Na sobotni dan, ko sva z našim urednikom praznovala rojstni dan (27. julija), so določene ženske predstavnice sprožile akcijo, h kateri so pozvale čim več predstavnic po Italiji. Pri akciji naj ne bi nosile modrčka, tisto, kar je zanimivo, pa je, da so bili k akciji pozvani tudi moški – načeloma tega kosa oblačil moški ne nosimo, ampak dobro. Te ženske so želele biti solidarne z ženskim kapitanom (mi se jezikovnega feminizma pač ne gremo!) Carolo Rackete, ki se je na sojenju pojavila brez modrčka, kar bi moralo, vsaj po prepričanju določenih, miniti brez vsake težave, a ni bilo tako. Provokacija je obrodila (želene?) sadove in maskilistični svet se je ponovno izkazal v vsem svojem krivičnem sijaju. V glavnem, če se na sojenje samo niti ne oziramo, pa je jasno, da se je Nemka pojavila na sodišču oblečena tako, kot je želela, nihče pa ji ni delal težav.
V Trstu je bila zgodba za nekega moškega drugačna, ko se je pojavil na sodišču v kratkih hlačah in japonkah – poslali so ga domov, ker ni bil primerno oblečen. Sodnik je lepo dejal: “Naj pride v sodno dvorano v spoštljivi obleki”. Odvetniki naj bi moškega opozorili, naj se za sodno razpravo primerno obleče, a da naj jih ne bi hotel poslušati. Tako so zagotovili sodniku, ko se je pritožil glede obleke moža. O svojem dejanju je sodnik dejal: “Četudi ni podrobnih navodil o tem, kar se sme ali ne sme imeti oblečeno, pa pravilnik postopanja sodniku podeljuje nalogo, da zagotovi spoštovanje in spoštljivost med javno razpravo”. Moški se je čez eno uro spet pojavil v primerni obleki, tako da so lahko uspešno izvedli sodno razpravo. V primeru nemškega kapitana sodnik ni ukrepal, morda tudi zato, da ne bi še dodatno dvigoval prahu v že tako razgretih okoliščinah, tega ne vemo.
Vsekakor pa lahko opazimo, kako v zadevi oblačenja vlada velika nespoštljivost in nezrelost, s katero se merimo tudi po naših cerkvah. Tudi tam vladajo dvojna merila. Na eni strani smo tisti, ki smo podobni tržaškemu sodniku, na drugi so tisti, ki jih obleka, v veliko primerih tudi liturgična, sploh ne zanima, tako da se lahko vsakdo, vključno z mašnikom, obleče, kot pač želi. Vse v smeri vsesplošne svobode, ko naj bi se lahko povsod, tako v družbi kot čedalje bolj tudi v Cerkvi in v cerkvi, ljudje obnašali, začenši z mašnikom, tako, kot pač želijo. Ali tako, kot sami mislijo, da je prav. Izgovori so različni, važno pa je, da se vsi in povsod zabavamo in se imamo “fajn”, vse ostalo ni pomembno.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar