Da bi ljubili Gospoda in ljubili kakor on

Na to nedeljo v božični osmini nam bogoslužje lepo razloži, kako neverjetno vse te skrivnosti presegajo naše človeške sposobnosti, kako ljudje ne moremo stvari prav razumeti, pa naj bomo še tako visoki in popolni, kakor sta to bila Marija in Jožef. Marija je seveda tudi tedaj bila vsa čista, saj je vselej Devica, kar je bila pred porodom, ob njem in po njem, za sv. Jožefa pa vemo, da je živel v Božji milosti, četudi je bil zaznamovan z izvornim grehom, saj evangelij pravi, da je bil »pravičen«. Njegove litanije z imeni, ki mu jih je Cerkev dala, to potrjujejo. Pa vendar vidimo, kako sta se čudila besedam o detetu, ker nista mogla več kot toliko razumeti. Kot potem pravi sv. Pavel, se teh stvari ne razume, dokler ne dorastemo – za ljudi to pomeni, dokler ne pridemo, če pridemo, v večno slavo v nebesih.

Pravi Pavel, da dokler je dedič nedoleten, se nič ne loči od sužnja – torej, da je popolnoma enak vsakemu človeku, vsakemu detetu ali človeškemu otroku. To je torej skrivnost Boga in odrešenja, ki je več kot toliko s svojimi močmi ne moremo razumeti, pa vendar je prav, da delamo, kar sta delala Marija in Jožef – da se čudimo, kar pomeni, da skušamo v molitvi premišljevati te skrivnosti. Kot vemo, je za našo nebeško Mater večkrat rečeno, kako je besede, ki so se izrekle o Božjem Sinu, ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Se pravi, da smo tudi mi poklicani k temu.

Če pa nadaljujemo s sv. Pavlom, vemo, kako otrok pride v dobo razuma in prejme zakramente uvajanja v krščanstvo, da bi potem mogel živeti po Božji milosti in volji. Takole pravi: »Ko smo bili nedoletni, smo bili zasužnjeni pod prvinami sveta.« Otrok torej deluje pod nagoni in podobno, potem pa nastopi doba razuma in prejme vse potrebno, da tako več ne bi živel. Z molitvijo in zakramenti človek potem more živeti tako, kakor Bog hoče. Če bi prebirali naprej Pismo Galačanom, bi videli, kako nam Pavel lepo vse to razloži, kako živi človek, ki izključuje Božjo milost, kako pa potem živi človek, ki sodeluje z Božjo milostjo – prvi živi po mesu in je sposoben del mesa, vsega najslabšega, vseh pregreh, drugi pa dobi oz. obrodi duhovne sadove.

Seveda je Bog pustil v svetu od vedno svojo podobo, svojo sled, kar ne pomeni samo, da se da njegov obstoj in njegovo avtorstvo da prepoznati samo iz lepote stvarstva in drugih teh zakonov, ki jih v svojih peterih poteh do Boga omenja sv. Tomaž Akvinski, ampak je vsem ljudem pustil tudi dejansko ali pomagajočo milost, po kateri moremo ljudje, kolikor je nam mogoče, dobro, pošteno in krepostno živeti. Vendar pa je potrebno tudi s to milostjo sodelovati, da bi bili dobri ljudje. Sv. Alfonz Ligvorij govori, ko premišljuje Božje rojstvo, da Božje Dete govori takole: »Zdi se, da me človek ne ljubi, ker me ne vidi. Želim se dati človeku videti in tako z njegove strani ljubiti.« Bog se je torej človeštvu pokazal, da bi ga lahko ljubili, še več, da bi mogli ljubiti kakor on.

Poznamo novo zapoved, ki nam jo je zapustil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ko je prišla polnost časov, ni več dovolj, da vse skupaj delamo najbolje mogoče v človeškem smislu, ampak je treba narediti več od tega – upodabljati se moramo po Gospodu Jezusu, ki nam je vse to tudi omogočil s svojim Božjim življenjem, s posvečujočo milostjo. Mi imamo velike težave, ko s strani soljudi doživljamo marsikaj, vendar je naš Gospod že doživel vse to in še več od tega. Praznovali smo tudi sv. Štefana, ki je prav tako doživel zelo hudo preganjanje in mučeniško smrt, pa reagiral kakor Gospod Jezus. Naš Gospod je rekel, naj nam bodo kakor cestninarji in pogani, za katere pa je on dal svoje življenje, da bi oni mogli priti do polnosti življenja. Gospod je na križu molil za grešnike in jim odpustil, vendar mnogi na to niso odgovorili. Žal. Eden od teh je bil tudi krivični razbojnik. Po drugi strani pa imamo skesanega razbojnika in druge skesance, ki so sprejeli Božjo milost. Zaradi reakcije sv. Štefana je Savel postal Pavel, Apostol narodov.

Zato pa moramo tudi mi tako reagirati. V blagrih pravi Gospod, da bodo njegove učence zasramovali, preganjali in vse hudo zoper nas lažnivo govorili, seveda zaradi njega, to je treba dodati, a vendarle. Dogaja se, da kristjanom ljudje to delajo, dogaja se, da se celo nekateri izrekajo za kristjane in se stavijo za nekakšne zgledne vodnike, pa potem uporabljajo grobe besede, laži, zavajanja, polresnice, obrekovanja in podobno. No, naša reakcija na vse to mora biti resnično krščanska in pravilna – te ljudi moramo še bolj intenzivno v srcu ljubiti in zanje moliti. Kar zadeva nas, moramo vse odpustiti, potem pa jim želeti le vse dobro, kakor moramo tudi zanje moliti. Imamo priložnost nameniti svoje odpovedi in trpljenje, svoje mašne namene, nanje misliti pri maši, prejeti sveto obhajilo zanje in podobno. Molče, seveda, brez nekega pritoževanja in opravljivosti. Od začetka je morda to težje, a more to sčasoma postati lažje, če se resnično trudimo v tej smeri in sodelujemo z Božjo milostjo. Pravzaprav bi morali biti za to Bogu hvaležni, ker nam daje priložnost, da se z njim še bolj združimo.

Pred Kristusovim prihodom je veljalo maščevanje po človeški pravičnosti. Če je bilo to uzakonjeno, se je v isti meri povrnilo, sicer pa vemo, da je potem po Lamehu maščevanje ljudi sedemdesetkrat sedemkratno. Tako je s človekom, ki se vdaja nagonom in čustvom, kamor seveda brez težav uvrstimo jezo. Vse to človeka nadvlada in se ne more temu več upreti. Zelo težko je priti iz tega ven, pa velja seveda za vsa grešna nagnjenja, za vse pregrehe, je pa nekje treba začeti in potem napredovati v tej smeri. Fulton Sheen lepo pravi, da so ljudje, ki nočejo živeti krepostno in po Božji milosti – tudi krepostno življenje je, kot smo videli, nekako življenje po Božji milosti, namreč po pomagajoči ali dejanski misloti – zaprti sami vase, pa jih najlepše označuje krog. Kdor pa živi po milosti, je njegovo znamenje križ, ki objame vse ljudi. Tu je torej po Pavlu potrebno odrasti, da bi živeli po Božji milosti. Vse hudo in zlo moremo izkoristiti, da ga prenašamo v spravo za svoje grehe in slabosti, kakor jih tudi moremo nameniti za vse svoje, pa tudi seveda za vse tiste, ki so nam nasprotni, pa morda tudi mislijo, govorijo in delajo proti nam. Če bomo tako delali, bo že Gospod poskrbel, da se stvari rešijo tako kot je treba, kar pomeni tako, kakor on hoče.

Herodova smrt

Zgodba za praznik svetih nedolžnih otrok.

Človek brez svetlobe na koncu sovraži samega sebe in čuti težo življenja, ki mu ne more dati smisla. Herod, tisti, ki je simbolično nasprotoval „luči, ki je prišla na svet“, (tako zelo ji je nasprotoval, da jo je hotel ubiti, fizično odstraniti), je umrl zaradi strašne okužbe: iz njegovega mednožja so se izvalili črvi, ki so ga prišli uničiti, to je, razžreti. O tem pripoveduje Jožef Flavij (37-100) v svoji „Judovski vojni“. Življenje brez svetlobe je življenje, ki je tako nizko, da postane hrana za črve. Tako je tudi Herod začel sovražiti samega sebe.

V sobi je bilo temno. V sobo je vdrl neznosen smrad. Tu in tam je kdo odprl vrata, da bi prinesel nekaj hrane človeku, ki je skoraj negibno ležal na postelji. Dragocena postelja, izdelana iz plemenitega lesa in obložena s čistim zlatom. To je bil pomemben umirajoči človek, ki se je še vedno počutil močnega. Čutil je bližino smrti, zato je ukazal, naj v Jeriho pripeljejo veliko uglednih Judov, da bi jih zaprli v hipodrom, in tudi ukazal, naj jih takoj po njegovi smrti ubijejo. Vedel je, da nihče ne bo objokoval njegove smrti, zato - tako je mislil - bo ta pokol vsaj služil temu, da bodo sorodniki teh nesrečnežev jokali. Za oblast je storil vse, celo ubil svoje sinove Aleksandra, Aristobula in Antipatra. Toda oblast - saj veste - je čudna zver: danes ti daje, jutri ti vzame; danes ti laska, jutri te razžalosti. To je razočaranje, ki se sprevrže v sovraštvo do samega sebe, saj to pričakovanje nadvlade temelji na lastni želji in ambiciji, a prav ta želja in ambicija se spričo negotovosti obstoja razblini.

Zdaj je bil ta mogočni umirajoči moški tam, na svoji lastni nepospravljeni postelji: komaj je še premaknil kakšen ud. Čutil je, kako gnije njegovo lastno meso, in čeprav se je nekako tega navadil, je še vedno čutil, kako močno smrdi njegovo telo. V nekem trenutku je pomislil: „V mislih sem videl svojo odrešitev. V moči spoštovanja sem videl svoj celostni jaz. Neprestano sem iskal nekoga, ki bi me poiskal ... Mislil sem, da bi lahko tako živel. Zdaj pa vse izginja. Moje telo izginja. Moje kosti izginjajo. Smrad moje bolezni preplavlja dvorane palače. Moja palača, najprej obiskana, nato zavržena. Spomin, da, dobil sem ga. Toda dobil sem tudi smrt, za katero sem mislil, da ne bo nikdar prišla ... in namesto tega je tu in mi nagaja. Ne. Ne kesam se. Uspelo mi je le potrditi svoje sovraštvo do sebe. Ljubil sem moč. Nisem se bal sovraštva do sebe. Moči je konec, sovraštvo do sebe me ne bo nikdar več zapustilo. Čutim, kako mi ta smrad vdira v nosnice. Moje meso gnije pred mojimi očmi. Spet se sovražim. Moč me ni rešila. Moč me ni rešila sovraštva do sebe.

Ko je razmišljal o tem, je zagledal odprta vrata. Očitno je bil nekdo, ki mu je kot običajno prišel prinesti nekaj hrane. Ne. Ko so se vrata odprla, se je razširil mehak, nežen, moder sij in hitro preplavil sobo. Zdi se, da je smrad izginil, ali bolje rečeno: popolnoma je izginil. Nekako se je zdelo, da se je moškemu povrnila moč. Pred njegovimi utrujenimi očmi se je pojavila podoba. Najprej je ni mogel jasno videti, nato pa so se obrisi izostrili. To je bila žena, ki je držala novorojenčka. Žena je nežno božala otroka. Podoba je postajala vse ostrejša. Nato je ženska spregovorila: „Prišla sem, da ti povem, da molimo zate. Sem mati enega od otrok, ki ste jih ubili. Prišla sem vam povedati, da vsi ti otroci molijo za vas.

Umirajoči se je zdrznil. Za trenutek se je zdelo, da se je skoraj omehčal, vendar je bilo zanj usodno, da je začutil, kako zelo so se mu vrnile moči; usodno je bilo, da je začutil, kako je izginil tisti neznosni smrad; usodno je bilo, da je pomislil, da bi ga lahko ozdravili. Zanj je bilo usodno, ker se mu je v mislih takoj pojavila misel na moč, maščevanje, laskanje. In potem je podoba izginila. Izginil je tisti nežni modri sij. Vrnile so se sence, vrnila se je tema in odvraten smrad. Njegove okončine so spet postale paralizirane. Ponovno ga je zajela utrujenost. Smrt mu je ležala ob strani v neusmiljenem pričakovanju ... in umirajočemu ni preostalo drugega, kot da se spet začne sovražiti.

Vir: Il cammino dei tre sentieri - https://itresentieri.it/28-dicembre-santi-innocenti/.

Razodela se je Božja milost

»Preljubi! Razodela se je milost Boga, našega Odrešenika, vsem ljudem…« to Pavlovo oznanilo učencu Titu naj velja kot resnično dobra novica vsem vam in tudi sicer današnjemu človeku in svetu. Kaj se je zgodilo? Angeli nam povedo: »Rodil se vam je DANES v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod.« Vse skupaj je torej danes, ne včeraj, v smislu pred 2024imi leti, čeprav nam evangelist Luka sprva sporoča tudi to, ampak danes. Nekaj je sicer zgodovinski dogodek, ki se ga tudi leta 2024, ki bo kmalu postalo leto 2025, zdi potrebno ponovno potrditi, o čemer bomo seveda spregovorili, drugo pa je milostni in odrešenjski dogodek, ki je sicer seveda res v zgodovini, toliko bolj pa vsakokrat postane oz. naj bi postal DANES. 

Že ves advent namreč omenjamo ta trojni Kristusov prihod po sv. Bernardu, kjer je seveda tisti prvi, človeško gledano, včeraj oz. precej dolgo nazaj, natančneje 2024 let nazaj, ko smo pričeli šteti leta. Nekateri, morda celo številni, bi radi to zgodovino zanikali. Eden od zelo znanih je francoski pisec Michel Onfray, ki je sicer napisal tudi kak dober traktat oz. ima tudi dobre ideje in misli, saj tudi pokvarjena ura dvakrat na dan prav pokaže uro, vendar pa se moti v bistvenem. Pred letom dni je v Franciji izšla njegova knjiga, ki je potem letos izšla še v italijanščini, ki nosi naslov: Théorie de Jésus : biographie d'une idée – Teorija o Jezusu: biografija neke ideje. Onfray torej zavrača Gospoda Jezusa Kristusa, rekoč na začetku: »Veroval sem v Boga in Jezusa, vse dokler sem veroval v božička.« Francoski militantno levičarski publicist, ki mu mi ne moremo reči mislec, torej pravi obratno d angela: V Betlehemu se vam NI rodil Zveličar. Podobno kot so trdili vsi tisti, ki nočejo omenjati Kristusa v štetju let, zato pa dajo pred našim štetjem in našega štetja oz. pred splošno dobo in splošne dobe, kakor je v angleščini zadeva – before common era in common era. To je ideološko, seveda, ki ob resničnih dejstvih ne obstane, kakor lepo dokažejo vsi tisti, ki so Onfraya nazadnje in podobne pred njim, postavili na laž z dejstvi. Vendar pa je težava v tem, da francoski pisec ne opisuje le sebe v svojih delih, ki poveličujejo ateizem, uživaštvo, materializem in podobno, temveč opisuje večino ljudi, ki sicer ne teoretizirajo tega načina življenja ali životarjenja, ampak pač tako le živijo in peljejo svoje življenje. V resnici jih ne zanima to, kar nam kot zgodovinsko dejstvo navaja sv. Luka, vse zgodovinske raziskave so namreč to le potrdile, kakor jih ne zanima niti tisto, kar nam isti evangelist podaja kot odrešenjsko dejstvo, kot del odrešenjske zgodovine, kot Božji poseg v človeško zgodovino. Da se razumemo, gre za vse, ki voščijo vesele praznike in so zadovoljni, da imajo nekaj prostih dni, ne zavedajoč se, da brez Kristusa in Cerkve, ki praznuje njegovo rojstvo, teh prostih dni ne bi imeli. Tisti, ki trdijo, da gre samo za pokristjanjeni poganski praznik, se seveda spet motijo, saj dejstva pravijo drugače, ampak vemo, kako se potem takšne ideje razširijo. Kristjani torej praznujemo seveda tudi zgodovinsko dejstvo: Kristus se je pred 2024imi leti resnično rodil v Betlehemu, a se pri tem ne ustavimo. 

Kaj zlahka namreč ta praznik tudi za nas postane samo neko spominjanje in spomin v človeškem smislu, pa potem to praznino skušamo na različne načine zapolniti, pa se bistveno morda ne razlikujemo od vseh tistih, ki govorijo le o praznikih. Res je, imamo tiste, ki se izrekajo za kristjane, potem pa gredo te dni na počitnice in druge podobne zadeve, praznujejo božič le kot neki ne točno definirani družinski praznik, kjer se morda vsi, bolj ali manj prisiljeno, zberejo na veliki božični pojedini, po kateri morda celo gredo k polnočnici, ali gredo k maši potem zjutraj oz. dopoldan, kaj več kot to pa ni. Morda celo zares praznujemo, a je vse le neka čustvena zadeva, ki pa ne pušča bistvenega pečata. Morda je vse skupaj tudi neka navada in neka moralna dolžnost, kakor naj bi bila moralna dolžnost tudi krščansko življenje. To oboje na zadnje našteto ni nujno nekaj slabega ali zlega, da ne bo pomote, kakor ni nekaj slabega niti to, da se sorodstvo ali del njega zbere skupaj. Težava je, da se čustva ali moralo in dolžnost postavlja na prvo mesto. Papež Benedikt XVI. je v uvodu v okrožnico Deus caritas est zapisal: »Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.« Tu ima prav – srečamo se z nekim dogodkom in z Osebo v tistem dogodku: DANES se nam je v Betlehemu rodil Odrešenik! To je tisti odločilni dogodek, ki ga sv. Bernard imenuje »prihod v duhu«. Žal se preveč postavlja v začetek res neko moralo in neko racionalno idejo, ne pa Kristusa samega. Spet moramo reči, da to oboje seveda mora biti, vendar tudi to dvoje nima obstoja, če je na prvem mestu. Lahko nam služi kot neka podlaga, kot neko vstopno mesto, da se torej z razumom, voljo in spominom trudimo priti do tistega, kar pa je bistveno – do Kristusa. Včasih nam vse to celo pomaga, da ne podležemo le čustvom, pa gremo naprej, saj si moramo čisto z razumom reči, da nekaj je in velja, z voljo iti dalje, se s spominom vrniti k nekim trenutkom v življenju, ko smo prepoznali Božjo navzočnost ali posredovanje, vendar to samo po sebi še ni dovolj. Prav je, da se trudimo za kreposti, da delamo dobro in zavračamo zla, vendar je k temu povabljen vsak človek. Prav je vršiti svoje stanovske dolžnosti, kar pa je spet mogoče vsem ljudem. Treba je naprej od tega.

Vračamo se na začetek, kjer pravi Pavel, da se nam je razodela Božja milost. Prišla je torej Božja milost, prišlo je Božje življenje. Prišla je možnost, da se Kristus, spočne in rodi ter prebiva v nas, kar bomo potem poglabljali še naprej pri dnevni maši, a vendarle ne more ostati kar tako v zraku. Psalmist nas vabi, da srca odpremo Božji milosti. Na koncu božičnega časa Marija daruje Jezusa v templju, ki ni samo v Davidovem mestu, ampak v Božjem mestu, kjer se nato izvrši tudi namen Božjega učlovečenja – zveličanje človeštva s trpljenjem in smrtjo na križu, kakor tudi posledica tega, ki je pa potem vstajenje mesa in poveličanje v nebeško slavo. Gospod nato pošlje Sv. Duha, da bi vsega tega bili deležni tudi ljudje, vsi narodi, da bi torej ljudje resnično postali, kakor pravi sv. Pavel – templji ali svetišča Sv. Duha. Za to torej gre, da bi v duhovnem smislu, a še kako resnično, prišlo do srečanja med Bogom in človekom, da bi se potem ob človekovi smrti in za vse človeštvo ob koncu časov, uresničilo to srečanje z Odrešenikom v polnosti, ne samo v duhovnem smislu. Zato naj bo z našimi srci ne tako kot s prenočiščem, v katerem za Marijo in Jezusa ni bilo prostora, ampak naj bodo kakor jasli, kamor je Marija položila Božje Dete in ga molila ter počastila. Temu naj bo namenjen ves naš trud, saj gre za Božjo navzočnost v nas in v našem življenju in za mogočnost, da prejmemo posvečujočo milost, Božje življenje. Prišel je, da bi nas dvignil na Očetovo desnico, da bi resnično postali in bili Božji otroci, kar smo po sv. Janezu spet ZDAJ. Stvari torej niso izmišljene in niso zunaj nas, ampak je Bog prišel, da bi bil med nami oz. prav v nas. Kakor pa nam pravi sv. Pavel, kdo je potem lahko proti nam?

Blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva vsem.

Od puščave k vodi

Naš adventni vodnik je največji med preroki, ki nas uči, kako svoja srca z ljubeznijo razširiti, da odgovorimo na izjemni dar Božje ljubezni, ki je, "da reši sužnja, poslal svojega Sina," kakor poje velikonočna hvalnica. Seveda ne samo zaradi zveličavnega nauka, temveč za daritev v spravo za naše grehe, da nebesa ta Ključ Davidov odpre in jih nihče več ne zapre. 

Janez Krstnik se iz puščave premakne k vodi. Seveda je to naredil tudi iz praktičnih razlogov, da bi namreč mogel vršiti svoj »krst spreobrnjenja«, vendar pa te besede nosijo tudi globoko simbolno sporočilo. Iz samotnega kraja, kakor je navadno označena puščava v evangeliju, kjer so pogoji ostri in ni vode, se je premaknil na kraj, kjer je dovolj vode in kamor zahaja veliko ljudi.

Imamo torej advent, ki je kakor naše življenje. Za advent in za življenje se moramo poslužiti tako posta, odpovedi, odrekanja, mrtvičenja, pokore in vsega podobnega, da bi pripravili telo za srečanje z Odrešenikom, po drugi strani pa smo poklicani tudi k živi vodi, ki jo v svetih zakramentih, posebej pa v sveti pokori, ker je le-ta »drugi krst«, nudi sam naš Odrešenik. Še več, tam se z njim srečujemo, a nikdar ne tako dobro, da bi ne moglo z naše strani to biti še bolje. To je kristjanov trud za askezo in molitev, kakor potem še zakramentalno življenje, ki je prav tako stalno delo. Eno in drugo je sodelovanje človeka in Boga – človekovo delo, ki je Janezov krst pokore, ter Kristusov krst z ognjem, kjer pride samo njegovo Božje življenje v nas, po ognju Sv. Duha. Če rečemo s prispodobo, potem delamo vse boljšo in boljšo zemljo, da bi na njej zrastel zares odlični duhovni sad. Posebej torej tu vidimo, še enkrat, zakrament pokore.

Duhovno življenje je resnično nižanje gričev in višanje dolin, poravnavanje torej, ki pomeni odstranjevanje našega napuha in drugih moralnih ovir, ki ovirajo naše duhovno srečanje s Kristusom. Resnično gre za trdo delo, ki pa nudi neverjetno zadovoljstvo in pripravlja v našem srcu jasli, kamor potem pri sveti maši Božja Mati Marija more položiti svojega Sina, ki je Bog in Odrešenik. In ne pozabimo, čeprav smo že vstopili v drugi del adventa– to je tudi priprava na srečanje ob koncu časov, ti pa so najprej za vsakega od nas smrt, na katero velja biti pripravljeni, saj ne vemo, kje, kdaj in kako bo prišla. 

Za prijetnim vonjem Marijinih dišav

Danes duhovniki in redovniki v hvalnicah molimo takole: "Trahe nos, Virgo immaculáta, post te currémus in odórem unguentórum tuórum." - "Pritegni nas, o brezmadežna Devica, za teboj bomo tekli v vonju tvojih dišav." Prosimo torej našo nebeško Mater, da nas prav povleče k sebi. Kakor prav irek - zgledi vlečejo. Lepšega zgleda od tega pa ni nikjer. Kakor se poje v devetdnevnici, nas vabijo Marijine kreposti, zato za njo tečemo in hitimo, ali naj bi to kristjani delali. Kakor nam lepo pojasni sv. Pavel, je to tekmovanje naše življenje in tečemo oz. naj bi tekli, da bi ne prejeli neko človeško pohvalo, minljivo slavo, temveč, pravi, nevenljivi venec slave. Kako lepo je vključeno vse to v ta prvi del adventa, ki, kakor smo ugotovili, posebej govori o človekovih poslednjih rečeh.

Vidimo pa, da to niso neke oddaljene stvari, ampak ko govorimo o Marijinih kreposti in o naših krepostih, govorimo o njenem vsakdanjem in našem vsakdanjem življenju. Marija je seveda vsa sveta, vsa lepa, mi to nismo, vendar imamo pred seboj tisto, ki je vse to živela, nam bila v zemeljskem življenju živi zgled, sedaj pa nam na vspo moč pomaga, s to neverjetno močjo, ki ji jo je Gospod naklonil. Že res, da ne more nič biti brez našega pridonosa, vendar pa s takšno pomočnico, ki nam, kakor potem kasneje moilimo, daje moč zoper sovražnike (Da mihi virtutem contra hostes tuos), moremo zmagovati v življenjskih bojih. Pa seveda, kakor so vedno klicali, po Mariji pridemo k Jezusu! Treba se je torej vsak dan z Marijo ob strani boriti v teh bojih. "Češčena Marija, izprosi nam to, da dušni sovražnik nas zmagal ne bo!"

Zares imamo vsak dan zno va priložnost in možnost, in sicer vsakokrat, ko se pred nas postavi izbira za eno ali drugo. Bomo nekaj naredili, kar smo dolžni, kar moramo, kar bi mogli ali bi lahko storili? Se bomo nečesa ognili, nečesa ne naredili, čemur bi se morali ogniti, česar bi ne smeli narediti? Pa saj vidimo - že zjutraj se postavlja pred nas, ali bomo vstali, lepo molili svojo dolžno molitev, se lepo umili in uredili, lepo pozdravili, vračali hudo z dobrim, sprejemali voljno, kar pride, se upriali skušnjavam, naredili kako delo ljubezni - telesno in duhovno... V vsem tem se tudi nam ponuja priložnost, da rečemo Bogu, da sprejmemo in naj se zgodi, kakor on hoče. Biti Gospodovi služabniki po Marijinem zgledu - težko je začeti, lažje pa je seveda kasneje nadaljevati, ko enkrat na mesto razvad postavimo dobre navade. Večkrat rad poudarim, kako je prav to ponavljal pokojni psiholog Bogdan Žorž, ki je bil po Božji dobroti tudi moj prijatelj. Današnji udobni človek, kar smo tudi mi, bi seveda raje ne sprejel, bi odklonil, bi preklinjal ta križ, ki ga Gospod daje, vendar pa je ravno v voljnem sprejemanju tega križa zveličanje. V tem je vršitev Gospodove volje. V tem je tudi nekaj, kar danes več ni moderno - zadoščevanje. Za posledice svojih grehov moramo namreč zadoščevati, plačati odkupnino. Duhovne rane se morajo ozdraviti. Za to celjenje pa imamo vsak dan znova priložnost, ki jo lahko, po Marijinem zgledu, zgrabimo, ali tudi ne. Današnji človek raje celjenje teh ran odlaša in prenaša na kasneje - ne ve se, kdaj bo to.

Tu imamo priložnost pregovoriti o tem, kako imamo z Marijino pomočjo za nekaj, o čemer se več ne govori - da živimo vice že tu na zemlji. Priznam, še posebej o tem govorim, ker pripravljam duhovno obnovo za naše vernike, vendar ne bo nič narobhe, če se poslužim malo tega materiala. Nekoč je nekdo patra Pija vprašal: „Oče, kako lahko trpim vice tu na zemlji, da bi lahko šel neposredno v raj?“ Pater mu je odgovoril: „Tako, da sprejmeš vse iz Božjih rok in mu vse daruješ z ljubeznijo in zahvaljevanjem. Le tako moremo iz smrtne postelje preiti v raj." Po zgledau sv. Frančiška, ki je ravno tako govoril, kako je v tem pravo veselje. Njegove cvetke so tiste vsakdanje male žrtve, ki seveda sprva niso lepe, so pa zagotovo kasneje. Tu je sodelovanje z Marijo, tu je sodelovanje z Božjo milostjo, da bi sadovi bili že sedaj, predokus teh sadov, ki jih bomo v polnosti uživali potem v večnosti. Prav je seveda, da si redno izprašujemo svojo vest, da se kesamo, da delamo svoje trdne sklepe in se redno in dobro spovedujemo svojih grehov, tako vsak dan v molitvi, še bolj pa pri spovedi, pri zakramentu pokore. Vendar je na roki pet prstov, peti pa predsstavlja pokoro ali zadoščevanje.

Če v desko zabijemo žeblje in jih potem izrujemo, ostanejo vendarle luknje od žebljev, ki jih je potrebno zadelati. Kadar si nekaj naredimo, zdravnik in zdravstveno osebje že naredi svoje, vendar pa moramo potem tudi mi delati po njihovih navodilih, da se rane zacelijo - previjati, uživati zdravila, razgibavati, delati terapije in podobno. Sicer se zadeve ne ozdravijo ali zacelijo, oziroma je potrebnega še veliko več časa. Prav tako je tudi z zakramenti, kjer Božji zdravnik svoje naredi, a moramo še mi narediti svoje.

Pri spovedi ali sveti pokori se temu reče zadoščevanje ali vršenje pokore. Vsi naši grehi – v mislih, besedah in dejanjih – pač imajo svoje posledice, kar je potrebno popraviti. O tem lepo govori p. Giovanni Cavalcoli v svoji knjigi ‚Perché peccando ho meritato i tuoi castighi‘ (‚Ker sem s svojimi grehi zaslužil tvojo kazen‘). Danes bi seveda vsi radi živeli tako, da bi ne bilo nobenih posledic, zlasti seveda slabih, a ne gre tako. Posledice vedno so – za dobro dobre in za slabo slabe. Kdor jih ne sprejema, pač ni odgovoren, ne želi odgovarjati. No, pokora in zadoščevanje je tisto, ki potem izbrisuje posledice naših grehov, ki zdravi naše duhovne rane. Zato se moli, pokori, posti, daruje miloščino in še bi mogli naštevati. Poleg skeasnosti mora biti še drža spokornosti, za kar se je nekoč prosilo, ponekod se še vedno, v litanijah vseh svetnikov za duha spokornosti. Spokorni časi nas še močneje na to spomnijo. Pokora je kakor pristna narda še ene druge Marije, ki je Gospodu mazilila noge. Kako lepo zdravi rane našega srca. To mazilo torej dobro dene. Zato naj nam naša brezmadežna Devica izprosi prav tega spokornega duha in nam pomaga ozdraviti vse naše rane.

Živeti v pričakovanju

V začetku tega svetega časa je prav, da se ustavimo pri pomenu samega njegovega imena. Beseda „advent“ izhaja iz latinske besede „adventus“, v latinščini pa ne pomeni le dogodka ali prihoda, temveč tudi pričakovanje dogodka, že to pa nam pove nekaj več o tem, kaj advent pravzaprav je. V tem našem malem razmišljanju bomo videli, da mora biti advent v praksi celotno naše življenje. To naše življenje mora biti vsekakor pričakovanje, vendar budno in ne le neko udobno čakanje križem rok. Resnično pričakovanje je izraz upanja in je zato prepletanje premišljevanja in delovanja, molitve, predvsem pa čaščenja, z delom in predanostjo. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

Danes o tem času pričakovanja praktično govorimo le še v povezavi z božičem, kar je tudi res, vendar le deloma. Ta naš advent nas spominja na prvega, na dolgo, več tisočletno čakanje na Zveličarja, ki se je dopolnilo s Kristusovim rojstvom.

V resnici pa ta čas sega še dlje, kar nam potrjujejo tudi branja, ki jih poslušamo v prvem delu adventa. Ta sveti čas gradi most med časom, v katerem živimo, in daljno prihodnostjo, koncem časov. Dva izraza sta vam zagotovo poznana: prvi je „čuječnost“, drugi pa „adventist“. Prvo besedo najdemo dandanes na naslovnicah številnih knjig, ki pa so 'new age' blodnje, druga pa označuje osebo, ki je pripadnik protestantske ločine. Vendar se mora človek, ki je resnično tak, zavedati svoje identitete in usode - od kod prihaja in kam gre. Prav zato bomo rekli, da mora biti oseba, v narekovajih, „adventist“, in podobno mora biti Cerkev kot skupnost, spet v narekovajih, „adventistična“. Obe pravzaprav izhajata ali izvirata iz Kristusa in sta na poti h Kristusu, ki je začetnik poti Cerkve in naše poti, ki pa nas tudi vse čaka na koncu tega potovanja.

Kot dobro razlaga sveti Bernard iz Clairvauxa, imamo tri vrste adventa ali prihoda: advent "v mesu", kakor se je izrazil, ki se je zgodil že pred 2024 leti v Betlehemu, in ga praznujemo vsako leto 25. decembra. Potem imamo advent v Duhu, ki je potreben vsakemu kristjanu, da bi se pripravil na tretji advent, tj. na prihodnji Gospodov prihod, ki pa najprej pomeni osebno srečanje z njim ob koncu zemeljskega romanja vsakega posameznika. Zato govorimo o posebni ali osebni sodbi, ki čaka vsakega od nas. Potem pa seveda pričakujemo tudi splošno Gospodovo sodbo, ki jo izpovedujemo v veroizpovedi, saj je to člen naše katoliške vere, vsekakor, vendar se mora pri izgovarjanju teh besed vsak od nas dobro zavedati precej kratkega trajanja človeškega življenja, to je kratkega trajanja svojega lastnega življenja. Saj veste, kako je lepo rekel dr. Prešeren: "Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka…" In tako naprej - dobro si je večkrat prebrati in/ali zrecitirati Prešernov Memento mori. 

Tu nam torej apostol pravi: „Bratje! Vemo, ura je že, da od spanja vstanemo." Zato se moramo prebuditi, to pa pomeni, da živimo to življenje adventno, torej v polnem zavedanju, da izhajamo iz Boga in se k njemu vračamo. Če torej vse primerjamo s tremi prihodi, lahko rečemo, da je bil prvi, tisti v zgodovini, naš krst, v katerem smo po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu postali Božji otroci. Drugi prihod pride z dobrim krščanskim življenjem, zakramentalnim in molitvenim življenjem - s tem Kristus po svojem Svetem Duhu prihaja v naša srca, in sicer najprej duhovno, v dobro opravljeni spovedi in vrednem svetem obhajilu pa tudi resnično. Tako so nam dobro razumljive besede svetega Pavla: „Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa.“ Kot smo že rekli, bomo le s takšnim življenjem, torej zares kot dobri kristjani, se bomo vsekakor zavedali resnosti svojega in tega sveta zadnjega dne, vendar pa bomo tudi živeli polni vere, zaupanja in krščanskega upanja.

15 točk večje katoliške pristnosti tradicionalne maše

Katerih je 15 točk za razumevanje, kako je tako imenovana „tridentinska“ maša bolj pristno katoliška?

1. Pri maši starega obreda duhovnik obhaja ob vznožju oltarja, ki je dvignjen nad ravnjo vernikov, saj mora predstavljati hrib Kalvarije. Tako je že iz tega jasno, kaj je v resnici maša.

2. Duhovnik je obrnjen proti Bogu, s hrbtom proti ljudem, saj deluje kot drugi Kristus (in persona Christi), ki večnemu Očetu prinaša žrtev.

3. Verniki so nižje, saj se (na neki način) poosebljajo z Marijo in sv. Janeza ob vznožju križa.

4. Celotno obhajanje maše  je torej vertikalno, od spodaj navzgor, od človeka k Bogu; vse je usmerjeno k večnemu Očetu, tako verniki kot duhovnik.

5. Besedilo posvetitve nedvoumno poudarja aktualnost žrtvenega dejanja in duhovnikovo vlogo drugega Kristusa. Na primer: pisava (s krepkim tiskom) in ločila (s piko) v evharistični molitvi ali mašnem kanonu jasno kažejo, da se pripoved razlikuje od posvetitve kot resničnega dejanja in sedanjega udejanjanja skrivnosti. Celo položaj („globoko sklonjen nad“) in ton duhovnikovega glasu („skrivoma“) se spremenita od trenutka, ko duhovnik posnema Jezusove gibe in tako uresniči čudež transsubstanciacije (spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri). Tako se razlikuje od enovitega tona, ki bi namesto tega lahko dajal vtis preproste pripovedi o dogodku in ne njegove reaktualizacije.

6. V posvetitvi je besedna zveza „Kadarkoli boste to delali, boste to delali v moj spomin,“ vsekakor jasnejša od izraza „To delajte v moj spomin,“ ki ga je lažje razlagati kot preprost spomin. Tudi izraz „ta kelih“ in ne samo „kelih“ je pomenljiv. Kazalni pridevnik „ta“ dejansko pomeni, da kelih, nad katerim duhovnik izgovori posvetilno formulo, ni le kakršenkoli kelih, ampak je na skrivnostni način isti kelih, ki ga je držal v rokah Jezus, ko je posvečeval, tako kot je duhovnikovo posvetilno dejanje na skrivnostni način eno in isto z dejanjem Jezusa, ki je posvečeval.

7. Duhovnikov poklek takoj po posvetitvi vsake od obeh podob izraža vero v transsubstanciacijo, ki se je zgodila zaradi pravkar izrečenih posvetilnih besed. V novem obredu duhovnik poklekne samo enkrat, in sicer ne takoj po posvetitvi, ampak šele potem, ko je dvignil vsako od obeh podob, da ju pokaže navzočim vernikom. Poklek takoj po posvetitvi pomeni, da je Evharistija prava, četudi ni (kot trdijo protestanti) udeležbe vernikov, ampak je izključno v duhovnikovi službeni moči mašništva.

8. Duhovnik, čeprav ne najde možnosti nekoristnega protagonizma, se pokaže kot to, kar je: Božji služabnik, ki ima ontološko lastnost, ki je preprosti verniki nimajo. V tem obredu ni prostora za zmedo med skupnim duhovništvom vernikov ter službenim in hierarhičnim duhovništvom tistega, ki obhaja (celebranta). Primer: začetni Confiteor (kesanje) najprej izreče duhovnik, nato pa strežnik v imenu ljudstva. To razlikovanje jasno označuje razliko med celebrantom in verniki.

9. Verniki se pripravijo s Confiteorjem in s tem, da ne samo enkrat, ampak trikrat izrečejo svojo nevrednost, natančneje s temi besedami: „Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in bo rešena moja duša.“ Izraz „pod mojo streho" je sicer podoben v slovenščini izrazu "k meni“, a je jasnejši, da poudari, resnični Kristusov prihod v notranje prebivališče vernika, ki ni le nekaj čustvenega v protestantskem smislu, ampak vstop pravega in živega Jezusa v vernike.

10. Obhajilo se prejema kleče, neposredno v usta, v položaju adoracije ali češčenja, s čimer se poudarita spoštovanje in češčenje do evharistije, kakor se tudi lažje razume resnico o stvarni (substancialni, ne le resnični) navzočnosti in službenem duhovništvu. Tako po eni strani razumemo neizmerno veličino Boga, ki se je naselil v naši majhnosti, po drugi strani pa ni možnosti za napačno razumevanje, če mislimo, da je evharistija le simbol, „kruh, ki nas mora spominjati“, to pa je tudi to.

11. Maša se ne konča takoj po obhajilu. S tem je jasno, da zahvaljevanje ni stvar presoje vernikov, ampak je dolžno in temeljno dejanje, da bi bilo obhajilo samo rodovitno.

12. Po obhajilu se duhovnik ne usede, kar je dejanje, ki ni „vzgojno“, saj bi lahko vernike, ki so prejeli obhajilo, spodbudilo k podobnemu dejanju.

13. "Besedno bogoslužje", če mu tako rečemo, ne traja dlje od "evharističnega bogoslužja" (oba izraza sta pokoncilski skovanki), ki je središče in vrh maše, pa obhajilo ni prestavljeno v zadnjo fazo obreda.

14. Latinščina ima funkcijo svetega in svečanega jezika in vernikom pomaga razumeti veličino skrivnosti, ki se uresničuje - izjemnost dogajanja na oltarju-Kalvariji je poudarjena prav z uporabo izjemnega jezika (izven običajnega), ne vsakdanjega (imamo seveda še druge t.i. "mrtve" jezike, ki so bili dokončno kodificirani in se ne spreminjajo, kot je recimo cerkvena slovanščina in drugi, v katerih se tudi more obhajati sveta maša, pa niso vsakdanji ali običajni). Pij XII. je v Mediator Dei zapisal: "Uporaba latinščine je jasno in plemenito znamenje enotnosti (med katoličani po vsem svetu, pa naj bodo italijanski ali nemški, beli ali črni) in učinkovita protiutež vsem krnitvam čistega nauka. Latinščina je premagovanje "prostora" in "časa". Premagovanje prostora, saj je jezik vselej enak, ne glede na to, kje se nahajate. Preseganje časa, ker je latinščina jezik, ki se ne razvija, in zato lahko bolje izraža trdnost dogme. Poleg tega se je treba vprašati: je potrebno mašo razumeti ali živeti? Danes imamo paradoks: vsi razumejo besede maše, nihče pa ne ve več, kaj je maša. Bili so časi, ko ljudje niso razumeli besed maše, vendar jih je veliko več vedelo, kaj je maša.

15. Trenutki molka ustrezno pojasnjujejo, da naloga vernikov ni toliko „glasno“ sodelovati, temveč "z vsem svojim bistvom“ sodelovati. Vzor par excellence je Devica Marija, ki ob vznožju križa ni govorila, ampak je premišljevala in darovala. Kdo drug kot ona je poskrbel, da je ta dogodek obrodil sadove? Skratka, da bi skrivnost maše obrodila sadove, je treba deliti in se prikrivati, ne pa se kazati.

vir: Il cammino dei tre sentieri

Kako je teologija osovoboditve osvobodila Brazilce od katoliške vere

Brazilski novinar Marcelo Musa Cavallari je povzel besede p. Clodovisa Boffa, servita in brata bolj znanega Leonarda Boffa, nekdanjega frančiškanskega duhovnika. Oba sta seveda bila prvaka teologije osvoboditve v Južni Ameriki, ki je pred kratkim izgubila enega od svojih glavnih predstavnikov, ko je 22. oktobra umrl Perujec Gustavo Gutierrez. No, tudi p. Clodovis je bil do leta 2007 pomemben predstavnik "teologije osvoboditve", vendar se je potem od nje obrnil stran. Skratka, še vedno p. Boff, saj je brat Leonardo bil laiziran, krivi dolgoletno prevlado teologije za propad katolištva v Braziliji.

Teologija osvoboditve je gibanje, ki je postalo priljubljeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in poudarja osvoboditev od revščine in zatiranja kot ključ do odrešenja ali zveličanja, ampak je seveda vse skupaj gledano materialno, sredstva za dosego cilja pa niso pomembna. Vendar pa si poglejmo kar primer našega servita. Clodovis Boff je leta 2007 naredil potezo, ki ga je odtujila od slavnega brata, ko je objavil članek „Teologija osvoboditve in vrnitev k osnovam“, v katerem je teologe osvoboditve obtožil, da so v središče teologije namesto Jezusa Kristusa postavili revne. Zdaj je Boff mlajši napisal knjigo, v kateri poziva k ponovni osredotočenosti latinskoameriške katoliške Cerkve na Kristusa. „Potrebno je, da Cerkev ponovno poudari Kristusa kot duhovnika, gospodarja in Gospoda, in ne le boja proti revščini in podnebni krizi,“ je dejal ob predstavitvi knjige 'Kriza v Katoliški Cerkvi in teologija osvoboditve', ki jo je napisal v sodelovanju s patrom Leonardom Rasero in je nedavno izšla pri založbi Ecclesiae.

Seveda se p. Clodovis ni povsem odvrnil od vprašanj, s katerimi se ukvarja teologija osvoboditve: „To so pomembna vprašanja," pravi, „toda če se ne napajamo pri Kristusu, ki je vir, vse usahne, vse umre,“ je dodal Boff. Lahko bi rekli, da je naredil pomemben obrat in se tudi dokaj distanciral, vendar še vedno ne povsem. 

Sedaj pa pojdimo lepo k številkam, tokrat brazilskim, da vidimo, o čem kritično piše p. Clodovis Boff. Konec šestdesetih let 20. stoletja, ko je teologija osvoboditve pričela svojo dolgoletno prevlado nad verskim mišljenjem v Braziliji, je bilo več kot 90 % Brazilcev katoličanov. Od takrat se je delež katoličanov med brazilskim prebivalstvom zmanjšal in zdaj znaša 51 %. Vidimo torej, da relativno število tistih, ki so se izrekali in se danes izrekajo za katoličane, nekako sovpada med Brazilijo in Slovenijo.

Obisk cerkva za bogoslužje je mizeren, saj brazilski katoličani zelo slabo obiskujejo cerkve. Raziskava, ki jo je lani v 36 državah izvedel Center za uporabne raziskave apostolata (Center for Applied Research in the Apostolate - CARA) Univerze Georgetown, je pokazala, da le 8 % brazilskih katoličanov ob nedeljah gre k maši. V isti raziskavi zasledimo, da naj bi v Sloveniji bilo še 24% slovenskih katoličanov nedeljnikov. Tu je treba povedati, da je gotovo resnična številka povsod še manjša, če upoštevamo, da se v teh raziskavah navadno gleda udeležba vsaj enkrat mesečno - iz prakse vem, da bi bila številka, če bi striktno gledali obisk vsako nedeljo (da torej nekdo ne gre k maši samo iz res objektivnih razlogov, kot je recimo bolezen in podobno), še precej manjša. Ta stopnja je bila tretja najnižja med analiziranimi državami, malenkost slabša, ampak približno enak odstotek katoličanov hodi k maši v Franciji, najslabše, za en dostotek, pa je na Nizozemskem. 

Boff in Rasera menita, da je upad obiska cerkva posledica tega, da se zaklad vere ne prenaša naprej. Kar se seveda strinjamo in je jasno. Pri teologiji osvoboditve je „vera instrumentalizirana v smislu revnih“, piše Boff v knjigi. „V odnosu do Božje besede in teologije na splošno zapademo v utilitarizem ali funkcionalizem,“ nadaljuje. Pravi, da se teologija osvoboditve „sklicuje na ideje, kot sta ‚rob brezplačnosti‘ in ‚eshatološka rezerva‘, da bi potrdila svoje spoštovanje transcendence vere. Dejansko je delež presežnosti v tej teologiji najmanjši in najmanj pomemben del, 'levji delež' pa, kot vedno, pripada 'osvobodilnemu branju' vere.“ Po mnenju patra Boffa to mnoge katoličane vodi v protestantizem, ezoteriko, neopoganstvo in celo satanizem.

„Vera v Kristusa še zdaleč ni izginila, to bi bilo absurdno trditi, ampak je še vedno referenca za Cerkev,“ je dejal redovnik servit na predstavitvi svoje knjige, v kateri je spregovoril na temo Kriza v 'Katoliški cerkvi: „Pomanjkanje vere, ideologije in posvetnost“'.

„Toda odločilno vprašanje je, ali je vera v Kristusa vaša osrednja, glavna, odločilna referenca,“ je dejal. „Ne gre za to, da bi Cerkev osrednje mesto Kristusa potrjevala le formalno in teoretično, ampak da ga potrjuje eksistencialno in operativno, kot utripajoče srce vsega svojega življenja in delovanja,“ je dejal redovnik.

„Doktrinarna potrditev Kristusovega prvenstva v Cerkvi ne stane veliko,“ je dejal. „Vendar pa eksistencialna potrditev, da je Kristus absolutno središče Cerkve, stane, in to veliko: To stane srce in dušo, kadar že ne stane solz in morda tudi krvi,“ je dejal. Clodovis v svoji knjigi govori o tem, kako je sodeloval z zagovorniki teologije osvoboditve v času pontifikatov papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Po njegovem mnenju je treba teologijo osvoboditve ponovno premisliti s Kristusom v središču in ne z revnimi, da bi bila „času primerna, koristna in potrebna“, kot je dejal papež Janez Pavel II. v pismu brazilskim škofom leta 1986. Vidimo, kaj pomeni, če se nekdo ne popolnoma odvrne od zmote, ampak bi rad, da bi bil volk sit in koza cela. P. Clodovis bi rad rešil teologije osvoboditve, kakor jo je hotel, kot smo videli, očitno rešiti tudi papež Janez Pavel II., pa tudi Benedikt XVI. Lahko rečemo, da je TUDI teologija osvoboditve delno sokriva, vendar pa je le eno od sredstev v pokoncilskem voznem parku, ki so pripeljala do tovrstnih rezultatov. Ne vem, zakaj bi Cerkev potrebovala teologijo osvoboditve, ko pa se je v svoji zgodovini vedno zgledno ukvarjala in spopadala z družbenimi vprašanji, ne da bi zato odstopila od pravega nauka.  

Kaj predstavlja duhovno branje?

Duhovno branje je zelo pomembno za življenje kristjana. Nikoli ga ne smemo zanemariti. Vsekakor nam ritem današnjega življenja pušča malo prostora, res pa je tudi, da danes obstajajo nova orodja, ki nam lahko pomagajo izkoristiti številne trenutke, ki bi jih sicer izgubili. Samo pomislite na dolg čas, ki ga v velikih mestih preživimo na avtobusu ali v podzemni železnici. Zakaj ne bi teh trenutkov izkoristili tudi za malo duhovnega branja?

Da bi razumeli, kaj je duhovno branje in kakšen je njegov pomen, preberimo iz knjige p. Roberta Quardta,  'Dan v samostanu': 

Duhovno branje ni preprosto branje verske knjige, ampak branje s posebnim namenom, tj. za izpopolnjevanje notranjega življenja, duhovni napredek in lastno posvečenje. Njegov pomen torej ni v tem, da bi um obogatili z novimi pojmi, ampak v tem, da bi okrepili voljo na poteh dobrega, da bi prišli neposredno do Boga.

Duhovno branje torej hrani duha, predvsem pa nam pomaga spoznati, kako zelo se v tem duhovnem življenju ne moremo voditi sami, ampak nas morajo spremljati mojstri, kot so avtorji dragocenih knjig, iz katerih moramo črpati.

Vir: Il cammino dei tre sentieri

Rast v Kristusovi moči

Dragi verniki, v teh dopolnilnih nedeljah je zanimivo gledati, kako nekatera mašna besedila ostajajo enaka, kot recimo velja za vse mašne speve, ki ostajajo enaki, spreminjajo se vsakokrat berila in zborne molitve. To moremo povezati s priliko o gorčičnem zrnu in o kvasu v testu, saj ni težko ugotoviti konkretnega zgodovinskega sklicevanja našega Gospoda na Cerkev. Najprej je tudi slednjo skril pod prispodobo, pa vendar je že jasna namera ustanovitve, kakor tudi imamo tu prerokbo o tem, kako se bo ta Cerkev razvijala, kako bo rastla in se utrjevala. Gre pa za drugačne vrste resničnost od človeške resničnosti, zato velja opozoriti na edinstvenost prilike, na katero smo navadno premalo pozorni. Iz razodetja, torej iz Svetega pisma in ustnega izročila, vemo, da je Cerkev novo izvoljeno Božje ljudstvo, novi Izrael. Prispodoba drevesa je zelo prikladna. Navadno so za starozavezni Izrael preroki uporabljali podobo mogočne cedre, tu pa je uporabljeno gorčično drevo, ki pravzaprav ni prav nič drevo, ampak največ par metrov visok grm. Nima torej nič opraviti z neko mogočnostjo, ni nič kaj kraljevsko. Vendar pa vemo, da Kristusovo kraljevstvo ni od tega sveta, zato pa je drugačno in ima nekatere zakonitosti povsem drugačne, v določeni meri pa ima čisto enake zakonitosti, kot pač veljajo v naravi in v svetu. 

Začetki Kristusove Cerkve so zelo skromni in majhni, če tako pogledamo. Jezus, ki je ustanovil Cerkev, se je rodil v skalnatem hlevu med živalmi, skromno in skrito živel ter delal v delavnici tesarja, ki ni bil preveč cenjen poklic, čeprav nepogrešljiv, potem pa je, zlasti med preprostim ljudstvom, samo tri leta pridigal svoj nauk, ki so ga mogli vsi, tudi nepismeni, razumeti. Vsi so tudi razumeli, da se sklicuje na vse prejšnje, a, kot smo videli, gre vendarle za drugačen nauk. Jedro te Cerkve je zelo skromno, saj je le dvanajst apostolov, zbranih okoli skromne žene, Marije, ki se jim lahko doda še tistih par desetin drugih učencev, vendar pa je to drobno seme, prav kakor govori prilika, tako močno, da zraste in se razprostre vsepovsod, najprej po širnih deželah rimskega cesarstva. Skozi stoletja to gorčično seme Cerkve, vsejano v srca Deviške Matere in apostolov, skromnih ribičev, cestninarjev in podobnih, zraste v mogočno drevo, ki se razprostre po vseh kontinentih in deželah sveta in pod njeno senco se zatečejo ljudje vseh narodov in ljudstev. Tako deluje to kraljestvo Kristusa Kralja in tako moremo tudi dandanes prepoznati resničnosti, ki temu v Cerkvi sledijo in pa tiste, ki so se od logike nebeškega kraljestva oddaljile. 

Oddaljitev od svetega izročila je oddaljitev od Kristusa in oddaljitev od poživljajoče moči nebeškega kraljestva. Tisto, kar so apostoli prejeli in izročili, tisto je Cerkev, kakor narekuje »vincencijanski kanon« sv. Vincencija Lerinskega, vedno, povsod in vse učila, prav tako pa se je to vedno, povsod in s strani vseh verovalo. Podaniki pač sprejmejo in naprej prenašajo tisto, kar jim kralj po svojih služabnikih izroča. Vsi poznamo igro telefona – če se izroča tisto in samo tisto, natančno tisto, kar nam je bilo povedano, potem bo  tudi zadnji člen v verigi mogel povedati tisto, kar je prvi dal v obtok. Kadar pa se misli, da znamo več in bolje od Kristusa in Cerkve skozi stoletja in tisočletja, se vse skupaj spremeni v nasprotje želenega. Eno je zanašanje na Kristusa in na njegovo milost ter previdnost, drugo pa je zanašanje na človeka. Najlepše je to teoretiziral neapeljski filozof Giambattista Vico, ko je govoril o »heterogenezi ciljev« - človek ima svoje namene in cilje, vendar pa se na koncu zgodi ravno nasprotno od tistega, kar je mislil in želel. 

Tako se je želena in napovedovana pomlad v Cerkvi spremenila v zimo, vendar ne povsod, kakor moremo videti. V naši Bratovščini ostajamo zvesti izročilu in temeljimo na Kristusu Kralju, kar je poudarjal ne samo nadškof Lefebvre, ampak tudi pokojni škof Tissier. V zadnjem intervjuju nam generalni predstojnik, don Davide, govori o našem apostolskem poslanstvu takole: »Od svoje ustanovitve Bratovščina to vlogo opravlja v posebnem kontekstu krize brez primere, ki je prizadela duhovništvo, mašo, vero in vse zaklade Cerkve. V tem smislu je opomin na resničnost teh zakladov in njihovo nujnost za obnovo vsega. Ne da bi se za to odločila, Bratovščina živi kot privilegirana priča izročila v razmerah, ko je izročilo zasenčeno. Dejstvo je, da se Bratovščina v tem smislu znajde v znamenju protislovja v korist cerkvenega izročila. Moč njene obrambe je edinstvena v tem, da je njena zavrnitev vseh liberalnih reform brezpogojna in ne dopušča nobenega kompromisa. Tako pa je njeno stališče neposreden in popoln odgovor na to, kar Cerkev v sedanjih razmerah potrebuje.«

Smo pa že poudarili, kako je le majhen delež ljudi članov katoliške Cerkve, manj kot petina prebivalstva, vidimo tudi, kako malo tudi tistih, ki se izrekajo za kristjane, živi svojo vero. Še bolj velja, da ogromna večina teh ljudi pravzaprav ne pozna pravega nauka, prave maše, pravih zakramentov, zakladov Cerkve. Zato ne smemo, kakor pravi don Davide, zaspati na nekih lovorikah, ampak moramo trdo delati za ras Božjega kraljestva na zemlji. Zato se moramo seveda truditi za krepostno, molitveno in zakramentalno bogato življenje, vendar to še ni dovolj. Pod duhovnim vodstvom mora vsakdo tudi pokazati svojo velikodušnost in narediti, kar more. Vsakdo da lahko tako ali drugače svoj prispevek in vsakdo je lahko pričevalec doma in v okolju, kjer se giblje. V vseh ozirih velja, da je žetev velika, delavcev pa malo. Na nas je, da z zgledom in besedo nudimo mladim pričevanje in oporo, da bi bili bolj velikodušni v vsem. Svoje sposobnosti in talente ter, po svoji presoji, tudi drugo, je treba dati na razpolago Kristusu Kralju in njegovi nevesti Cerkvi. Res je, v človeških očeh smo samo majhno grmičasto drevo na tem svetu, vendar pa ima to drevo neverjetno vitalnost in sposobnost dajati zatočišče številnim dušam. Hkrati pa vemo, da Cerkev ni samo ta ubogi grm na tem svetu, temveč najmogočnejša cedra v nebeškem kraljestvu, ki sije v luči Kristusa Kralja. Na koncu pa seveda v mesecu novembru ne smemo pozabiti na našo odgovornost za delo tudi za trpečo Cerkev – za duše v vicah, za katere nikdar nismo naredili dovolj. Molimo, darujmo za svete maše, obiskujmo pokopališča, kjer prižgemo PRAVO svečo, poškropimo grobove z blagoslovljeno vodo in molimo za rajne. Tudi to je veliko delo. Preganjanja, zasmehovanja, bolezni in trpljenje pa se tudi more nameniti za rast apostolata, pa bo tako lažje vse to prenašati.

Dolžnost ljubezni

Sveti Pavel nas na to dopolnilno peto nedeljo po Gospodovem razglašenju, ko se nezadržno bližamo koncu cerkvenega leta, opozarja na našo največjo krščansko dolžnost, to pa je dolžnost ljubezni. Pa boste rekli, kako ljubezen ne more biti dolžnost, da ne sme postati navada in podobno, pa da je ljubezen predvsem zapoved. Vendar bomo na to odgovorili, da so zapovedi ravno, za razliko od tega, kar pravi moderni svet, naše dolžnosti. Ko gledamo na seznam zapovedi, je to seznam človekovih dolžnosti. Za kristjana ne veljajo oz. ne bi smele veljati pravice kot takšne – krščanstvo pač ni deklaracija človekovih pravic, ne temelji na tej deklaraciji. Ni neki humanizem, kjer bi človek postavil neke zadeve sam od sebe, pa se potem na to sicer sklicuje, v resnici pa vedno išče, kako bi neke stvari, kot so recimo pravice, samo deklariral, ne bi se pa jih držal. Pa tudi, človek potem gleda le nase in zase govori, kako ima pravice, medtem ko bi drugi do njega morali imeti dolžnosti. Tu je razlika med ljubeznijo in egoizmom. Po prvi je človek obrnjen izven sebe, najprej k Bogu, potem pa na isti način tudi k bližnjemu. 

Tu nam sv. Avguštin lepo pravi v knjigi »Božje mesto«, da tak človek išče Boga in bližnjega tako goreče, da ugasne njegova ljubezen do sebe, njegovo samoljubje, pravzaprav. Nasprotno pa nam ta veliki cerkveni oče govori, da egoist tako goreče ljubi samega sebe in išče svojo korist ter pravice, da ugasneta tako Bog kot bližnji, da zanj pravzaprav ne obstajata. Do tega pripelje pomanjkanje čuta dolžnosti, do ljubezni najprej, da bi potem čutili dolžnost še do drugih kreposti, da jih namreč čim bolj skušamo živeti. Če imamo čut za dolžnost, da moramo, da smo dolžni ljubiti Boga in bližnjega, potem ne bomo iskali svojih pravic, ampak bomo pripravljeni na žrtev, da tako ugodimo Bogu in bližnjemu. Najprej Bog in potem bližnji imata namreč do nas pravice, mi pa samo dolžnosti, posebej do Boga, seveda. Tako je Giovannino Guareschi položil v usta svojemu don Camillu prav te besede, ko se je zoperstavil mlademu duhovnemu pomočniku, don Chicchìju, ki je začel na ves glas kričati, kakšne pravice da ima: »Mi nimamo nobenih pravic, imamo samo dolžnosti. Bog ima do nas pravice, mi do njega samo dolžnosti.« Zato smo se prav dolžni truditi živeti krepostno življenje, zlasti kar zadeva dolžnost ljubezni.

Kakor nam drugod, torej v 13. poglavju svojega 1. pisma Korinčanom namreč pravi sv. Pavel, nam brez ljubezni vse drugo prav nič ne koristi. V berilu svete maše nam pravi, naj si oblečemo obleko vseh drugih kreposti, predvsem pa obleko ljubezni, ki je vez popolnosti. Res je, vršili bomo najprej dolžnost in marsikdaj bo vse tudi navada, vendar dobra navada. Vseeno pa nas bo to delo sčasoma pripeljalo, da bo vse skupaj resnično preraslo navado in dolžnost, ker bo vse bolj prevzemalo podobo svete vezi ljubezni, ki je svetniška, angelska in Božja. Bolj ko se bomo upodabljali po ljubezni svetnikov, Matere Marije in angelov ter po ljubezni našega Gospoda Jezusa, bolj bo to podobno tisti ljubezni, ki je v Bogu samem, ki je med Osebami Sv. Trojice. Tam se vsaka Božja Oseba popolnoma izroča drugi in ne zadržuje nič zase – nazadnje nam v pismu Korinčanom sv. Pavel opisuje ravno to vez ljubezni, ki je mi ljudje nimamo, lahko nam pa je po milosti Božji podarjena. Vendar pa je ne dobimo, če svoje njive za to seme ne pripravimo. 

Kdor misli, da je lahko živeti neke odnose in podobno kot navado in kot dolžnost, pozablja, kako se je treba pogosto boriti že za prav osnovne reči, da bi naredili kot po navadi in da bi izvršili svoje dolžnosti. Za vse se je treba neizmerno truditi, se odrekati, se žrtvovati in se sebi odpovedovati. Kako težko človek redno dela neke reči, kot je to recimo molitev, obisk svete maše, duhovno in drugo branje, premišljevanje, redna spoved, če govorimo recimo samo o naših krščanskih dolžnostih. Kako težko je potem vršiti svoje stanovske dolžnosti – mož do žene, žena do moža, starši do otrok, otroci do staršev, svoje dolžnosti v službi in podobno. Spet in ponovno vidimo, da so zapovedi, sploh zapoved ljubezni, resnično seznam človekovih dolžnosti. 

Pa, seveda, da ne pozabimo na evangelij – človek je bil ranjen z grehom, pa mu je zaradi tega še težje te dolžnosti vršiti. V njivo srca ni nikdar zasejano le dobro seme, temveč tudi plevel, ljulka. Kako pogosto se tako zdi, kakor velja za ljulko, da se zdi ta strupeni plevel na las podoben dobrim žitnim rastlinam, vendar ni res tako. Ko pa Gospod govori o žetvi, je že res govora o poslednji sodbi ob koncu časov, vendar pa se moramo zavedati tudi, kako je tista najboljša sodba nad našimi grehi vselej pri dobri sveti spovedi. V pripravi za to dobro spoved ločimo žito od plevela, slednji, ki so pa naši grehi, se nato sežge v ognju Božje ljubezni. Zaradi te milosti se potem lahko reže bližnjemu in sebi kruh ljubezni, nekaj tega dobrega semena pa se spet poseje, da bi obrodili še več tega dobrega žita. Prav to prinaša ta skrb in trud ter dobro molitveno in zakramentalno življenje – da se more sad v nas še množiti. Božja milost se lahko v nas veča. Če bi ne skrbeli za vse to, bi plevel vse bolj dušil zdravo klasje, tako da na koncu ne bi bilo nič od njega, še tisto, kar pa bi od nas prišlo, bi bilo strupeno, kakor tudi velja za plevel ljulke. K temu delu smo torej, dragi verniki, poklicani vsak dan. Ne pozabimo, da nam Bog odpusti naše dolge toliko, kolikor smo jih mi odpustili svojim dolžnikom. Blagor usmiljenim, smo slišali na vse svete, kajti ti bodo usmiljenje dosegli – velja za vsak dan, ne samo na sodbi ob koncu zemeljskega življenja ali ob koncu časov.

Krmar v viharjih

 Ko danes premišljujemo v evangeliju o pomiritvi viharja na jezeru, nam Cerkev ponuja lep vstopni spev, kako ima Gospod misli miru in ne stiske ter da nas bo uslišal, ko ga bomo klicali in nas pripeljal iz ujetništva iz vseh krajev. Nadvse primerno za današnjega katoličana, ki je ravno tako maloveren, kakor so bili Jezusovi apostoli. Niso torej bili povsem brez vere, temveč so je imeli zelo malo, premalo. Že če bi je imeli nekoliko več, bi se dogajali čudeži takoj, ko bi prosili, kot je drugod v evangeliju povedano, tako pa je je tako malo, da se čudež sicer zgodi, a šele potem, ko rotijo Gospoda, da umiri vihar. Ko sveti očetje komentirajo Petrovo hojo po vodi po pomirjenem viharju kasneje v Matejevem evangeliju, se navežejo na vihar in pravijo, da se je prvak apostolov začel potapljati, ker je veter odpihnil njegovo vero. Tako je odpihnjena naša vera zaradi prevelikih skrbi tega sveta, kot je rečeno v priliki o sejalcu, da je zadušeno rodovitno seme iz istega razloga. Mi premalo zaupamo v Božjo previdnost, ki jo današnji mašni obrazci tako čudovito opevajo, pa zaradi tega tudi ne prav pristopamo k Gospodu, kadar molimo, isto pa velja tudi, ko se udeležujemo svete maše in zakramenta pokore – spovedi. Abraham nam je dan za zgled vere, saj veruje v prihodnjo izpolnitev obljub, torej v Odrešenika, ki bo prišel. Naša vera mora biti prav takšna, le da se mi oziramo nazaj na Odrešenika, ki je prišel, delal čudeže in zapustil Cerkvi pravi nauk za zveličanje, nato pa nas odrešil s trpljenjem in smrtjo na križu, kar nam je zapustil v sami sveti maši, da smo tudi mi lahko pod križem. Spet smo, vsakič ko smo tam, poklicani, da bi naša vera bila vsaj malo podobna veri naše nebeške Matere Marije, ki je ostala verna in trdna vsemu navkljub. Te vere ni nič omajalo, noben vihar, pa če je bil slednji še tako močan.

Katekizem nas uči, kakšna mora biti naša molitev in daritev. Ko molimo, moramo biti trdni in stanovitni, tako da molimo in se ne naveličamo, vdani moramo biti v Božjo voljo, da se torej prepustimo Bogu, kako in kaj bo napravil, vendar pa moramo biti tudi vselej trdno prepričani, da Bog naše molitve, če jih pravilno obrnemo nanj, vselej usliši. Seveda tako, kakor on ve, da je prav, ne pa po človeško. Tako nam pravi obhajilni spev – karkoli bomo prosili, nam bo dano. Mi smo preveč obrnjeni v to človeško, pa si domišljamo, kako bomo mi sami rešili stvari, vendar nam zbirna prošnja ali »collecta« lepo pove, da med vsemi nevihtami življenja zaradi naše krhkosti ne moremo obstati. Pravzaprav je tako, da brez Božje milosti tako ali tako človek sploh ne bi obstajal. To je tisto lažno in zmotno prepričanje, da je na prvem mestu ali v središču vsega človek, ampak je to seveda laž in zmota. Brez Božje ljubezni in milosti sploh obstajali ne bi in obstati ne moremo. Brez tega se tudi naše življenje ne bi moglo nadaljevati, vendar smo na praznik slišali, kako Bog zadržuje angele, ki so pripravljeni škodovati stvarstvu. Kako usmiljen in potrpežljiv je Gospod! Vendar mi še vedno ne zaupamo, pa si, preveč obremenjeni s temi skrbmi, domišljamo, kako nas Bog ne more uslišati in ne more nič narediti. Čeprav pa se v življenju večkrat izkaže, kako nastopi Božja milost in vsem, ki ponižno, skesano in iskreno ter z vero v srcu, kličejo k njemu, da še več od tega, kar so prosili. Poglejmo življenja svetnikov, kako so čudežno prejemali potrebne darove. Današnji človek je preveč podvržen temu naturalizmu, pa ima čudno vero v Boga. Nekako veruje, da Bog obstaja, hkrati pa misli, da Boga nič ne zanima za svet in človeka, da je oddaljen. Ni torej, po prepričanju današnjega človeka, Božje navzočnosti v svetu, zato pa tudi ne delovanja njegove milosti. Boga vzporejamo s sabo, ker nanj pozabimo, ko gremo na dopust, pa si tudi mi zanj predstavljamo, da je na ležalniku v tropskih krajih s sončnimi očali, pa srka koktajl ob morju. Zato tudi nimamo prave percepcije občestva svetnikov, da je torej z nami, poleg Troedinega Boga, tudi ta neizmerna množica zmagoslavne Cerkve v nebesih, ki jo je videl sv. Janez. Zato tudi, nazadnje, neke vrste fatalizem, torej vdanost v usodo, ko govorimo o vernih dušah v vicah. Zaradi tega pa se potemtakem premalo ukvarjamo s Troedinim Bogom, z Devico Marijo,angeli in svetniki, nazadnje pa tudi premalo z vernimi dušami.

Vendar pa smo poklicani ne k malovernosti in potemtakem k malodušnosti, temveč k veliki veri, potemtakem pa tudi k velikodušnosti, ki se ji reče ljubezen. Če bo velika naša ljubezen do Boga, Marije, angelov, svetnikov in vernih duš, česar seveda ni brez vere in upanja, ker tudi Božjih kreposti nikdar niso vsaka zase, ampak vse tri skupaj, potem se bo povečala tudi naša ljubezen do bližnjega, o kateri nam govori sv. Pavel v berilu, pa bo resnično postala velikodušnost. Velikodušnost ni nič drugega kot pripravljenost na žrtev – umiranje sebi v korist Boga, Marije, angelov, svetnikov, vernih duš in bližnjih. Pa ni treba skrbeti, saj Marija, angeli, svetniki in blaženi – kar postanejo tudi verne duše, ko se rešijo vic – nič ne zadržujejo zase, ampak podkrepljeno s svojimi priprošnjami izročajo Bogu. Treba je hoteti, če pa se hoče, se tudi more. Pripravljenost na žrtev pripelje do žrtve volje, ki pa potem pripelje do žrtve nasploh. Zavedati se moramo, da Gospod nikdar ne zares spi, ampak nad nami vselej bdi. Lord Byron nam ponudi glede tega lepo prispodobo ladje na morju, ki jo vihar in valovi premetavajo, ob paniki vseh pa je sredi krova zelo miren deček. Ko ga vprašajo, kako da je tako miren, odgovori, da je pač njegov oče krmar ladje, pa da mu povsem zaupa, da ga bo pripeljal na varno. Podobno moramo tudi mi verovati in upati v Gospoda, saj je on krmar naše ladje. Kakor je resničnost viharjev na Genezareškem jezeru pač dejstvo, tako velja tudi za viharje v našem življenju – vedno bodo. Važen je le način spopadanja z njimi – sami ne bomo uspeli, z Jezusom, Marijo, angeli in svetniki vedno!   

Sveti Dominik prisili hudiča, da pove, kje z grehom pridobi in kje izgubi

Ko se je sveti Dominik nekoč ponoči sprehajal po samostanu svete Sabine in varoval svojo čredo z budnostjo dobrega pastirja, je v spalnici srečal sovražnika, ki je hodil kot rjoveč lev in iskal, koga bi požrl (kakor duhovniki in redovniki molimo v sklepnicah); ko ga je prepoznal, je rekel: „Zlobna zver, kaj delaš tu?“ „Opravljam svojo službo,“ je odgovoril hudič, „in skrbim za svoje koristi.“ „Kakšno korist pa imaš v spalnici?“ je vprašal svetnik. „Precejšen zaslužek,“ je odgovoril hudič. 

„Na različne načine motim brate; najprej jemljem spanec tistim, ki hočejo spati, da zgodaj vstanejo za jutranjice (prvo jutranje molitveno bogoslužje, tudi matutinij); nato pa preobremenim s spancem druge, tako da ob zvonjenju zaradi utrujenosti ali lenobe ne vstanejo; če pa že vstanejo in gredo v kor, to storijo neradi in brez pobožnosti molijo bogoslužje.“ Nato ga je svetnik popeljal v cerkev in ga vprašal: „Kaj pa se okoristiš tukaj?“ „Precej,“ je odgovoril hudič. „Zaradi mene prihajajo bratje pozno in odhajajo zgodaj. Napolnjujem jih z odporom in raztresenostjo, tako da delajo neradi, karkoli morajo.“ „Kaj pa tu?“ je vprašal Dominik in ga peljal v refektorij (jedilnica v samostanu). „Kdo ne poje preveč ali premalo?“ je bil odgovor. “Tako žalijo Boga in škodujejo svojemu zdravju.“ Nato ga je svetnik popeljal v govorilnico, kjer so se bratje lahko pogovarjali z ljudmi iz sveta in se sproščali. Hudič se je začel zlobno smejati, skakati in prevračati kozolce, kakor da bi se zabaval, ter rekel: „Ta prostor je ves moj; tu se smejijo in šalijo ter poslušajo na tisoče praznih zgodb; tu govorijo prazne besede in pogosto tarnajo nad svojimi vladarji in nadrejenimi; karkoli drugje pridobijo, tu izgubijo.“ 

Končno sta prišla do vrat kapiteljske dvorane, kamor pa hudič ni hotel vstopiti. Skušal je pobegniti, rekoč: „Ta kraj je zame pekel; tu se bratje obtožujejo svojih grehov in prejemajo grajo in opomin ter odpuščanje grehov (ob koncu dneva se vsak redovnik posebej spove pred predstojnikov grehov ter prejme odvezo). Kar izgubijo na kateremkoli drugem kraju, tu spet pridobijo.“ Tako je rekel in izginil, Dominik pa se je zelo čudil pastem in mrežam skušnjavca; o tem je potem dolgo govoril bratom in jim oznanil, da morajo biti na preži.

Za nas je seveda sporočilo prav takšno, še bolj pa naj bo to povabilo, da se redno dobro in iskreno spovedujemo svojih grehov ter vršimo zanje pokoro. Posebej je sveto pokoro treba izkoristiti v prvih osmih dneh novembra, ko lahko pomagamo vernim dušam v vicah. Kar torej izgubljamo na različnih področjih življenja, spet prejmemo pri spovedi.

Podoba podobe

Na 22. nedeljo po Binkoštih že krepko premišljujemo o večnosti, o poslednjih človekovih rečeh, kakor se tudi spodobi ob bližini meseca novembra, ko še toliko bolj premišljujemo o človekovi poslednji usodi. V zavesti svoje grešnosti, krhkosti in majhnosti zato s psalmistom na začetku maše vzklikamo: "Če boš gledal na grehe, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 129). Grehi so dobesedno imenovani "krivice", gre za vse tisto, kar storimo v prvi vrsti proti Bogu, njegovi ljubezni in njegovi milosti, kar pa se, kot smo ugotavljali, nujno prenese na naš odnos do bližnjih, začenši z najbližjimi. To spoznanje grešnega človeka se nato ponavlja v Kyrie, zbirni prošnji ter v darovanjski prošnji, so pa seveda besede že bolj jasno polne zaupanja v Božje usmiljenje in v to, da nam Bog podarja potrebne milosti. Je pa to na to nedeljo, ko prosimo tudi za širjenje katoliške vere (Pro fidei propagatione) tudi sporočilo, ki ga je treba ponesti med ljudi. Tu je na mestu še vprašanje iz enega drugega psalma: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?" (Ps 8,5). Na to vprašanje odgovarja evangelij: človek je Božja podoba.  

Vendar pa se ta Božja podoba velikokrat zabriše. Po krstu sicer ostane neizbrisni pečat, ta Božja podoba globoko v nas, vendar se z našimi grehi izgubi bogopodobnost. Bog nas je ustvaril namreč po svoji podobi in podobnosti, kar kaže na dvojno učinkovitost zakramentov, na katero se sklicuje v berilu tudi sv. Pavel, ko pravi, da je prepričan, da bo Bog v nas začeto delo tudi dopolnil (Flp 1,6-11). Začeto je bilo Božje delo v nas s svetim krstom, ki je, kakor vsi zakramenti, učinkovit že sam po sebi, vendar pa je potrebna še druga razsežnost, namreč naše sodelovanje z milostjo, da se Božje delo v nas dopolni. Prav tu je zato pomembno, da pravilno razumemo Gospodovo vprašanje glede podobe na kovancu, saj bi sicer v življenju vse narobe razumeli. Ne gre namreč samo za vprašanje tiste vidne podobe, za katero vsakdo ve, čigava je, ker tudi piše. Gre za vprašanje presežnosti, zato pa je tudi na kovancu pravzaprav Božja podoba. 

Mnogi bi ločili, ne samo razločili. Pa ne gre tu le za zmoto moderne države, ki loči Cerkev od države, namesto da bi to razločila, temveč za težavo sodobnega človeka, tudi kristjana, katoličana, ki radikalno loči Boga od človeka. Gre za ta kvarni naturalizem, ko ljudje bežno sicer verujemo v obstoj Boga, smo o tem na neki način celo prepričani, vendar pa smo prepričani, da potem, ko je nekoč sprožil proces, po katerem je vse nastalo, tudi mi, nima nič več opraviti z nami, z našim življenjem. Bog torej v življenju sveta, torej seveda tudi v državi, kakor tudi v družbi in ljudeh samih, ni pričujoč, ni navzoč. Ne deluje. Vse torej ne iz njega izhaja in se k njemu ne vrača. To je ključna težava, ker gre za vprašanje delovanja Božje ljubezni, Božje milosti. Brez slednje pa nič ne bi niti obstajalo, bivalo, kakor niti mi nič ne bi mogli, kakor nam lepo pravi binkoštna pesem slednica: "Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje." 

Tako človek sebe postavlja za cesarja in kralja, K.u.K., svojega življenja, svojo podobo postavlja na kovanec in pravi, da se vse začne in konča tam. Kakor naj torej cesarjeva oblast in vse drugo, kar je in kar ima, ne bi izhajala od Boga, čigar podoba je v resnici, podobno razmišlja tudi človek in žal tudi kristjan. Človek je le Božja podoba, pa naj gre še za tako pomembnega človeka - gre mu tisto in toliko, kolikor smo mu dolžni dati in nič več. Absolutna oblast gre edinole Bogu, kateremu gre tudi absolutna poslušnost, pokorščina, ostalim gre vse to relativno, torej odvisno. Človek ni nikdar neodvisen, pa če si to še tako domišlja - ni neodvisen ne od Boga, kakor tudi ne od ljudi. Ima določeno svobodo, ki pa ni absolutna, temveč relativna, ima svoje meje in okvire. Zaradi tega napačnega razumevanja, ki nam je sicer bilo vsiljeno, vendar ga mi preveč nekritično sprejemamo, smo iz civilizacije dolžnosti prešli v civilizacijo pravic, ki pa so v resnici krivice. In se sklene krog, saj, če se spomnimo Boga prosimo v vstopnem spevu, naj ne gleda na krivice... Res je, Boga te od človeka izmišljene pravice prav nič ne zanimajo. Če se trudimo izpolnjevati svoje stanovske dolžnosti do Boga in bližnjega, po možnosti z radostjo in ljubeznijo, potem nam Bog daje še precej večje pravice od tistih človeških. To je dopolnjevanje dobrega Božjega dela v nas z našim sodelovanjem. Koliko lepše je, če krenemo še onkraj teh naših dolžnosti in preidemo v pravi ljubezenski odnos popolne podaritve in žrtve samega sebe... 

Toda ne, podobni smo raje farizejem in sklepamo čudne in podle kupčije, da bi dosegli svoje lastne ne preveč plemenite cilje. Ne želimo rešiti svoje duše in duše bloižnjih, ki so nam dani v življenju, želimo rešiti svoje človeško, zemeljsko življenje in vse, kar ga zadeva, čeprav ima vse to svoj rok trajanja oz. se tega ne da nesti na oni svet s sabo. Pri tem gre tudi za dozdevno ohranitev navzven lepe te svoje lastne podobe, ki ni in ne želi biti Božja. Farizeji so poslali vprašati Gospoda druge, da bi ohranili svoj domnevni ugled, status, dostojanstvo. Kako podobno današnjemu človeku in žal tudi kristjanu. Do vsega tega pripelje to ločevanje in zanikanje tega, da smo vsi ljudje nazadnje Božja podoba, ki jo je pa treba uresničiti, osvetliti. Edino tako bodo mogli tudi oni spoznati Boga in ga častiti, kakor nam drugod Gospod Jezus pravi. 

