… Knjiga je namreč koristna tudi pri razumevanju mladostnikov, kakor je tudi dober vzgojni pripomoček. Bere se zares lepo – sam sem jo prebral v eni noči, za kar pa mi ni žal – zato bo morda po njej segel tudi kdo, ki mu branje ne diši prav preveč. Vidi se, kako želi avtor ljudem, zlasti mladim, približati svet književnosti, saj je v njem skritih mnogo zakladov, ki pa jih je treba najti in odkopati.

Z Leom se bralec poistoveti in skupaj z njim išče odgovore na svoja življenjska vprašanja, ki so pravzaprav vedno ena in ista, za mlade in za odrasle. Če ste se o določenih stvareh, iz različnih razlogov, že nehali spraševati, se boste ob tej knjigi skoraj zagotovo spet začeli. Največja katastrofa življenja namreč ni iskati in ne najti, temveč sploh ne iskati.

Objavljeno že dolgo nazaj v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas