Kanadski komunikolog McLuhan je bil v preučevanju medijev izviren in je zgodovino napredovanja komunikacij razdelil v tri obdobja: 1) ustno izročilo, ki je veljalo za »zaprto družbo«, ki živi v medsebojnem sožitju »plemensko slušno kulturo«, le-ta je prostorsko zaokrožena, osnovana na pripovedih (ki so jih v moderni dobi označili za »mite«) in ne pozna indivudualnosti; 2) obdobje pisave in tiska – tadva prelomita plemensko ravnovesje, uho zamenja oko, kar pospešuje vzročno pogojeno miselnost, razumskost in linearno komunikacijo posameznikov; 3) elektronsko obdobje, v katerem mediji krožno razširijo svoj »živčni sistem« na ves planet, vsak človek je udeležen v težave drugih, na globalni ravni pa se spet pojavijo takšne vrste odnosov, ki so podobni tistim, ki so se dogajali na vasi.
Ko živimo v postindustrijski družbi, smo šli še dalje od te časovne razporeditve, saj prehajamo, če že
nismo prešli, od informacijske družbe, ki jo obvladujejo masovni mediji in enosmerna sporočila med enim virom in več naslovniki, h komunkacijski družbi, ki jo zaznamuje multimedialnost ali večpredstavnost, kjer sovpadajo TV, računalniki in druge telekomunikacijske naprave, kjer je osebek istočasno naslovnik in vir večsmernih sporočil. Kdor pravi, da je kak medij bil popolnoma izpodrinjen, se moti, saj je sicer res neki medij zamenjal drugega v naslednji novi dobi, vendar ga ni popolnoma uničil – stari medij se je predrugačil, našel nove oblike in prostore, kjer lahko deluje naprej, vsekakor pa deluje po nekih načelih, ki se jih pojmuje kot »naprednejše«. Tako je storila pisava z ustnim izročilom, časopis s knjigo, kinematograf s fotografijo, televizija z radiom, prav tako pa se dogaja tudi z večpredstavnostjo in internetom.
McLuhan je trdil, da so elektronski mediji ukinili tako čas kot prostor. Se je res zgodilo prav to, ali pa sta čas in prostor nazadovala od prvotnih dejavnikov, ki vplivata na prav vsak medosebni odnos, do dejavnikov, ki vplivata le na določene oblike medosebnega občevanja. Vseeno pa McLuhan ni uporabljal klasične metodologije, saj ni delal klasične analize, temveč je rekel, da raje dela neke vrste »izvidništvo«, s tem, da je pristopal »mozaično« k zadevam. Takšen pristop je namreč imel za bolj učinkovit v primerjavi z racionalno-logičnim. Ko se pa sprašujemo, kako je končala »globalna vas«, se je najbolje nasloniti na kategorijo »prostora«. Meyrowitz razlikuje med fizičnim in družbenim prostorom. V ustni in pisni kulturi sta ta dva prostora ostala povezana, so pa stvari spremenili elektronski mediji, saj ko komuniciramo preko njih, naše stvarno nahajanje več ne določa, kje in kaj smo na družbeni ravni.
To je eno, v internetni dobi pa lahko rečemo, da se je zgodil še en ključni preobrat, saj v bistvu nimamo več le enega sveta, temveč dva – še virtualnega. Internet tako ni »medij«, temveč »svet«, tako da imamo danes tudi dve globalni vasi. Tu bi bilo za povedati še veliko, da ne rečemo ogromno, a bo najbrž o teh tematikah še veliko mogoče govoriti, vsekakor pa priporočamo vsem, ki določene informacije »lansirajo« in oblikujejo mnenja ljudi, da upoštevajo dejstvo dveh globalnih vasi in da se lahko mnogi tako ali drugače prepričajo, kakšne so informacije, ki jim jih nudijo.
Ko živimo v postindustrijski družbi, smo šli še dalje od te časovne razporeditve, saj prehajamo, če že
McLuhan je trdil, da so elektronski mediji ukinili tako čas kot prostor. Se je res zgodilo prav to, ali pa sta čas in prostor nazadovala od prvotnih dejavnikov, ki vplivata na prav vsak medosebni odnos, do dejavnikov, ki vplivata le na določene oblike medosebnega občevanja. Vseeno pa McLuhan ni uporabljal klasične metodologije, saj ni delal klasične analize, temveč je rekel, da raje dela neke vrste »izvidništvo«, s tem, da je pristopal »mozaično« k zadevam. Takšen pristop je namreč imel za bolj učinkovit v primerjavi z racionalno-logičnim. Ko se pa sprašujemo, kako je končala »globalna vas«, se je najbolje nasloniti na kategorijo »prostora«. Meyrowitz razlikuje med fizičnim in družbenim prostorom. V ustni in pisni kulturi sta ta dva prostora ostala povezana, so pa stvari spremenili elektronski mediji, saj ko komuniciramo preko njih, naše stvarno nahajanje več ne določa, kje in kaj smo na družbeni ravni.
To je eno, v internetni dobi pa lahko rečemo, da se je zgodil še en ključni preobrat, saj v bistvu nimamo več le enega sveta, temveč dva – še virtualnega. Internet tako ni »medij«, temveč »svet«, tako da imamo danes tudi dve globalni vasi. Tu bi bilo za povedati še veliko, da ne rečemo ogromno, a bo najbrž o teh tematikah še veliko mogoče govoriti, vsekakor pa priporočamo vsem, ki določene informacije »lansirajo« in oblikujejo mnenja ljudi, da upoštevajo dejstvo dveh globalnih vasi in da se lahko mnogi tako ali drugače prepričajo, kakšne so informacije, ki jim jih nudijo.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar