Barve našega življenja

Predstavitev zanimive knjige

Potem, ko so imeli dijaki v Vipavi predstavitev knjige, sem se odločil, da objavim tale zapis o njej iz prehoda med letoma 2011 in 2012 v naši prilogi. Knjiga je še vedno aktualna, morda res zlasti za najstnike, tudi zato, ker z lahkotnim in njim razumljivim jezikom prednje postavi kar težke, a nujne teme.  

Čeprav je od mojih šestnajstih let minilo že kar nekaj časa (za šestnajstletnike sem tako že star,

čeprav se sam še ne uvrščam v to kategorijo), me je prvenec italijanskega profesorja književnosti Alessandra D'Avenie  "Bela kot mleko, rdeča kot kri" (Družina, 263 strani, 16,20€) pritegnil k branju, tudi zato, ker ga je prevedel moj nekdanji "cimer" v semenišču, Janko Jožef Pirc. Prevajalca velja pohvaliti za pogum in voljo – najbrž je želel tudi slovenskim mladim posredovati čudovito knjigo, ki ga je nagovorila, ko jo je bral v italijanščini. Tisti, ki vam je blizu italijanski jezik, vas bo mestoma prevod tudi zmotil, a moramo vseeno prevajalcu priznati, da mu je uspelo lepo posredovati samo vsebino in sporočilo dela, kar je tudi najbolj pomembno.  

Romanov ali sploh del, ki bi posredovali takšno vsebino, je namreč malo. Del, ki bi uporabljali takšno govorico, ki je mladim blizu, ki se trudi biti njihova, pa sploh še nisem zasledil. Pa ne gre tu za nobeno čudno "skropucalo", kakršna je bila "čefurščina" Vojnovičevega pseudo-romana, katerega ime je vsem dobro znano in ga zato ne bom navedel. Najdemo določene izraze, ki jih mladostniki uporabljajo (čeprav so prevajalcu naročili, naj umakne razne "grde besede", ki seveda so v izvirnem besedilu), kar delu da svoj čar, vendar pa jezik ostaja bogat. Ko zdaj prebiram še drugi roman italijanskega avtorja, "Stvari, ki jih nihče ne ve" (Cose che nessuno sa) – v italijanščini, ker še ni preveden v slovenščino -, prav uživam v sočnem in bogatem jeziku ter prefinjenem slogu D'Avenie (Medtem je bilo prevedeno tudi še to in še kako drugo delo avtorja!).

Glavni junak romana "Bela kot mleko, rdeča kot kri" je šestnajstletni Leo – ki bi lahko bil katerikoli šestnajstletnik na Zahodu, saj je prav takšen kot ostali – zanimajo ga podobne reči, je zaljubljen, svoj prosti čas preživlja na spletu, igra igrice, je strasten nogometaš oz. malonogometaš, ki se s prijatelji ne podi le za žogo in dekleti, ampak tudi pogosto zavije v McDonalds. Naokrog se vozi z mopedom z uničenimi zavorami, v ušesih ima iPod. Profesorje in šolo doživlja tako, kakor jih doživljajo domala vsi srednješolci, le da mi je ta primerjava D'Avenie res všeč: »Čudno: dopoldne v šoli ne moreš zdržati, popoldne pa tu srečaš vse. Razlika je v tem, da ni vampirjev, to je prfoksov: pijavk krvi, ki se vrnejo domov in se zaprejo v svoje sarkofage, čakajoč na nove žrtve. Tudi če, za razliko od vampirjev, profesorji delujejo podnevi«.

Leo se noro zaljubi v leto starejšo rdečelasko Beatrice (ime se ne zgolj slučajno nanaša na Dantejevo muzo), za katero je pripravljen iti na konec sveta, premagati vse ovire in omejitve – vsaj v teoriji. Beatrice namreč zboli za levkemijo, kar bi lahko pomenilo konec vseh Leovih sanj, vendar pa je Leo pogumen fant, kot tak pa se spopade tudi s to visoko oviro, v tem spopadu pa pride do globokih življenjskih spoznanj, ki so povezana s temeljnimi življenjskimi vprašanji. Leo odkriva pravi pomen ljubezni, se spopada z vprašanjem trpljenja in smrti.

Pri njegovem iskanju lahko vedno računa na zveste prijatelje, kjer ima posebno vlogo Silvija, pomembno vlogo pa imajo tudi nekateri profesorji oz. dva profesorja – Sanjač in Gandalf. Prvi je profesor zgodovine in filozofije, drugi duhovnik in profesor verouka. Ob Leovih starših in obeh profesorjih, pa tudi pri drugih, odkrivamo, kako pomembna je v življenju mladostnika družina, kako pomembno je gojiti pogovor in kako pomembno je pustiti sanjati – profesorjev vzdevek je zato še kako na mestu.

Iz teh in še drugih razlogov zato delo priporočam v branje tudi staršem mladostnikov, vzgojiteljem, katehistom, duhovnikom… Knjiga je namreč koristna tudi pri razumevanju mladostnikov, kakor je tudi dober vzgojni pripomoček. Bere se zares lepo – sam sem jo prebral v eni noči, za kar pa mi ni žal – zato bo morda po njej segel tudi kdo, ki mu branje ne diši prav preveč. Vidi se, kako želi avtor ljudem, zlasti mladim, približati svet književnosti, saj je v njem skritih mnogo zakladov, ki pa jih je treba najti in odkopati.

Z Leom se bralec poistoveti in skupaj z njim išče odgovore na svoja življenjska vprašanja, ki so pravzaprav vedno ena in ista, za mlade in za odrasle. Če ste se o določenih stvareh, iz različnih razlogov, že nehali spraševati, se boste ob tej knjigi skoraj zagotovo spet začeli. Največja katastrofa življenja namreč ni iskati in ne najti, temveč sploh ne iskati.

Objavljeno že dolgo nazaj v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

Š kot ŠOLA

Cerkveni in družbeni antislovar (20)

Zanimivo je prebirati dela britanskega katoliškega zgodovinarja Christopherja Dawsona (1889-1970), tudi z vidika, da je poseben specialist za zgodovino ZDA, ne le Evrope. V 20. stoletju je veljal za vodilnega angleško govorečega katoliškega zgodovinarja in bil znan po svoji pronicljivosti. Umrl je sicer pred skoraj petdesetimi leti, pa vendar je v mnogočem še vedno aktualen. Tako prebiram počasi njegovo »Krizo zahodne vzgoje« (The Crisis of Western Education). 

Nekje pravi, da se ne gre čuditi, da so bile mnoge druge moči veliko bolj učinkovite od diktatorskih

moči ali političnih revolucij ter preobratov. Takole pravi – delo je izšlo leta 1961: »V zadnjih sto ali dvesto letih je bilo človeštvo podvrzeno procesu, ki teži k poenotenju in univerzalnosti. Imamo npr. Splošno vojaško obveznost, splošno volilno pravico in, na koncu, splošno izobraževanje ... Splošno izobraževanje je v bistvu najbolj univerzalno od vseh treh, ker se je sedaj razširilo po vsem svetu, poleg tega pa gre globlje od ostalih dveh, ker neposredno vpliva na človeškega duha in oblikovanje osebnosti. Poleg tega pa gre za silo, ki se neprestano širi, saj ko je enkrat država prevzela odgovornost za izobrazbo nad celotno mlado populacijo v državi, je primorana svoj nadzor razširiti na čedalje več področij – na telesno zdravje šolarjev, na njihovo prehrano in njihovo zdravstveno oskrbo, na njihovo zabavo in porabo prostega časa, nazadnje pa tudi na njihovo moralno dobro počutje in psihološko usmeritev. Splošno izobraževanje tako pripelje do vzpostaviteve ogromnega sistema organizacije in nadzora, ki mu je namenjeno, da se bo širil v moči in vplivnosti, vse dokler ne bo pokrival celotnega kulturnega področja in oklepal vsako vrsto vzgoje, od vrtca, pa do univerze«. 

Ne moremo, da se ne bi strinjali, le da je dandanes vprašanje, kdo zares izvaja tisti vsesplošni nadzor in usmerjanje šolskega sistema, ko ne moremo več govoriti, vsaj ne v takšni meri kot nekoč, o neki močni državi... Dandanes je prišlo do še večjega, svetovnega poenotenja in univerzalnosti, ki mu pravimo tudi globalizacija. To pomeni, da so tendence in pravila, ki jih omenja Dawson, razširjene po vsem planetu, usmerjajo pa jih določeni lobiji in kultura politične korektnosti. Lahko bi še nadaljevali z razmišljanjem v tej smeri, a potem ne bi mogli povedati še česa zanimivega, kar pravi naš zanimivi zgodovinar, ki je veliko preučeval prav vzgojno področje. Vsekakor je, kot bomo videli, plavanje proti toku danes zelo mučno, tudi zaradi veliko večjega medijskega in elektronskega vpliva, ki danes usmerjata (ne)vzgojo. 

»Sodobna usmeritev splošnega izobraževanja tako nezadržno teži k temu, da postane tekmec ali alternativa Cerkvi, ki je tudi sama univerzalna institucija in jo neposredno zanimata človeški duh in oblikovanje osebnosti. Dejansko ni dvoma, da je razvoj splošnega izobraževanja sovpadel s sekularizacijo sodobne kulture in je bil zelo močan dejavnik tega. V razsvetljenski filozofiji, ki je navdihnila izobraževalno politiko francoske revolucije in evropskega liberalizma, sta bila Cerkev in vpliv religije obravnavana kot moči teme, ki so bile krive za nazadnjaško stanje množic. Posledično je bilo gibanje za splošno izobraževanje razsvetljenski križarski pohod nedvoumno proticerkvene narave ... Cerkev je tako v velikem zaostanku, kar zadeva vpliv na vzgojnem področju. Tu ne gre le za enostavno ne uravnovešenost v bogastvu in moči neke verske manjšine v odnosu do sodobne države. Še bolj pomemben je povsod pronicajoči vpliv sekularnih modelov in vrednot, ki zadeva ves vzgojni sistem, ki kaže kot zastarelo in absurdno idejo neke religiozne kulture kot integrirani del celote politikom, novinarjem in tehničnim strokovnjakom ... Kot v času Razsvetljenstva in francoske revolucije, ima namreč tudi sodobni sekularizem svoje ideale in dogme...« 

To, kar opisuje Dawson je tako pač resničnost, v kateri živimo, ki pa se je v Cerkvi in drugih konservativnih delih družbe najbrž premalo zavedamo. V svojem delu tako britanski strokovnjak predlaga, da bi imeli v katoliških vzgojnih institucijah svoj poseben program. V pluralni družbi bi morala veljati svoboda vzgoje, za katero pa se bo potrebno še pošteno boriti v prihodnje. Papež Benedikt XVI. jo je označil kot enega od treh neodtujljivih načel, o katerih se ne pogaja (it. principi non negoziabili). Da naredimo pri naši vzgoji v tej smeri vse, kar je mogoče že danes, je pa seveda nujno in je prvi korak v tem bojevanju. Kot je lepo dejal še en Britanec, Chesterton, namreč ne potrebujemo Cerkve, ki bi se gibala glede na svet, temveč Cerkev, ki bi gibala svet.

Objavljerno v tedniku Novi glas.