Da bi videli

Nekoč se je na zadnjo nedeljo pred postom bralo zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu. Ker je slednji predpodoba sv. Petra, so to nedeljo v Rimu tradicionalno imeli shod pri baziliki sv. Petra. Kasneje je Cerkev to pripoved o zapovedih premaknila v post in začela brati Abrahamov poklic, pravzaprav pa je tudi Abraham kot oče vere predpodoba prvaka apostolov, ki je prav tako oče in skala naše vere.

Pri maši najprej beremo Pavlov hvalospev pravi ljubezni, ki gre v dve smeri – k Bogu in bližnjemu. To je hkrati božanska krepost in tudi Božji dar, dar milosti, saj človek sam po sebi le stežka resnično ljubi s takšno ljubeznijo, kakršno opisuje sv. Pavel.  Ta prava ljubezen je luč naših duš, ki pa živijo v temi, če te ljubezni nimajo. Vemo, da se danes v svetu veliko govori o ljubezni, vendar pa je potrebno ob besedah Apostola narodov pogledati, ali resnično govorimo o isti stvari. V resnici smo ljudje prav nasprotni vsemu temu, kar Pavel našteva, poleg tega pa vse naše zadeve, tudi človeška ljubezen, imajo rok trajanja – nekje začnejo in nekje končajo. Prava ljubezen pa izhaja iz Boga in se k njemu vrača, kot taka pa nikoli ne mine. Tudi zakon se pravzaprav sklepa v večnost. Vemo, kdaj začne, nima pa konca. V človeškem smislu sicer smrt prinese konec, v večnostnem smislu pa se ta ljubezenski odnos nadaljuje.

Zato se je potrebno obenem sami močno truditi, da bi bila naša ljubezen potrpežljiva, dobrotljiva, ne bi bila nevoščljiva, se ne bi ponašala, se ne napihovala; da bi bila obzirna, ne iskala svojega, se ne dala razdražiti, ne bi mislila hudega; se ne bi veselila krivice, ampak resnice, da bi vse opravičila, vse verovala, vse upala in vse prenašala. Gre za prošnjo, da bi mi premogli vse te kreposti. Pravzaprav so nam nadvse potrebne, vemo to, vendar pa velikokrat delamo ravno obratno od tega. Torej naše trdo delo za to, pa tudi prošnja Bogu, da nas razsvetli s to lučjo svoje ljubezni – naj se človeška krhkost in Božja milost dopolnjujeta, kakor je bilo rečeno prejšnjo nedeljo. Vera in upanje sta nam seveda tu na zemlji potrebna, potem pa bo ostala samo še prava ljubezen in njeni sadovi. Delati je treba, da bi se naša ljubezen vse bolj prečistila in bi mi pravzaprav vse bolj odsevali Božjo ljubezen.

Gospod ne napoveduje Jeruzalema, torej trpljenja in smrti samo svojim apostolom in učencem, temveč to govori tudi nam. To ne bo odvzeto od nas, ampak vsakogar čaka v takšni ali drugačni meri. Žal smo dandanes ljudje preveč obrnjeni sami nase, pa smo slepi, da bi prepoznali, kako nas Bog obiskuje tudi v teh preizkušnjah, ki pač pridejo. Ponovno je nemogoče, da bi se sami tako osvobodili te slepote, ki je srčna slepota, da bi mogli videti zdaj to Božje posredovanje, ta Božjim prst, v večnosti pa prav zreti v blaženem gledanju Boga. Gospod je tisti, ki mora očistiti naša srca, da bi tega bili sposobni, vendar tega ne bo naredil brez nas in našega sodelovanja. Tega nismo vredni, vendar to moremo doseči, če svojo grešnost in bolnost iskreno ter ponižno priznamo. Tudi mi moramo vzklikati k Gospodu, da se nas usmili. Potem pa je pomembno, da mu svoje prošnje in želje znamo izraziti. Treba je biti zelo konkretni v tem – zakaj bi bilo narobe, če prosimo nekaj dobrega. Normalno je, da nekdo prosi za rešitev, olajšanje, ozdravljenje. Morda se res komu zgodi celo čudež, vendar je to nekaj izrednega, tisto, kar pa je redno, je tisti pogled in videnje, ki gre onkraj resničnosti tega sveta, to je pogled vere. Četudi križi ostanejo, jih znamo umestiti v širšo sliko, biti polni upanja in vere v Božjo previdnost. To je tista Abrahamova vera, ki jo potrebujemo. Abrahamu Bog ne da tukaj in zdaj nečesa, ampak mu da prihodnjo obljubo, on pa temu sledi. Gospod nam pravi, naj nas ne preveč zanima, kar se dogaja z drugimi, važno je, kakor pravi sv. Petru, da on hodi za njim – tudi za nas je to najpomembneje: »Ti hodi za menoj!«