Ž kot ŽUPNIK 2

Cerkveni in družbeni antislovar (52b)

Nadaljujemo z našim nekdanjim župnikom. Novinarka sprašuje, da kakšna Cerkev bi to bila, kjer bi bilo zares pomembno to, kar se dogaja pri sveti maši, niso pa tako pomembne osebe, ki pripadajo Cerkvi. Frings na to odgovarja, da so ljudje seveda zelo pomembni, saj je sveta evharistija zanje. Vendar pa naš pogled ni ravno pravilno usmerjen, če od recimo 10.000 v skupnosti pride k nedeljski sveti maši le 218 oseb. Vsi so povabljeni in mi želimo narediti vse skupaj čim bolj na nivoju in namenjeno čim širšemu krogu, a to vse manj deluje. To opazimo, če se osredotočimo na sveto evharistijo, ki je po definiciji v teološkem smislu središče in vrhunec vsega. 

"Ko sem bil majhen, je k maši hodila polovica katoličanov, ko sem postal duhovnik četrtina, v moji zadnji postojanki pa jih ni hodilo več niti 3%, mi pa se še vedno držimo tega istega modela. Mislim, da bi morali poiskati drug model, ne pa enostavno prestavljati ta naš poznani model vse širše in širše, od 3.000 na 10.000, potem na 20.000 in potem morda še k večjim številom prebivalcev." Obhajanje evharistije je tisto, ki je vedno središče. V knjigi nam Frings pravi, da je sveta maša vedno izhodišče mojega »biti kristjan« in treba je paziti, da to ne postane preveč stvar samo neke zunanje navade. Ko je nekega izkušenega škofa vprašal, če mu lahko da nasvet, mu je slednji dejal: »Obhajajte sveto mašo vselej z največjo možno pobožnostjo, nikoli nam Bog ni bolj blizu kot pod podobo kruha in vina«. Zanimivo, da ta škof ni bil neki konservativec, temveč ravno obratno, to je bil Helder Camara. Za našega duhovnika je tako evharistija najvišja in središčna točka, od koder se potem lahko gre k ljudem. 

Tu se potem postavi vprašanje razmerja med duhovščino in verniki, med kleriki in laiki, ki je postalo kar precej kritično. Gre predvsem za odgovornost, pravi, ne pa da mora za vse poskrbeti duhovnik sam, pač po tistem klerikalističnem modelu, ki je v glavah ljudi. To pomeni, da bi morala biti na določenih ljudeh v župniji v nekih zadevah resnična odgovornost, takšna, da potem oni odgovarjajo tudi za posledice, dobre ali slabe. Kot pravi sedanji papež, je seveda pomembna tudi vloga duhovnika, a odločilna je vloga svetega krsta. Toda, nič ne bi pomagalo, če bi dali vernim večjo vlogo, vendar bi ohranili ta model, kakor ga imamo. Frings je prepričan, da je sedaj treba, nasprotno, pritisniti tipko »reset« in začeti z ničle. Vprašati se moramo, kaj je bistveno, naše izročilo, kje je začetna točka, potem pa vse skupaj delati s tistimi, ki sodelujejo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ž kot ŽUPNIK 1

Cerkveni in družbeni antislovar (52a)

Pred časom sem na priporočilo knjigarnarice kupil knjigo nekdanjega nemškega župnika Thomasa Fringsa, ki se jo pa sedaj dobi tudi v slovenščini, izšla pa je pri založbi Salve. Gre za nekdanjega župnika, ne tudi »nekdanjega« duhovnika (tudi zato, ker zakramentalni pečat ostane za vedno), saj se je odločil lel, da na takšen način ne more več biti župnik, kakor pravi tudi podnaslov njegove knjige: »Dovolj, amen, konec? – Tako ne morem več biti župnik«. Mi bomo pogledali, kaj je ta nekdanji župnik, ki sedaj duhovno oskrbuje nunski samostan, povedal o tej svoji odločitvi.

Najprej pravi, da so strukture, v katerih so v Cerkvi živeli (sam je letnik 1960), zagotovo imele tudi

mnoge dobre strani, vendar pa da so tudi vse manj skladne s sedanjo obliko družbe, a da se v Cerkvi (še) ne ve, kaj bi dali na njihovo mesto. Zato pravi, da raje živimo v negotovosti in neuspehu. Frings je tako prepričan, da se ne da iti naprej niti z vsemi temi napori za reforme in spremembe, tudi s tistimi poskusi »ljudske Cerkve«, kot so jih delali, to je Cerkve, ki bi resnično delovala na družbo v celoti in bi se jo dalo tudi identificirati znotraj družbe.

V tem prepričanju pa, kot pravilno ugotavlja, ni sam. Pravi, da je sam še zrasel v takšni ljudski cerkvi, kjer je nekdo identitarno pripadal pač eni od obeh možnosti, h katoličanom ali protestantom, to pa se je močno čutilo tudi znotraj družinskega življenja, a to sedaj ni več tako. Zato zagotovo ni sam v tem, saj tudi drugod menimo, da Cerkev nima več nobenega družbenega vpliva in da je torej konec te »identitarne Cerkve«, ko se nekdo poistoveti s katoliško Cerkvijo samo zato, ker je recimo Slovenec, Italijan... Sam pa je Frings v tem, zlasti v Nemčiji, a ne samo tam, da se je odpovedal v najboljših letih župnikovanju, pa je še vedno ostal duhovnik. Navadno namreč vsi ostali zapustijo tudi duhovništvo, potem pa bodisi gredo delat drugam bodisi se poročijo ali izberejo razmerje, ki jih prisili, da pustijo duhovništvo. Da pa je nekdo pustil, da ostane duhovnik, je bilo tako neobičajno, da je dvignilo prah.

Novinarka potem Fringsa sprašuje, da če ni z njegove strani nekoliko nelojalno to, da je zapustil tisti del Cerkve, ki predstavlja neko družbeno obliko in ki ne deluje več, da bi se raje posvetil potem Cerkvi kot neki »sveti praksi«, ki bi jo pa vsekakor rad obdržal... Frings pravi, da je on prav podpornik te »svete prakse«, kar je tudi napisal v knjigi. Če bi namreč prišli k njemu mladi, pa bi vprašali, da če naj postanejo duhovniki, bi bil vedno za to, ker je to v duhovnem in teološkem smislu, kar tudi sam prakticira, nekaj neskončno dobrega. Po drugi strani pa je tista družbena oblika Cerkve, kjer je sam živel in delal kot župnik, vse težja za življenje in delo v njej. Konec koncev je služba župnika, pravi, družbena vloga, ki jo je imel v svoji verski skupnosti. V praksi so se mu npr. neprestano množili verniki – najprej je skrbel za 1500 ljudi, nato za 3000, zatem za 10000, pa to še ne bi bila zgornja meja. Prihaja namreč do združevanj župnij, ki postajajo vse večje, zato je biti duhovnik v tej reformi vse težje.

Objavljeno v tedniku Novi glas