Prav misliti, da bi prav delali
Že začetek Svetega pisma nam pove, da je v začetku predvsem Bog, torej ne »nekaj«, temveč »nekdo«. On je tisti, ki je potem »ustvaril nebo in zemljo«. Še bolj natančen je uvod v Janezov evangelij, ki nam pove, da je v začetku pravzaprav bila Božja modrost, kar lahko prevedemo "Logos", ne samo »Beseda«. V začetku je torej neki vrhunski »Um«, ki je onkraj človeškega, na podlagi slednjega pa je potem »nastalo« vse skupaj, še bolje, bilo je ustvarjeno. Iz zgodovine filozofije nam je znano, kako so ljudje vedno iskali tisti začetek vsega, ne podlagi tega, kar je po njihovem bilo »v začetku«, pa so potem presojali vse drugo, gledali so na svet, na človeka, na življenje. Poznamo tovrstno iskanje v grškem svetu, v ta svet pa je potem prišlo Božje razodetje po tej učlovečeni Modrosti, Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, drugi Božji Osebi. Človek sam je lahko s svojim razumom, s svojim modrovanjem, prišel do določene točke, preko katere pa ni mogel, moralo je priti do Božjega razodetja. S krščanstvom je tako prišlo do združitve vere in razuma. Izrednega pomena je zato, kakšna in katera miselnost ali filozofija je pri nas »v začetku«, kakšna je usmeritev našega življenja. Seveda bomo na to gledali v luči duhovnega življenja. Dandanes imamo več stranpoti, ki potem današnjega človeka odvračajo od pravega pogleda na svet, življenje in človeka. Poglejmo si te možnosti.
Materializem
Ta filozofija predpostavlja, da ni nič onkraj materialnega, če pa je, tega ne moremo vedeti
(agnosticizem = nezmožnost spoznanja). Ta filozofija je privedla do zanikanja prvenstva iskanja duhovnega, glede na to, da nematerialna duša ne obstaja. Ta filozofija je tudi vedno zanikala to, da bi človek imel nadnaravni cilj, h kateremu ga je usmeril Bog. Rezultat te filozofije je, da glede na to, da ni nič višjega od človeka, h čemur bi slednji bil poklican, postaneta najvišji znanosti filozofija človeka (humanizem) in znotraj slednje psihologija. Res je sicer, da mora nekdo biti umsko zdrav, da bi lahko duhovno napredoval, a vendar ne more biti umsko zdravje poslednji cilj, saj je še kaj onkraj njega, poleg tega pa psihologija, vsaj moderna, dokončno ne more pripeljati do umskega zdravja, vsaj sama po sebi ne, saj ne gre za nekaj empiričnega. Uspešnost te znanosti je nekje 10%, malo večji s pomočjo zdravil, kar pa ima spet svoje stranske učinke. Ni zastonj Freud pacientov imenoval »zlate ribice«, saj so terapevtu zagotavljali lep zaslužek. Obširneje bi sicer potrebovali poseben članek.
Sentimentalizem
Z materializmom je povezano mišljenje, da je duhovnost v čustvih. To zlasti izhaja iz trditev Friedricha Schleiermacherja, ki je trdil, da je pobožnost čustvo, ne pa sinovska ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ker je slednji narejen po Božji podobi. Pobožnost je postala nekaj tuzemskega oz. je človek z njo usmerjen zlasti v samega sebe, raje kot na Boga, to pa je pravzaprav rezultat materialističnega pristopa do človeka, sveta in življenja. Tako je treba vedno gledati na čustva ljudi, ki imajo prvo mesto, na podlagi čustvenega pa se potem usmerja vse drugo. Sv. Janez od Križa je lepo učil, da je napredovanje v duhovnem življenju pogojeno s tem, da je naše življenje utemeljeno v Bogu, ne pa v nas samih oz. v ljudeh, v stvareh ali v tolažbi, ki jo nudijo. Treba je torej preseči svoja čustva, da bi iskali nadnaravni cilj, h kateremu smo v osnovi namenjeni. Naš končni cilj je nebeška blaženost, ki nam je v določeni meri lahko zagotovljena tudi že tu, v polni meri pa potem v nebesih.
Racionalizem
Naslednja nevarna filozofija je racionalizem, ki načeloma pravi, da nam je spoznanje reči prirojeno, torej je v nas samih. Tudi to je privedlo do neke vrste imanentizma (tostranskosti), kjer so ljudje pravzaprav ujeti v sami sebe. To pojmovanje se zasledi tudi v vzgoji, kjer se predpostavlja, da ima otrok, mladenič ali človek že vse, kar potrebuje. Vsakdo mora le samega sebe izraziti. V tej smeri lahko rečemo, da je človek nepopisan list ali tabula rasa (ne pa, kakor so učili Rousseau in podobni, da je človek po naravi dober, da ni grešen), v smislu, da nima še določenih znanj in spoznanj ter veščin, zato pa se mora tega naučiti tako, da gleda izven samega sebe, da mu torej to drugi dajo. To privede do tega, da se ljudem pravi, naj »sledijo svoji vesti« ali da delajo »kakor čutijo« (tu je povezava s sentimentalizmom), četudi bi delali narobe, ker ne bi sledili nadnaravnim in naravnim zakonom (teh se tako ali tako ne priznava).
Racionalizem in materializem
Vsaj zadnjih sto let se je na življenjskem področju jemalo racionalizem in materializem skupaj, vse to pa potem apliciralo na moralni zakon, torej na to, kako naj človek živi. Glede na to, da materializem pravi, da ni nič onkraj materialnega, potem človeka pripelje do prepričanja, da človek nima odgovornosti pred Bogom, kakor tudi, da nima svobodne volje, saj je oboje nematerialno. Človek je samo materialen, zato je proizvod fizičnih zakonov. Racionalizem po drugi strani spodbuja negativni odnos do telesa. Telo je samo dano, kot neke vrste orodje ali instrument, človek pa lahko z njim razpolaga, kakor se mu zdi prav. Neodgovornost, ki jo je pripeljal materializem, in napačni pogled na telo, sta pripeljala do vseh pogubnih posledic, ki smo jim priča, od kontracepcijske miselnosti, pa do recimo "gender" ideologije, ko lahko nekdo trdi, da je recimo »ženska v moškem telesu«, saj to, kdo nekdo je, naj ne bi bilo povezano z njegovim telesom. Naravno pravo seveda tudi tu povsem izgine.
Naturalizem
Naturalizem je zmota, ki pravi, da je človek po naravi dober in da zlo ni plod zunanjih vplivov. Če torej človeka prepustimo samemu sebi, bo naravno usmerjen k temu, kar je prav. To, da je človek po naravi dober, sicer drži, vendar pa je človeška narava ranjena, tudi filozofi pa so znali, če so hoteli, opaziti, da je s človekom nekaj narobe. Ugotovili so torej, da človek včasih ve, kaj je prav, pa vseeno stori, kar je zgrešeno – vedeli so, da je človekova popolnost v vrlinah, pa vendarle je slednji nagnjen k pregrehi. Nauk o izvirnem grehu je tako nekaj ne obhodnega, kar ni jasno raznim »družbenim pravičnikom«. Človek, ki je prepuščen samemu sebi ali le človeškemu vodstvu, bo pogosto prišel do tega, čemur se reče »heterogeneza ciljev«, to pa je, da imamo sicer neke dobre namene, ki pa se spremenijo v svoje popolno nasprotje, da se dobri nameni izrodijo v slabe ali celo katastrofalne rezultate.
Historicizem
Zadnja napačna filozofija, ki jo bomo obravnavali, je historicizem, ki ga prvenstveno najdemo pri Heglu. Ta filozof je v osnovi mislil, da so stvari neprestano spreminjajo, da so v nekem toku, pa ne morejo, da ne bi neprestano tekle in se spreminjale. Nikdar torej ni nič obstojno, enako, isto, temveč se spreminja, menja. Kar torej pri ljudeh nekdo reče ali uči, je le plod zgodovinskih okoliščin, v katerih to pravi ali uči. Seveda iz resničnosti vemo, da temu ni tako, ampak se bistva nikdar ne spremenijo, torej se niti človek v svojem bistvu ne spremeni in se ne more spremeniti. Kristus je dejal, da njegov nauk, ki ga bodo učili njegovi apostoli in učenci, torej Cerkev, ne bo prešel, se ne bo spremenil, hkrati pa tudi opozoril, da se bodo učile stvari v nasprotju z njegovim naukom. Zakaj? Ker pride do historicizma tudi v tem pogledu. Treba je namreč pogledati, kakšne so bile razmere in okoliščine, v katerih je Jezus, vedno in samo le Jezus, neke zadeve učil oz. je vprašanje, kako so njegovi učenci te reči slišali in sprejeli. Nič od tega ni gotovega, ker, kot je dejal neki visoki cerkveni dostojanstvenik, Jezus ni imel snemalnega traku. Poleg tega pa se časi tako ali tako menjajo in spreminjajo, kar naj bi bistveno vplivalo tudi na človeka in na njegovo naravo. Kot da Jezus ne bi bil Kristus, Božji Sin, torej Bog, ki je gospodar tega našega časa, je nad njim, zato pa je podal nauk, ki je večen. Vsi ljudje vseh časov in generacij so sposobni sprejeti nauk Cerkve, ki je seveda Kristusov nauk, in živeti po njem. Res je sicer, da se okoliščine spreminjajo, pa moramo tudi slednje upoštevati, pa vendar je končni cilj vsake generacije vedno en in isti – rešitev duš tiste generacije. Ker se človeško bistvo ne spreminja, se pregrehe, vrline in popolnosti nikdar ne spremenijo. Vse, kar se spremeni, so zunanji vplivi sveta in okolja na človeka, ki pa nikdar ne menjajo bistva.
Narava in milost
Vsi vemo, da se milost opira na naravo, kar pomeni, da moramo, če želimo povečati milost, najprej poznati človekovo naravo. Če imamo napačno razumevanje človeške narave, bo to seveda slabo vplivalo na naše posvečevanje, torej na naše izboljšanje. Človek ima svojo naravo in postavljen je bil znotraj nekega sistema, ki se imenuje naravni zakon. Imamo tri načine, da spoznamo človekovo naravo: 1. po razodetju; 2. po naravnem pravu in 3. po naših lastnih izkušnjah samih sebe in drugih. Nauk o človeku je v nauku Cerkve, naše presoje pa so pogosto izpostavljene zunanjim vplivom, dandanes jih močno pogojujejo elektronska sredstva, poleg že omenjenih zgrešenih pogledov, ki smo jih pogledali, ki pa nas jih po večini povsod učijo in jih propagirajo. Kot zadnje nam preostane še pravilno pojmovanje naravnega zakona. To nam je podal sv. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Veritatis splendor.
Naravni zakon
Ker moramo slediti naravnim zakonom, da bi bili rešeni, je zelo pomembno, kako gledamo na človekovo naravo, saj to pogojuje naše mišljenje in našo življenjsko filozofijo, torej konec koncev vodi to, kako živimo. Usmerjeni smo proti določenim dobrinam, ki so v svojem bistvu presežne, a se odslikavajo v naravi, v polni meri pa so le-te v Bogu samem oz. to Bog je. Te presežnosti so: eno, resnično in dobro/lepo. V končni meri smo zato poklicani k iskanju Boga samega in k temu, da vršimo njegovo voljo. Ker je Božji obstoj mogoče spoznati že z razumom, je mogoče prav tako spoznati, da obstaja neki naravni zakon, ki ima nadnaravni izvor. V naravi so tako določene nespremenlljive resnice in resničnosti, določeni zakoni, ki se ne menjajo in spremenijo, zato pa ljudje prav živijo le, če se jih držijo. Ko gre človeštvo proti naravnim zakonom, ki so nadnaravnega izvora, dela proti samemu sebi, si žaga vejo, na kateri je zrastlo.
Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar