Poslušati pravi glas

Ko na 4. velikonočno nedeljo, »nedeljo Dobrega Pastirja« poslušamo, da "njegove ovce poslušajo njegov glas", je dobro povedati par podrobnosti iz pastirskega življenja Bližnjega Vzhoda. Pastir je tam vedno hodil pred čredo in jo je vodil, čreda mu je torej sledila. Staja za ovce je bila narejena iz lesenih kolov ali iz kamnov, tako da je ščitila pred divjimi zvermi ali tatovi in roparji, ne pa pred vremenskimi nevšečnostmi. V staji je bilo več čred, katere so nato pastirji zjutraj prišli iskat, eden od pastirjev pa je noč preživel pri ovcah, da jih je čuval in branil. Vsako jutro so torej prišli pastirji in klicali svoje ovce, te pa so šle le za svojim, ne pa za tujim pastirjem. Kot pastir tudi nas Gospod Jezus Kristus kliče, da mu sledimo na pašo. Jezus pa ni kar neki pastir, temveč je dobri pastir, ki se z vso vestnostjo in ljubeznijo razdaja za svojo čredo - on je torej vsako noč tisti pastir, ki ostane s svojimi ovcami, saj je z nami "vse dni do konca sveta". Podobno kot on se za svoje otroke, za svojo družino trudijo razdajati starši. Kjer je ta dobri pastir, so ovce varne in pridejo do dobre paše, ki jih resnično nasiti. Psalm o Dobrem Pastirju pravi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23/22,1-3). Zlasti ta zadnja trditev nam pove, da pri vsem skupaj ne gre za telesno in materialno hrano, kolikor bolj gre za »dušno hrano«, čeprav tistemu, ki se zna kolikor je le mogoče izročati v Božje roke, zares »nič ne manjka«, ker Gospod za nas poskrbi v takšnem in drugačnem smislu, če mu le dovolj zaupamo, kakor to velja tudi za Božjo Mater Marijo, kateri je posvečen mesec maj. 

Vendar je tako, da prihaja tudi k nam več pastirjev, če pa je edini dobri le Jezus, potem so vsi drugi vsaj manj dobri, če že ne slabi. Gospod nas po svojem svetem nauku in po svetih zakramentih hrani s pravo hrano, vendar se je treba odzvati vsak dan znova njegovemu glasu in iti za njim. To velja tudi za vse tiste, ki nas je ta Dobri Pastir poklical za pastirje. Tudi mi smo torej najprej njegove ovce, njegovi učenci, kakor so lepo apostoli prikazani v sv. Apolinariju v Classeju pri Ravenni - sv. Apolinarij se je upodobil po pravem Dobrem Pastirju, zato je namesto Jezusa tam prikazan on, njegove ovce pa mu sledijo. Slediti je treba pravemu katoliškemu nauku in se hraniti v molitvi in zakramentih. Kot je lepo rečeno v evangeliju, svoje duše drugod, na drugih naslovih, ne bomo nahranili, čeprav si tako domišljamo. 

Drugod pri apostolu Janezu je rečeno, da bo tisti, ki bo jedel od kruha, ki nam ga daje Gospod Jezus, živel vekomaj. Ta Dobri Pastir nas torej vodi k nebeškim pašnikom, daje nam »hrano iz nebes«, da bi hrepeneli po nebesih, po večnem življenju in se tudi trudili tja priti. Tja pridemo, če imamo nekatere dobre lastnosti, ki jih imajo ovce, ki pa danes niso več tako moderne, to pa so: “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Psalm namreč pravi, da nas Gospod, ki je Dobri Pastir »vodi po pravi poti« (Ps 23/22,3). Pomeni, da mora biti naša vera otroška v smislu zaupljivosti. Otrok zaupa svojim staršem, da mu hočejo dobro, da ga hočejo naučiti lepih in koristnih stvari, da ga vodijo po pravi poti. Enako mora zaupati kristjan svojemu Gospodu in se vsak dan v molitvi truditi, da se zgodi, kakor molimo v molitvi »Oče naš«, Božja in ne kristjanova volja. Če malo parafraziramo junaka našega otroštva, Kekca, potem velja: »Božja volja je najbolja.«

Vidimo, kako lahko iščemo kjerkoli po svetu, pa svoje sreče in zadovoljstva, prave hrane, ne bomo našli drugod, kot le na Jezusovem pašniku, ki je Cerkev. Tu imamo vse tisto, kar potrebujemo za to, da živimo tako, kot Jezus in Marija želita od nas. Če poslušamo glas Jezusa in njegove Cerkve ter se hranimo z nebeškim kruhom v zakramentih, hodimo po pravi poti, ki vodi v nebesa. Tja si vsi moramo želeti priti, ker tam ne bo več žalosti, bolečine, kakor tudi ne smrti. Tam nas Jezus pričakuje, da bomo z njim srečni za vedno.