Čista vest - čisti računi

»Nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki.« Današnji evangelij 21. nedelje po binkoštih nam želi na osnovi ekonomije predstaviti obračun, ki nas vse čaka ob koncu našega sveta in naših časov, torej ob naši smrti. Rekel sem »konec našega sveta in naših časov«, ker danes tudi med dobrimi katoličani zasledimo preveliko ukvarjanje z neko narobe razumljeno apokaliptičnostjo. Mnogi namreč ves čas govorijo, kako smo gotovo blizu koncu sveta in  kako more edinole Bog še rešiti, kar se rešiti da, s svojim posegom, drugače pa se naj ne bi dalo. Ko so nekoč patra Pija vprašali, kateri so največji problemi tedanjega časa, je odgovoril: »Največji problem sem jaz sam!« S tem je podal na kratko zelo poučno sporočilo. Ljudje bi se namreč že tedaj, torej pred kakimi šestdesetimi leti, ukvarjali z reševanjem problemov sveta in z reševanjem celega sveta, ne pa toliko in ne dovolj z reševanjem svojega sveta, ki je njihova duša. Tudi danes je tako. Kako je torej z našim svetom, kako je z našo dušo, z našo vestjo? Je ta vest čista, ali pa je obtežena z grehi in bi jo veljalo očistiti?

Seveda je treba tu paziti, kaj mislimo s tem, ko rečemo vest. Namreč, ne smemo gledati v smislu zmotnega prepričanja, da je vest nekaj osebnega, subjektivnega, pa da se od človeka do človeka pojmovanje obteženosti slednje spreminja. V resnici gre za to, da iz razodetja, torej iz Svetega pisma in izročila vemo, kateri so grehi in kateri so objektivno veliki ali smrtni, tisto, kar pa velja za posameznika, je, katere od teh je zagrešil in katerih ne, kakor tudi, kolikokrat je kak greh storil. Zato pa pri spovedi nikdar ni treba dolgoveziti, ampak je treba svoje grehe spovedovati natančno glede na vrsto, potem pa še povedati število. Kar je potem še pomembno, so okoliščine, ki lahko naredijo neki greh težji ali lažji, ne morejo pa spremeniti dejstva objektivnega zla tistega greha. Ne gre torej toliko za krivdo, kolikor bolj za tisto, kar se je zadnja leta izgubilo skupaj s kesanjem, ko se je obrazec spreminjalo, gre namreč za večjo ali manjšo kazen za greh, ki se nekomu šteje. Tu pa že pridemo do Božjega usmiljenja, ki je veliko, če primerjamo, kot deset tisoč talentov. Seveda je to usmiljenje še precej večje, vendar je v evangeliju ogromna številka, da bi si neskončnost Božjega usmiljenja in odpuščanja nekako mogli ljudje predstavljati. Mi smo si zaslužili za svoje grehe precej veliko kazen, a nam Bog odpiše ogromne količine teh kazni, da bi potem plačali s svojo pokoro precej manj, skoraj nič, lahko pa celo nič. Odvisno od primera do primera. S svojimi grehi torej smo zaslužili Božjo kazen, ker je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je pa tudi neskončno usmiljen. Dandanes se seveda jemlje samo usmiljenje za vsako ceno, ni pa hkrati Božje pravičnosti, kakor pravi psalmist za Gospoda - da je oboje hkrati! Po Božji pravičnosti sem si torej zaslužil določeno kazen, če pa se iskreno kesam, napravim trdni sklep k poboljšanju in se spokorim, potem mi ogromno odpusti. Kakor je ob komentiranju evangelijev že pred več desetletji dejal sedanji Kardinal Ravasi, ki ga ne moremo ravno šteti k tradicionalistom, pravičnost v vsakem odnosu kaže na resničnost ljubezni.

Tu pa že pridemo na odslikavanje našega pravega ali izkrivljenega dojemanja Božje pravičnosti in usmiljenja, ki se nujno zrcali na naš odnos do bližnjega. Če bi bilo samo tako, kakor pravi evangelij, potem še ne bi bil tak problem, težava pa je, da se: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,« zrcali najprej na odnos do naših najbližjih – na odnos med zakonci, med starši in otroki, med brati in sestrami… Zato se vsi veliki problemi tega sveta resnično začnejo v naših srcih, v naši vesti. Slednjo moramo naravnati zares na Boga, da bi prav razumeli, kakšni smo do njega, kakor tudi, kako gromozanske dolge nam vsakokrat odpisuje. Slednje nas bo potem pripeljalo do večje odgovornosti v naših medsebojnih odnosih, kjer se, kot smo rekli, zrcali naš odnos do Boga. Z reševanjem svetovnih problemov moramo zato začeti pri svoji duši. Živeti je treba dobro zakramentalno in molitveno življenje ter se truditi za kreposti. V tem mesecu tudi še posebej potrjujemo, kako močno nam naša nebeška Mati Marija pri vsem tem pomaga.

Molitev lepa za vsak dan

Rožnovenska nedelja nam vsako leto ponuja priložnost, da se nekoliko bolj posvetimo tej čudoviti in vzvišeni ter zelo močni molitvi. Rožni venec je bil posebej izročen sv. Dominiku, ustanovitelju dominikanskega reda, kakor tudi še drugemu dominikancu, to pa je bil bl. Alan de la Roche (ki bi mu lahko po slovensko rekli Skalar). Oba nam, zlasti pa slednji, ponujata 15 rožnovenskih obljub Device Marije molivcem rožnega venca, ki si jih vsakdo more poiskati v tovrstnih knjigah ali na internetu, vendar pa bomo mi šli lepo po vrsti in pogledali najprej na izvor tega praznika.

Vsekakor ne moremo mimo bitke pri Lepantu, leta 1571, ki se je odločila prav na 7. oktober, sv. papež Pij V. pa je dal zvoniti k zmagi že vnaprej, ko slednja še ni bila dosežena, a vemo, da svetniki pač vidijo dlje. No, praznik se je zaradi te zmage najprej imenoval praznik naše Gospe od zmage, kasneje se je preimenovalo praznik v Rožnovensko Mater Božjo, kakor ga poznamo tudi še danes. Pomembno je pri tem reči, da so bile resda te zmage dosežene tudi z orožjem in vojaško strategijo, ampak tudi. Najprej je bila tu molitev. Ena najpomembnejših, zlasti ko govorimo o Lepantu, pa je bila prav molitev rožnega venca. Po tej molitvi je prišla čudežna pomoč iz nebes. Vemo, da se je kasneje še večkrat to ponovilo, tudi recimo v Avstriji, za katero po 2. svetovni vojni še ni bilo jasno, na katero stran železne zavese bo prišla. No, po molitveni kampanji rožnega venca ni prišla pod sovjetsko nadoblast. Skratka, molitev rožnega venca se nam kaže kot prvovrstno duhovno orodje in orožje. Pri njej ne gre toliko za napad na sovražnika, kolikor za neke vrste napad na nebesa, da bi prejeli potrebne milosti in pomoč. Treba je rožni venec moliti še bolj zase, kot pa za druge, saj je med grešniki najprej treba spreobrniti sebe. 

Poglejmo, kaj nam o načinu molitve pravi sv. Ludvik Monfortski v svojih šestih točkah. 

Najprej je treba biti v Božji milosti, ali vsaj imeti trden sklep, da bomo izšli iz grešnega stanja. Zato ga predlaga moliti vsem, pravičnim, da bi ostali v Božji milosti in jo večali, pa tudi objektivno grešnim, da bi zapustili grešno pot. 

Pod drugo je treba moliti pazljivo in zbrano, saj Bog bolj posluša glas srca, kot pa glas ust. 

Tretjič pravi, da se je treba boriti proti stvarem, ki nas begajo, zato se je treba boriti in moliti rožni venec z vztrajnostjo in precej večjo pobožnostjo, kot bi jo zahtevale druge molitve. 

Četrtič nam pravi, da je treba moliti rožni venec v skromnosti: "Dodal bi, da je treba rožni venec recitirati skromno, to je, kolikor je mogoče, na kolenih, s sklenjenimi rokami in rožnim vencem med prsti. Bolni pa naj ga molijo v postelji, tisti, ki potujejo, naj ga molijo med hojo (dandanes bi rekli - med vožnjo), tisti, ki zaradi slabosti ne morejo klečati, pa naj ga molijo sede ali stoje. Dobro je molitev izgovarjati tudi med opravljanjem svojega poklica, kadar slednjega ni mogoče prekiniti, ker to zahtevajo obveznosti zaposlitve; fizično delo ne preprečuje govorne molitve." 

Petič nam svetnik pravi, da je najbolje rožni venec moliti skupaj in, kolikor mogoče, v dveh zborih. Gre namreč za: "Boga najbolj hvalevreden, za dušo najbolj odrešujoč in za hudiča najbolj strah vzbujajoč način..." Gospod je namreč naročil učencem skupno molitev: "Bog ljubi zborovanja. V nebesih skupaj zbrani angeli in blaženi mu nenehno pojejo hvalnice; na zemlji, združeni v svojih skupnostih, pravični noč in dan skupaj molijo. Naš Gospod je apostolom in učencem izrecno svetoval, naj molijo v skupnosti, ko je obljubil, da bo, kadarkoli bosta dva ali trije ljudje zbrani v njegovem imenu, da bi molili isto molitev, on med njimi. Kakšno veselje je imeti Jezusa v svoji družbi! Da bi to dosegli, je dovolj, da se pridružimo molitvi rožnega venca." Tu gre poudariti, da gre seveda za duhovno navzočnost, ne pa za resnično in dejansko navzočnost, ki je seveda pri sveti maši in v najsvetejšem Zakramentu. 

Kakor pa nas uči za molitev na splošno katekizem, pravi v šesti točki tudi sv. Ludvik, da je treba moliti z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. "Rožni venec je treba recitirati z vero in se spominjati Jezusovih besed: 'Karkoli prosite, verujte, da ste to dosegli, in se vam bo izpolnilo.' (Mr 11,24). On vam bo rekel: 'Pojdite in zgodi se po vaši veri.' (Mt 8,13) ... Če komu od vas manjka modrosti, naj prosi Boga ... Prosi pa naj v veri, brez omahovanja„ (Jak 1,6), ob molitvi rožnega venca, in mu bo dano." Glede ponižnosti nam podaja svetnik zgled skrušenega cestninarja v nasprotju s farizejem. Da, treba se je zavedati, da smo veliki grešniki in zato moliti z vso ponižnostjo, tako na zunaj, kot tudi v srcu.  Zaupanju pa moramo pridružiti vztrajnost oz. stanovitnost, kakor se lepo reče po starem: Samo tisti, ki vztrajno prosi, bo prejel, v iskanju bo našel, v trkanju mu bo odprto.

Še enkrat poudarimo, da je treba moliti rožni venec najprej in predvsem zase - v spravo za grehe in vse druge namene, šele potem za druge. In treba je veliko moliti, da bi se naučili dobro moliti. Naš Gospod nikjer ne pravi, naj malo molimo, pravi pa, naj dobro molimo. Brez vaje v vseh naštetih točkah, veliko vaje, ne bomo dobro molili. 

Skratka, molimo radi rožni venec, predvsem naj bo to skupna in družinska molitev. Rožni venec se mora spet povrniti v naše Božje in domače hiše, kjer mu je mesto. Ob hitrem tempu, radijih in zaslonih seveda ni več mesta za to čudovito molitev. Naj torej kdaj te naprave lepo mirujejo, v korist molitve rožnega venca.