Evangelij se nadaljuje z novo in, lahko rečemo, polno ter pravilno interpretacijo postave. Kot smo namreč zadnjič dejali, je človek vselej nagnjen k iskanju minimuma, kakor tudi k iskanju tistega, kar je bolje za njega samega, to pa seveda ni ljubezen, ne do Boga niti do bližnjega, saj je ljubezen vselej prizadevanje predvsem za dobro drugega. Zato najbrž ni težko razumeti, zakaj talionsko načelo, čeprav je seveda daleč boljše od Lamehovega, še ni dovolj dobro. Vsebuje namreč neke vrste človeško pravičnost, vendar pa je slednja postavljena na temelje enakosti, neke vrste »uravnilovke«, ki pa nikdar ne more biti cilj, saj morajo biti za nekoga zakoni strožji, za drugega pa manj, stvar je res zelo relativna oz. odvisna.
Če recimo damo primer molitve, potem se od laičnega vernika pričakuje manj molitve kot od od posvečene osebe, pa naj bo to duhovnik ali redovnik, zato pa mora biti za slednjega kazen za neizpolnjevanje dolžnosti strožja kot za prvega oz. mora delati večjo pokoro za tisto, kar ni naredil, pa bi moral. Tu je sicer še bolj beseda o povračilnem ukrepu, ki lahko kaj hitro preide v maščevanje, pa ne razreši ničesar. Treba se je vprašati, ali je cilj to, da še naprej živimo vsak sebi, ali pa je po drugi strani cilj, da pridobimo svojega brata? Spet pridemo do tega, da kristjan ne zmaguje tedaj, ko premaga nekoga drugega, temveč takrat, ko premaga samega sebe.
To je namreč bistvo tistega, kar se po naše imenuje podvig, s tujko pa temu pravimo »askeza«. Že čez nekaj dni bomo vstopili v postni čas, kjer je cilj prav to, da premagamo sami sebe, da bi izboljšali tudi svoje odnose, z Bogom, potem pa posledično tudi z bližnjimi. Gre tudi za to, da ne smemo nikdar pustiti, da bi presojali na podlagi čustev, temveč razumno, a se mora naš razum čim bolj usklajevati z Božjim, čim več, kolikor je mogoče.
Prav zato moramo storiti še nekaj več od tistega, kar je mogoče na človeški ravni, saj je z Božjo pomočjo mogoče storiti več. Božja postava je popolna in poživlja dušo (Ps 19,8), a je treba sprejeti prav slednjo, ne pa le človeško oz. vzeti le človeško interpretacijo, ki seveda ne prinaša nobene duhovne koristi. Kristus nam pravi, da morajo njegovi učenci reagirati drugače, torej tako, da se obvladajo in se ne prepustijo temu, da bi jih premagala jeza, temveč jo morajo oni premagati, da bi pravilno odreagirali. Tudi zato, da bi ne bili maščevalni. Ne gre pa, da ne bo pomote, za zapoved, temveč za nasvet ali, kot temu rečemo, za evangeljski svet, da bi imeli večjo duhovno in tudi drugo korist, je pa res, da Gospod prepoveduje zasebno maščevanje, ker je človek v slednjem vedno pristranski in pravzaprav kirivičen – le Bog je tu pravičen.
Evangeljski odlomek ne govori o navadni človeški ljubezni, ki je navadno koristoljubna, ampak o tisti, ki se ji v grščini pravi »agape«, latinsko pa se jo prevaja kot »caritas«. Ta ljubezen, ki se sklada z Božjo, je žrtvovanjska, požrtvovalna in torej, kakor pravi sv. Pavel, »ne išče svojega« (1 Kor 13), tokrat pa nam evangelij govori o tem, da je treba za ohranitev prave ljubezni biti pripravljeni tudi k temu, da žrtvujemo materialne dobrine. Morda je danes to nekaj še težjega, kakor pa je bilo še par desetletij nazaj, pa vendar je še kako potrebno, saj ne bomo s sabo ob smrti nesli nič od materialnega, ostalo pa bo tisto, kar bomo s tem materialnim znali pridobiti »večnostnega«, če ne vedno uporabimo besede »duhovno«. Skratka, materialna sredstva so sredstva, s katerimi lahko pridobimo višje dobrine, lahko pa tudi ne, če ta sredstva prevzamejo mesto, ki jim ne pripada, postanejo pa cilj. Cilj niso materialne dobrine, temveč oseba, Bog in bližnji.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar