Iz tišine

Ob znanem evangeljskem odlomku o prešuštnici obhajamo tiho nedeljo. Prepoznati se moremo tako v grešnici, kot tudi v pismoukih in farizejih. Tisto: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen..." je še prelahko nalepiti vsakemu od nas kot specifikacijo, ker smo namreč grešniki prav vsi ljudje: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,22-23). Smo pa tudi vsi mi kot evangeljski pismouki in farizeji. Ne izkoristimo namreč priložnosti, da bi ostali tiho in se zamislili nad samimi sabo, temveč govorimo veliko in preveč - posebej o drugih. 

Zanimivo je tako opazovanje reakcije našega Gospoda, ki ostane lepo tiho. Oglasi se šele, a zelo na kratko, kar pa je dovolj, ko sogovorniki ne nehajo pritiskati vanj. Spet nam tiha nedelja ponudi tišino kot izredno pomembno, če ne ključno orodje, da bi lahko potem primerno uporabljali dar besede in govora. Prava beseda in pravi govor se morata namreč vselej roditi iz tišine in poslušanja. Pri nas ljudeh temu seveda večinoma ni tako, temveč velja prej tisto pravilo, da je treba govoriti in govoriti, kričati in kričati - nekaj bo že ostalo. Ostane res marsikaj, veliko pravzaprav. Vendar so to ruševine in prizadetost, kar pač ostane za našimi besedami in hrupom. 

Tako je na tem svetu, da se najboljše rodi iz miru in tišine. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, se je iz tišine recimo rodila koralna glasba, ki je latinskemu bogoslužju lastna. Seveda pa tišine in miru danes ne maramo, ker nas praktično prisilita, da se ukvarjamo sami s sabo in s tistim, kar nas označuje. Vendar, kaj je krščanska vera brez tega? Kvečjemu neka ideja ali filozofija, kar so danes zagotovo postale ljubezen, usmiljenje, pravičnost... 

Vse skupaj smo popredmetili, zato pa GOVORIMO O - marsičem. Govorimo o ljubezni, usmiljenju in pravičnosti. Veliko tudi govorimo o ljudeh, zlasti drugih. V zvezi z ljudmi, je danes nekaj izredno modernega veliko govoriti o odnosih. Ko tako govorimo o razno-raznem, pomeni, da je vse to predmet našega opazovanja, torej tudi naši odnosi. Torej smo prav taki, kakršni so pismouki in farizeji v evangeliju, ki so govorili o ženi, o postavi, o Mojzesu in o Bogu. Kristjani smo velikokrat prav takšni.

Na drugi strani imamo Kristusa, ki GOVORI Z nekom - s pismouki in farizeji, s prešuštnico... Seveda pa veliko tudi govori z Bogom, da bi potem lahko ljudem tudi govoril o njem. V svoji prvi okrožnici nam je papež Benedikt XVI. lepo povedal naslednje: “Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev.” (Benedikt XVI., Bog je ljubezen, 1). Tako vidimo, kako niso bistveni zares naši odnosi, ki so vselej le sredstva, temveč osebe, z veliko in malo začetnico. Kot je lepo dejal don Giussani, je bilo v preteklosti veliko osebnosti, o katerih se da marsikaj povedati, ni pa mogoče govoriti z njimi. Zelo žalostno bi bilo tako v tem pogledu, če bi tudi danes Bog, Jezus Kristus, pa tudi naši bližnji bili le osebnosti. Niso namreč najpomembnejši odnosi, temveč osebe - brez njih ni nobenega odnosa. Govoriti o nekom je lahko, govoriti z nekom je precej težje. Tudi zato, ker to zahteva tišino in poslušanje.

Zato smo povabljeni, še zlasti v tem drugem delu postnega časa, da bi znali malo več prisluhniti tišini in drugim, šele nato pa tudi k temu, da bi bolj umerjeno (torej s pravo mero in pretehtano) ubesedili, kar je treba. Tako bomo znali prav ceniti dar besede in govora, pa tudi dar oseb, ki so nam dane v življenju, z veliko in malo začetnico.