Izročilo starih

Najbrž se nam zdi nekaj izjemno oddaljenega ta besedni dvoboj skupine farizejev z Jezusom, sploh zato, ker so omenjeni strogi judovski predpisi. Pa vendar je zadeva še kako aktualna, sploh zato, ker Jezus ta besedni spopad izkoristi za to, da nekaj sporoči – ljudem tistega časa in ljudem današnjega časa. Lahko bi dejali, da je to neprestano umivanje, o katerem nam spregovori evangelij, nekaj bolestnega, če ne bi za nas danes veljalo nekaj podobnega. Tudi mi namreč vse prevečkrat ostajamo podobni farizejem, ker ostajamo na površju, ko bi bilo treba težave reševati tam, kjer nastajajo.

Pa tu ne gre le za vprašanje tega, da se kdo drži pravil kot pijanec plota. Jezus nam želi spregovoriti o nekem vprašanju, ki je še kako naseljeno v nas, v vsakem izmed nas – vprašanje zla, z njim pa je povezano tudi drugo, ki je vprašanje smrti. To dvoje bi moralo biti aktualno tudi danes. Pravim, da bi moralo biti, ker pravzaprav ni, ker takšna vprašanja izrivamo iz svoje srede, iz svoje zavesti, da nas ne bi preveč bremenila. Danes gotovo smrt za nas ni več ne »sestra«, kakor jo je označil sv. Frančišek Asiški, kakor tudi ni »prijazna«, kakor jo je – čepravna drugačen način – označil naš véliki Prešeren. Gotovo nas vprašanji zla in smrti tudi ne mučita dan in noč, pa bi nas morala, kakor je dejal še en velikan, Ionesco, ki je tudi veliko delal v tej smeri, da bi nas te zadeve spet začele zanimati.

Žal pa drži, da so tovrstna ključna življenjska vprašanja tako narejena, da jih mi lahko potiskamo, kolikor pač hočemo iz svoje zavesti, ostanejo pa v naši podzavesti in nas mučijo še naprej. Kako to vidimo?

Ob sobotnem obisku knjigarne v »stari« Gorici sem imel težave s parkiranjem, ker se je v mestu odvijal vegetarijanski festival. Zakaj to govorim? Ker je to eden od »simptomov« današnje družbe. Naša družba je bolna – to bo danes dejal skoraj vsak. Pa sam mislim, da je bila prav tako bolna družba v Jezusovem času, pa pred tem, pa potem... Vsaka družba ima te težave. Vprašanje pa je, kako jih rešuje. Mi danes mislimo, da bomo vse rešili, če bomo spremenili slog ali stil svojega življenja. Tako naj bi »zdrav način življenja« rešil marsikaj. Če namreč zdravo živimo, nas ne bodo – si mislimo – pestile bolezni, bomo bolj srečni, živeli bomo dlje. Na smrt seveda niti ne mislimo, ne želimo misliti, ker je še daleč. Držimo se navodil tega in onega, te in one diete...

Ali nismo v tem podobni tistim farizejem?

Pa bomo ostali pri tem, ker bi lahko tudi kakšno rekli o tem, kako se omamljamo tudi na drugačne načine, ko si mislimo, da bomo z izboljšanjem materialnega stanja uredili vse. Tudi to se vse prevečkrat izkaže za napačno predstavo, za privid. Saj ne rečem, da nimamo dobrih namenov, a je težava drugod.

Dejstvo je namreč, da smo zaznamovani z zlom in smrtjo. Želimo ju premagati, kar je seveda pravilno, ker bi bili neumni, če bi se kar brez boja vdali v usodo. Težave, ki se dogajajo v našem srcu, torej v naši notranjosti, pa želimo reševati na zunanji način. Povedano drugače – ljudje bi radi rešili vse sami, tudi tisto, kar sami rešiti ne moremo. Sami namreč zla in smrti ne moremo premagati. To lahko naredimo le s pomočjo tistega, ki je to dvoje premagal, to pa je Jezus Kristus.

Zato pa nam ne bo zadostovalo, če bomo samo na zunaj izkazovali svojo krščansko pripadnost s tem recimo, ko bomo denimo vsako nedeljo pri sveti maši, kakor tudi ne bo pomagalo, če se bomo čim bolj natančno držali vseh drugih verskih navodil. Kristus mora vstopiti v naše življenje, v vse pore življenja, ne more biti stvar rešena samo s tistim: »saj hodim redno k maši.«

Tudi zato ne, ker to našim zanamcem ne bo prav nič koristilo. Kakor jim tudi vse drugo, o čemer smo prej govorili ne bo koristilo. Kaj bo pomagalo našim potomcem, če bodo rekli, kako so njihovi starši, stari starši in še kdo, »zdravo živeli«? Kaj jim bo pomagalo, če jim bomo zgradili hišo? Gotovo jim bo, sploh to slednje, marsikaj olajšalo, ne bo pa pomagalo, ko se bodo morali spopasti z zlom, boleznijo in smrtjo. Treba jim je izročiti Jezusa Kristusa, jim pokazati, z zgledom, da je to živa oseba, ki lahko reši to zagato.

To jim moramo zapustiti – živ odnos. Ne samo nekaj zunanjega, ampak nekaj življenjskega, nekaj še kako resnega. Vera je živ odnos, to morajo razumeti tisti, katerim jo želimo izročiti. »Izročilo starih« mora torej biti živa zadeva, sicer ga ne bo nihče hotel, se mu bo uprl in ga zavrgel.

Naj ostanem ali grem?

Prejšnjo nedeljo smo prisluhnili še zadnjemu delu Jezusovega govora o »kruhu življenja«, danes imamo pred nami odziv nanj. Poglejmo najprej odziv večine: »Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?«(Jn 6,60)." Niso zastonj tako rekli, ker so Jezusove besede resnično tako zvenele in še danes tako zvenijo, če jih presojamo zgolj človeško. Za človeški razum te besede niso logične. Zelo kmalu izvemo, kaj manjka: »Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« (Jn 6,64a). Treba je torej razumu še nekaj dodati, da bi te besede bile sprejemljive, to pa je vera.

Ljudje nimamo nobenih težav, dokler stvari v življenju gredo po utečenih pravilih, logično, po naših shemah, načrtih. Težava nastane, ko je nekaj izven tega. To nas preseneti, nas vrže iz tira. Naša logika je »daj-dam«. Ko nekaj damo, tudi pričakujemo nekaj nazaj. To seveda dobro učinkuje in moramo reči, da v večini primerov tako tudi mora biti, ni pa tako v vseh primerih. V odnosih zgolj pravičnost ni dovolj, ampak jo je treba preseči. Ljubezen vsebuje tudi pravičnost, jo predpostavlja, ampak je vseeno mnogo, mnogo več.

Jezus tako ne ostaja zgolj pri besedah, pri nekem nauku. Učenci niso prišli na nek tečaj, za katerega bodo potem dobili položnico. Gospod jih preseneti, ker jim izroči samega sebe, v zameno pa ne zahteva prav nič. Tu je težava za učence, ker so razoroženi. Če se mi namreč nekdo popolnoma izroči, brez vsakršne rezerve, potem tu ni nobenega slepomišenja, ampak sta možnosti samo dve – da sprejmem ali zavrnem. Toda, če sprejmem, je tu problem, ker moram to storiti z vsem svojim bitjem. Ni to samo nauk ali filozofija, kjer bi lahko razločeval, kakor dandanes delamo z odpadki, kaj vzamem in kaj ne, kaj mi »paše« in kaj ne. Tu se mi izroča oseba.

Zato sem si tudi sam v mislih ponavljal ta evangeljski odlomek (in, priznam, tudi pesem skupine The Clash 'Should I stay or should I go'...), ko se je nezadržno bližalo diakonsko posvečenje, ko je zame prihajal dan zaveze med mano in Bogom. Podobno pa bi si tudi mlada fant in punca lahko vzela to besedilo. Pridejo namreč trenutki v življenju, ko se moraš odločiti, možnosti pa sta samo dve. Da pa je zadeva še bolj "zafrknjena", nimaš, če izbereš "za", nobenega zagotovila. V končni meri gre za stavo.

Zadnja leta je precej teh stav, zlasti športnih, po katerih posegajo zares mnogi ljudje. Toda, tam je v igri denar. Pri tem, o čemer Jezus in mi danes govorimo, pa je v igri življenje, celo večno življenje. Če pa rečemo, da je v igri življenje, potem gre tu tudi še za vse drugo, kar spada zraven, še najbolj gre tu za svobodo. Zato ni zastonj za prvo berilo tisti odlomek iz Jozuetove knjige, ki sprašeuje tudi mene in tebe, za kaj se bova odločila. Za obljubljeno deželo ali za puščavo? Za stalnost, stabilnost ali za beg?

 

Človeški razum je tu priveden do skrajne meje in ne more naprej. Da bi šli tukaj naprej, je potrebna vera. Samo v moči vere je mogoče storiti ta korak v neznano. Samo v moči vere imamo tisto upanje in gotovost, da bomo, ko se bomo spustili v ta prepad neznanega, padli v ljubeče naročje. Najbrž gre odgovor, zakaj se je tako zmanjšalo (in se še manjša) število duhovnih poklicev in porok, iskati tudi v tej smeri. Vsaka takšna odločitev je namreč za kristjana predvsem preizkušnja njegove vere. Ta seveda ne izključuje težav in preizkušenj, nasprotno, z njimi računa vnaprej. Ker pa gre za zaupanje, nudi prepričanje, da se bomo skozi vse to nekako že prebili.

Si res želimo kruha življenja?

Zaključujemo z Jezusovim evharističnim govorom, ki se odvija v shodnici v Kafarnaumu. Čedalje bolj jasne besede se nam zdijo težke in nerazumljive. Tudi mi danes si pravzaprav zastavljamo isto vprašanje, kakršnega so si zastavljali Judje: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Kako nam lahko torej daje jesti samega sebe Jezus Kristus? Vprašanje je pravilno zastavljeno, težava je v tem, kako skušamo najti odgovor nanj. Že takrat bi bilo poslušalcem dovolj, če bi Jezusa vprašali neposredno, pa ga niso, ampak so se to spraševali bolj sami pri sebi. So godrnjali, kakor smo slišali zadnjič, kar pa je nasprotje verovanja. Če nekdo nad nečim "gode", potem ne zaupa, vera je pa ravno zaupanje in prepustitev.

Betlehem - vhod v cerkev Božjega rojstva

Enako težko nam je danes, saj se ravno tako sprašujemo, večkrat, kaj nam želi s svojo besedo sporočiti Bog, zlasti tu, ko govorimo o samem središču našega verovanja, o evharistiji. Težava je v tem, da odgovor na tako težko in pomembno vprašanje nazadnje iščemo sami, ker si, kakor Jezusovi poslušalci, domišljamo, da smo do tega odgovora sami tudi sposobni priti. Kako težko je iskati odgovor izven sebe, ker se je treba ponižati in se odpovedati svojemu ponosu. Težko je priznati si, da nimamo vseh odgovorov, da vsega pač še ne vemo. Težko je, če še nadaljujemo v tej smeri, priznati si, da nismo popolni in dobri samo zaradi tega, ker smo krepostni, ker je to prav lahko samo zunanja fasada, ki skriva notranjo razklanost in gnilobo. Tu se spomnim vhoda v cerkev Božjega rojstva v Betlehemu, ki je zelo majhen, to pa zato, da ne bi šel kdo vanjo kar na konju. Nasprotno pa, je vsakdo, ki je želel stopiti vanjo, najprej moral spustiti se s konja, še danes pa se je tudi sicer treba malo skloniti. To je res slikovita podoba za vse nas, kako se moramo pred Bogom skloniti, postati majhni, pasti s konja napuha, podobno kot apostol Pavel na poti v Damask.

K temu smo povabljeni tudi mi. Mi, ki smo v polnosti prepričani v svoj prav ali, ki smo siti vedno enega in istega kruha. Priznajmo si, da marsikdaj, kakor rečemo, ne vemo več, kaj bi si novega »izmislili«, ker smo polni vsega. Morali bomo, kakor smo dejali oni dan ob Marijinem vnebovzetju, pripraviti za Boga najprej prostor. Treba bo resnično postati »kakor otroci«, vsi kristjani, vključno z mano in ostalimi duhovniki. Pa to ne pomeni tiste otroške nedolžnosti, kot bi si prevečkrat radi to razložili, ampak gre tu za tisto otroško pripravljenost, da se izročimo v Jezusove roke, kakor se otrok popolnoma prepusti očetovemu naročju, ker mu popolnoma zaupa. Jezus čaka samo to, da ugotovimo, kako ga potrebujemo. Da brez njega ne moremo. Da nimamo vseh odgovorov.

Prav je, da se sprašujemo, kakšna skrivnost je evharistija, ker je resnično velika skrivnost. Važno pa je, da odgovore iščemo pri Jezusu samem, pri njegovih učencih, torej tistih, ki so na poti nekoliko pred nami, pa tudi v cerkvenem izročilu, ki je velika zakladnica, a je raje ne odpiramo. In važno je, da tudi dejansko pridemo po pomoč k »Božjemu zdravniku« - največja je prav tista, da: »Jemo njegovo meso in pijemo njegovo kri.« 

Jezus ničesar noče zadržati zase, ampak se nam popolnoma daje na razpolago. Če se vrnemo k tisti fasadi, o kateri smo prej govorili, jo je treba vsake toliko tudi odstraniti, če želimo tisti nosilni zid, ki je spodaj, popraviti. Treba je Jezusa Kristusa spustiti v svoje življenje, da ga izboljša, da postane res tisto, kar duhovniki po tihem zmolimo, ko v vino vlijemo par kapljic vode: »Po skrivnosti te vode in vina, naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.«

Mi to potrebujemo, sicer se pojemo same sebe. Znana je pripoved o neki ženi, ki je prišla h puščavskemu menihu in rekla, da jo nadlegujejo strašne skušnjave in jo pogosto tudi premagajo. Menih jo je vprašal, koliko časa že ni šla k obhajilu. Rekla mu je, da že kar nekaj mesecev ne. Menih ji je povedal bolj ali manj tako: »Poskušajte torej od danes naprej nekaj mesecev biti brez hrane, potem pa mi pridite povedati, kako se počutite.« Žena je razumela in je začela redno hoditi k obhajilu. Kdaj bomo tudi mi razumeli, da potrebujemo to zdravilo? 

Že res, da je lepo, da se zberemo ob nedeljah in poslušamo Božjo besedo, a to še ni dovolj. Bog se nam daje v hrano in zato ga moramo jesti, sicer bo pot, kakor je bilo rečeno preroku Eliju, za nas predolga. Brez Božje pomoči lahko breme življenja postane pretežko. Nam pa se v zakramentih daje v hrano Bog sam. Zveličali se ne bomo – Jezus sam pravi – če bomo čim bolj natančno izpolnjevali zapovedi, če bomo čim bolj krepostno živeli, ampak, če bomo Jezusa jedli. Če mu bomo torej pustili, da postane z nami "eno meso". To potrebujem, ker mora najprej v meni popraviti vse tisto, kar je pokvarjeno. Potem pravzaprav ne bom več čutil, da moram cel svet popraviti, temveč, da mu moram prinesti Jezusa Kristusa.

Posnemati Marijo v njenem Božjem materinstvu

Tako ali drugače, smo Slovenci z Marijo neločljivo povezani in rekel bi, da ne moremo govoriti o naši katoliški veri, ne da bi govorili o Božji materi. Ob praznovanju najstarejšega Marijinega praznika, katerega vsebina pa je bila šele pred kratkim razglašena kot verska resnica – šele leta 1950 – še vedno množično obiskujemo Marijine romarske poti, pa tudi domače cerkve, da bi vsaj malo počastili njo, ki jo je Bog preobilno napolnil z milostmi in nam jo postavil za svetilnik in zgled vere, kakor tudi za priprošnjico in Mater.

V preteklih dneh smo v devetdnevnicah molili in peli tudi tisto zbirko vzklikov, ki jim pravimo Litanije Božje Matere, ki pa jih žal prevečkrat zgolj na hitro zdrdramo in se vanje ne poglobimo. Tam je tudi tisti vzklik »Posoda duhovna«, ki je zelo pomenljiv. Pomeni namreč, da je bila najprej Marija preprosta in ponižna, tako da je samo sebe izpraznila in pripravila prostor, da je potem lahko Bog po njej poslal svetu odrešenje. Ona se je tako poistovetila – najprej po mesu, če rečemo z apostolom Pavlom, potem pa tudi duhovno, da jo je Bog – tako verujemo – obvaroval tistega, kar je značilno za človeka ob koncu njegove zemeljske poti – da je smrt nekaj tako krutega in tragičnega ter negotovega, njegovo telo pa je, zaradi greha, izpostavljeno razpadanju. No, Marijina smrt je bila nekaj lepega in veličastnega, saj je zgolj lepo zaspala, zato na Vzhodu še vedno praznujejo in slavijo njeno Zaspanje, Boga pa je njeno telo rešil propada, saj jo je po zgledu svojega sina vzel tudi s telesom v nebo.

To je seveda še kako nelogično za človeški razum, postane pa logično, kadar gledamo na vse z očmi vere. Božja Mati je tista, ki je za nas zgled vere, kot prva vernica, ki ji je Elizabeta vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala...« Tudi mi ji lahko postanemo podobni, in sicer nam je Jezus nakazal, kako. Potrebujemo dvoje – da Božjo besedo najprej poslušamo, potem pa se po njej tudi ravnamo. Tudi mi lahko na nek način postanemo »Božje matere«, vsak na svoj način, lahko pa se vse skupaj tudi izrodi. Tudi na duhovnem področju lahko pride do neke vrste splava, ko mati spočetega otroka zavrže, ali do umetne oploditve, ko se otrok rodi, ne da bi bil spočet.

Najprej možnost duhovnega splava. Pater Cantalamessa, papeški pridigar, pravi o tem: »Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.« To je tista naša verska mlačnost in površnost, ko hodimo v cerkev in se udeležujemo obredov, na deklarativni ravni smo kristjani, tega pa ne potrjujemo s svojim življenjem.

Imamo pa še drugo možnost, ki je, kakor smo jo prej označili, da pride do neke vrste »umetne oploditve na duhovnem področju«. Cantalamessa: »Nasprotno pa rodi Kristusa, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.« Mislim, da je tu zadeva zelo jasna. Vse prevečkrat lahko dobrodelnost tudi pri nas kristjanih postane cilj, pa bi morala biti posledica nečesa drugega, tistega, kar se najprej rodi v srcu, to pa je ljubezen do Jezusa Kristusa. Brez tega je vse samo sebi namen.

Marija nam je tu čudovit zgled spojitve teh dveh dimenzij, saj lahko rečemo, da je imela tako vero kot dela. Vsi mi moramo stremeti, da jo posnemamo v tem. Ona se je oblikovala po tistem, ki ga je nosila. Bila je vernica »v duhu in resnici«, kakor je dejal Jezus Samarijanki. K temu idealu smo poklicani tudi mi.  Ni dovolj, če Božjo besedo le premišljujemo, ampak moramo preiti k posnemanju Kristusa, pri čemer pa ni dovolj, da dobra dela le izvršujemo, ampak je predvsem važno, kako jih izvršujemo. »Dela so "dobra" le, če izvirajo iz srca, če so storjena iz ljubezni do Boga in iz prepričanja. Če je skratka namen, ki nas vodi pravi.«

Olimpijske igre so zaključene, najbrž pa vas je veliko videlo tisti prizor etiopske atletinje, ki je izpod dresa potegnilo podobo Marije z Jezusom. Reakcije na to potezo so bile takšne in drugačne, le malokdo pa je najbrž tudi raziskal malo bolj življenjsko ozadje te atletinje. Njeno ime je Meseret Defar in nikakor ni presenečenje, da je zmagala v teku na 5 km, to je ne nazadnje dosegla že v Atenah, v Pekingu pa je bila bronasta. Podobno je pometla s konkurenco na svetovnem prvenstvu 2007 v Osaki. Tokrat pa je v solzah svetu pokazala Marijino podobo.

Rekli bi torej lahko, da je z ustnicami svojo vero izpovedala, da jo nosi v srcu, so pokazale njene solze. Ni pa ostalo v njenem življenju samo pri tem. Rodila se je v baraki, narejeni iz blata. Ko je bila majhna, je mami pomagala in hodila k vodnjaku po vodo in v gozd po drva – vedno je to počela v teku in bosa, saj starši niso imeli denara za obutev. Postala je atletinja, njena mati pa ni bila najbolj prepričana v to, saj se je bala, da bo hčerko to pokvarilo.

Meseret Defar pa, nasprotno, nikdar ni pozabila, v kakšnih razmerah je zrasla, kaj pomeni biti reven. Zato je sklenila, da bo vedno pomagala tistim, ki nimajo, ker je to njena dolžnost. Poleg donacij, ki jih namenja etiopskim sirotišnicam, z vsem srcem podpira fundacijo pokojne etiopske atletske legende, Abebeja Bikile, ki zbira športno opremo in sredstva, da bi lahko otroci uresničili svoje sanje. Ker z možem ne moreta imeti otrok, sta posvojila dve punčki, eno kljub temu, da ima prirojeno srčno napako, torej načrtno in zavestno.

Izjavila je: »Ljubim otroke in želim pomagati vsem otrokom, ki so v stiski, da bi uresničili svoje sanje. Zadovoljna sem, če jim lahko kako pomagam.«

Lep zgled žene, ki posnema Marijo »v duhu in resnici«. Tudi mi postanimo duhovne posode, zato pa se bomo morali najprej potruditi, da se »odpovemo vsak dan sami sebi, vzamemo svoj križ in hodimo za Kristusom«, s pomočjo, varstvom in priprošnjo, kakor tudi zgledom njegove Matere in vseh tistih, ki njen zgled vzamejo zares.

Vera in življenje

Ljudje se v življenju trudimo, da bi šlo vse skupaj čim bolje naprej, da šlo »kot po maslu«. Pa vendar pride do utrujenosti, pride do kriz. Da do tega pride, je dejstvo, vprašanje pa je, kaj s tem naredimo, kako znamo to izkoristiti. Že večkrat smo povedali, da kriza pravzaprav pomeni izbiro oz. odločitev, kar pa potem nadalje pomeni, da je treba nekaj opustiti ali preseči.

V dotičnem primeru je tisto, kar še ni pravo, naš pogled na življenje. To pomeni, da naša vera ni tisto, kar bi morala biti. Kot smo zadnjič dejali, je vse v najlepšem redu, dokler v življenju ni nobenih materialnih ali zdravstvenih težav, v smislu, da ni bolezni. Isto bi lahko tudi rekli, da je vse v najlepšem redu, dokler naši otroci »plešejo po naši muziki«. Vsaka sprememba v tem oziru, vsaka težava v materialnem, zdravstvenem ali vzgojnem smislu, vsak manjši življenjski poraz, pa nas spravi iz tira. Sem bi lahko uvrstili še tiste krize in napetosti, ki se zgodijo v naših medsebojnih odnosih – kdaj so te reči tudi zelo hude. Tudi mi začnemo godrnjati, kakor so godrnjali ljudje ob Jezusu aliIzraelci v puščavi. Morda pride tudi do tega, da obupamo, da se, podobno kotElija, sesedemo kot kup nesreče in nočemo naprej.

Ni zastonj »godrnjanje« v evangeljskem odlomku, saj le-to pomeni pomanjkanje vere. Podobno kot množica, si potem tudi mi začnemo govoriti, kako mi »vemo in znamo«, ker je pač težko odpovedati se lastnemu ponosu in priznati, da se motimo.  

Jezusu bi lahko bilo vseeno in bi šel svojo pot. Vendar pa ravno tu stopa v dialog in nam želi pomagati: »Ne godrnjajte med seboj!« (Jn 6,43).

To so pomembne besede, saj v težkih trenutkih krivdo navadno zvračamo na druge, kakor tudi na Boga. Nasprotno pa je za kristjana vsaka takšna zadeva priložnost, da se za Jezusa Kristusa ponovno odloči, da se mu odpre, za kar pa je treba odpovedati se svojemu ponosu. Podobno si je tudi treba priznati, da sami z lastnimi močmi, s svojo pametjo in razumom pač lahko pridemo le do določene točke, naprej pa sami več ne zmoremo, temveč potrebujemo nekoga, potrebujemo pomoč Vstalega.

Tu se postavlja neko pomembno vprašanje: kaj je za nas krščanstvo? Je to neka ideja, nek navdih, neka morala, dolžnost, ali pa je nek Dogodek (z veliko začetnico, par excellence bi lahko rekli), ki spreminja življenje človeka in ga iz nečloveškega dela človeškega? pred dva tisoč leti se je namreč apostolom in drugim učencem -  Magdaleni, Zaheju idr. zgodilo ob srečanju z Jezusom, da se je njihovo življenje spremenilo oz. celo spreobrnilo. Podobno se od takrat dogaja z vsemi grešniki, ki ob tem srečanju postanejo svetniki. Tudi mi imamo to možnost – smo potencialni svetniki. Srečanje z vstalim Kristusom je tisto, ki spremeni človekovo življenje. Zima krize lahko postane pomlad, kjer nanovo vzbrsti in zacveti življenje.

Vidimo težavo v naši družbi, naši državi, v naših skupnostih, da je vera zgolj neka religioznost, ne pa gotovost. Je nek navdih, neko čustvo, neko izhodišče, skupek vrednot (o katerih se zadnje čase veliko in morda preveč govori, saj so prevečkrat iztrgane iz konteksta vere), neka pobožnost, ni pa dogodek. Dogodek je dejstvo, je navzočnost. Gre za neko presenečenje, ki stopi v naše življenje in ga spremeni, nam da vse tisto, po čemer v svoji globini hrepenimo.

Lahko bi dejali, da je srečanje z Jezusom Kristusom podobno kot takrat, kadar se zares zaljubimo. V nekem trenutku življenja se zgodi, kot strela z jasnega, in popolnoma spremeni naš pogled na življenje. Zaljubljeni je , kot vemo, še vedno isti fant ali ista punca, je pa drugačen njegov svet in način, kako vsako stvar doživlja. Tega se vsi naokrog zavejo, to opazijo in se začnejo spraševati, kaj se z njim ali z njo dogaja.

Da Kristusa nismo srečali, priča dejstvo, da naše življenje teče dalje na isti način kot prej, z istim pogledom na svet, z istim načinom obnašanja. Pa težava niti ni v krhkosti, temveč v tem, da smo se sprijaznili s tem, da takšen način življenja in pogled na svet sobiva z »vero« (dali smo jo v narekovaje), ki pravimo, da jo izpovedujemo. Tako vsako nedeljo in večji praznik z ustnicami to vero v veroizpovedi tudi izpovedujemo, ne pa tudi s srcem, z vsem svojim bitjem.

Ko nekdo zares sreča Jezusa, se vse spremeni – spremeni se njegov pogled do samega sebe, do drugih, do vseh stvari in dogodkov v življenju. Vera v Jezusa Kristusa nam daje neko gotovost, da smo pripravljeni pomakniti se naprej, stopati tudi skozi temo in negotovost. Kako naj bi sicer zapustili svoja lastna prepričanja, pogled na svet, ki je samo naš? Če je vera samo nekaj religioznega, pobožnost in čustvo, potem hromi, paralizira naše življenje in tisto, kar je človeškega, nazadnje pa nas utrudi. Če potem takšno vero prenašamo našim mladim, potem se ne smemo čuditi, da je nočejo sprejeti, saj čutijo, da krščanstvo, ki jim ga želimo posredovati nima nič z življenjem, s svobodo, s človeškostjo. Kot je dejal francoski pravoslavni teolog Olivier Clément, je to krščanstvo, ki se boji življenja. Ali ni neumen človek, ki bi svoje življenje gradil na neki ideji ali morali?

Jezus nas vabi, da se tako odločimo zanj, da se mu odpremo in prepustimo. Začne se že s pripravljenostjo za učenje v njegovi šoli. Ne more vendar vsak od nas že kar vedeti, kaj je to pravo življenje, kot da bi mu to že bilo položeno v zibko. Počasi sestavljamo mozaik, tudi s pomočjo drugih in drugačnih mnenj, izkušenj, a ga v celoti ne moremo sestaviti. Kaj je to pravo življenje, ne moremo nikdar v celoti dognati – to lahko ve samo Bog, začetnik in gospodar življenja. Jezus je Božji sin, torej Bog, ki zase pravi, da je življenje. To življenje, torej samega sebe, nam želi tudi posredovati. Se bomo odločili zanj?