Nadaljujemo z našim nekdanjim župnikom. Novinarka sprašuje, da kakšna Cerkev bi to bila, kjer bi bilo zares pomembno to, kar se dogaja pri sveti maši, niso pa tako pomembne osebe, ki pripadajo Cerkvi. Frings na to odgovarja, da so ljudje seveda zelo pomembni, saj je sveta evharistija zanje. Vendar pa naš pogled ni ravno pravilno usmerjen, če od recimo 10.000 v skupnosti pride k nedeljski sveti maši le 218 oseb. Vsi so povabljeni in mi želimo narediti vse skupaj čim bolj na nivoju in namenjeno čim širšemu krogu, a to vse manj deluje. To opazimo, če se osredotočimo na sveto evharistijo, ki je po definiciji v teološkem smislu središče in vrhunec vsega.
"Ko sem bil majhen, je k maši hodila polovica katoličanov, ko sem postal duhovnik četrtina, v moji zadnji postojanki pa jih ni hodilo več niti 3%, mi pa se še vedno držimo tega istega modela. Mislim, da bi morali poiskati drug model, ne pa enostavno prestavljati ta naš poznani model vse širše in širše, od 3.000 na 10.000, potem na 20.000 in potem morda še k večjim številom prebivalcev." Obhajanje evharistije je tisto, ki je vedno središče. V knjigi nam Frings pravi, da je sveta maša vedno izhodišče mojega »biti kristjan« in treba je paziti, da to ne postane preveč stvar samo neke zunanje navade. Ko je nekega izkušenega škofa vprašal, če mu lahko da nasvet, mu je slednji dejal: »Obhajajte sveto mašo vselej z največjo možno pobožnostjo, nikoli nam Bog ni bolj blizu kot pod podobo kruha in vina«. Zanimivo, da ta škof ni bil neki konservativec, temveč ravno obratno, to je bil Helder Camara. Za našega duhovnika je tako evharistija najvišja in središčna točka, od koder se potem lahko gre k ljudem.
Tu se potem postavi vprašanje razmerja med duhovščino in verniki, med kleriki in laiki, ki je postalo kar precej kritično. Gre predvsem za odgovornost, pravi, ne pa da mora za vse poskrbeti duhovnik sam, pač po tistem klerikalističnem modelu, ki je v glavah ljudi. To pomeni, da bi morala biti na določenih ljudeh v župniji v nekih zadevah resnična odgovornost, takšna, da potem oni odgovarjajo tudi za posledice, dobre ali slabe. Kot pravi sedanji papež, je seveda pomembna tudi vloga duhovnika, a odločilna je vloga svetega krsta. Toda, nič ne bi pomagalo, če bi dali vernim večjo vlogo, vendar bi ohranili ta model, kakor ga imamo. Frings je prepričan, da je sedaj treba, nasprotno, pritisniti tipko »reset« in začeti z ničle. Vprašati se moramo, kaj je bistveno, naše izročilo, kje je začetna točka, potem pa vse skupaj delati s tistimi, ki sodelujejo.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar