nedelja, 08. januar 2017

Postopnost

Za nedeljo Jezusovega krsta sem za dekanijske duhovnike Šempetrske dekanije pripravil naslednji prispevek, ki obravnava "zakon postopnosti", o katerem je v "Familiaris consortio" govoril že sv. Janez Pavel II., v apostolsko spodbudo "Amoris Laetitia" pa jo je vključil tudi papež Frančišek. 

V apostolski spodbudi Radost ljubezni (Amoris Laetitia) beremo o »postopnosti v pastorali«, ko govorimo o zakramentu svetega zakona. Živimo namreč v času, ko so dejstva pač takšna, da se je število cerkvenih porok zmanjšalo, precej – mladih, a tudi manj mladih – pa bodisi le živi skupaj v partnerski zvezi bodisi so samo civilno poročeni. Vprašanje, na katerega se v tem položaju želi odgovoriti, pa je, kako oznaniti celotno krščansko sporočilo ljudem današnjega časa, ki je čas »tekoče družbe« in temu ustrezajočih odnosov, kakor je to lepo opredelil sociolog Zygmunt Bauman.

Če je nekako treba tem ljudem današnjega časa, ki ne znajo, kot prvo, niti odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni poročiti se, kaj šele, kaj pomeni krščanska poroka, predstaviti celoten krščanski paket, torej tudi določene moralne zahteve, pa imamo lahko v praksi več načinov, kako to počnemo. Tako imamo po eni strani pastoralno prakso, ki se omeji le na to, da samo ponavlja moralne norme in zahteve znova in znova, in sicer to počne nekako z vrha, ne naredi pa pravzaprav tistega, k čemur nas sveti oče vabi v apostolski spodbudi, da bi namreč najprej »vstopili v domove naših ljudi«. To bi bil »zakon postopnosti«, ko se najde določena vstopna mesta, da se lahko predstavi krščanski nauk in zahteve takšne, kakršne so, le na pravi način. Če namreč gremo samo z neke oddaljenosti, potem se tudi nam zgodi podobno, kot se je apostolu Pavlu v Atenah, ko se mu eni posmehovali in se norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17,32). Prijatelj mi je enkrat jasno povedal, kako že nekaj let, ko pride k nedeljski maši, praktično »zapre ušesa«, ko »začne gospod pridigat«.

Imamo pa tudi drugi tip pastoralnega pristopa, ki je sam po sebi tudi zgrešen, gre pa za pristop, kjer se znižuje zahteve in moralne norme, pa se pride celo do tega, da se skuša opravičevati in normalizirati tiste vrste vedenja in skupnega življenja, ki jih pač nekdo živi. Temu bi po drugi strani lahko rekli »postopnost zakona«. Zato je povsem na mestu tisto, kar pravi vatikanist Aldo Maria Valli, prijatelj pokojnega milanskega kardinala Martinija, da je treba paziti, da ne zamešamo »zakona postopnosti« s »postopnostjo zakona«. Zakon se ne spreminja in se tudi ne more, ker je večen tisti, ki ga je postavil, lahko pa je drugačen pristop in pot, ki privede do tega, da vstopimo v skrivnost.

Če postavimo primer. Mi želimo po soški progi z vlakom priti do Mosta na Soči. Po prvem pristopu bi samo govorili, kako je treba na postaji v Novi Gorici na vlak, ki potem pelje ob določeni uri... Po drugi praksi pa bi dejansko želeli nekomu vlak praktično pripeljati pred hišna vrata. Če bi se pozanimali in vstopili v položaj, bi morda ugotovili, da nekdo še nikdar z vlakom ni šel, da morda ne ve, kako in kje se kupi karto, če sploh ve, da jo je treba kupiti... Vsekakor nekdo na vlak mora priti, potem pa vse bolj stopa proti cilju. Tako je tudi nekako z vstopanjem v skrivnost. Ni pa možno prodirati v skrivnost, v tem primeru priti do omenjene postaje, če bi vlak iztirili.

Zato prvi pristop v pastorali ni dober, saj samo z obsojanjem in zgražanjem le dodajamo frustracijo na frustracijo, večamo razočaranje, občutke krivde... Prav tako pa je neustrezen drugi pristop, ki ponuja lahke izgovore in opravičevanje, saj opravičevanje neustreznega vedenja pomeni preprečevanje napredovanja ter prekinitev rast v veri in morali. Tu imamo recimo zgled Janeza Krstnika, ki je očitno našel za Heroda Antipa pravi način, da mu je podal resnico, pa čeprav slednje ni olepševal ali sprejemal kraljevega obnašanja. Vemo namreč, da je kralj vseeno rad poslušal zadnjega starozaveznega preroka, pa čeprav je v njem zbujal določeno nelagodje.

Potrebna je torej takšna pastorala, ki oznanja krščanski nauk in posledično tudi moralne zahteve takšne, kakršne so, vendar s pozornostjo oz. poslušnostjo do osebe, ki »spoznava, ljubi in dela moralno dobro po postopoma naraščajočih korakih« (prim. Familiaris consortio 34). Gre torej za pastoralni pristop, ki upošteva zakon postopnosti, oz. zakon poslušanja, kot bi mu lahko bolje rekli, saj je glavna stvar pastirjev in drugih kristjanov, ki želijo tem ljudem pomagati in jim stati ob strani v tem, da jih poslušajo. Gre torej za pristop, ki se ne odpoveduje cilju evangeljskega ideala, ki je darovanjska ljubezen, kakršno ima Jezus Kristus do svoje neveste Cerkve, a je tudi pozoren do romarjev, ki so na poti do skupnega cilja, a ne hodijo vsi z istim korakom, zgrešijo pravo pot, so se ustavili ali šli celo nazaj. Cerkev kot krščanska skupnost sprejema vse takšne, kakršni so, da bi jim pomagala postati takšni, kakršni še niso, saj smo, po navodilih 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, vsi poklicani na pot svetosti, a kot skupnost.

Papež Frančišek zato neumorno ponuja tisti pristop, ki je vselej krasil cerkveno vzgojo: »Ne da bi zmanjševali evangeljski ideal, je treba z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne korake napredovanja ljudi, ki jih je treba graditi dan za dnem.« Na obzorju je torej popolni cilj, ki je pravzaprav Gospod sam, ki pa kliče pastoralo, da bi znala ovrednotiti in ceniti tisto dobro, ki ga je nekdo pač zmožen in sposoben (prim. Veselje evangelija 44-45).

Za razliko od kantovske morale, ki spominja samo na dolžnosti, ki jih je treba izpolniti, pa je krščanska morala po sledeh evangelija takšna, da odpira cilje, kaže smeri in možnosti, postavlja temelje za izpolnitev obljub. Krščanska morala je in mora biti morala upanja. Kjer se zdi, da se ne da nič več narediti, zna reči: »Vstani in hodi!« Kjer nekdo ne vidi nič drugega kot le temo in slabo, pomaga, da odkrije, izhajajoč iz konkretnega položaja človeka, nove in nepredvidljive možnosti ter milosti. Zato sem recimo tistemu prijatelju dejal, da je najprej dobro to, da ob nedeljah hodi k sveti maši, kjer naj se potrudi, da čim bolje prisluhne berilom, evangeliju in drugim mašnim besedilom, pa bo morda nekega dne prisluhnil tudi besedam pridigarja.

Ni komentarjev: