nedelja, 01. marec 2009

Zveri in angeli

Jezusove skušnjave v Markovi izvedbi so predstavljene v skrčeni obliki, v sintezi, a zato nič manj pomembne in zanimive. Pokažejo nam bistvene koordinate življenja v veri, dva v nebo vpijoča elementa: puščavo in hudiča.

V življenju je puščava zagotovo nekaj nujnega, nekaj, da se človek nekoliko oddalji iz vsakdana sveta in odide v svojo globino, da se najde, da najde smisel, da najde Boga. Obenem pa nas v takem resnem in iskrenem prizadevanju, da bi sledili Gospodu, spremlja tudi druga resničnost - skušnjave.

Ko človek namreč naredi tako koristno odločitev, da bi namreč živel, mu gospodar smrti mora ugovarjati, mora se boriti za svojo zmago, za svojo korist. Zanimiv je zato kraj dogajanja, puščava, ki je kraj smrti, kjer ni vode, ki je življenje, pa je vseeno mogoče prav na takem kraju dobiti življenje, le zaupati je potrebno.

Bog namreč budno bdi nad nami, saj se nad trdo in sovražno pokrajino že razteza mavrica - poživljajoča moč Svetega Duha, ki prinaša upanje in življenje v smrt.

Kot sem že dejal, treba je zaupati... in verovati. Janezov glas je bil utišan, zdaj pa nas kliče k spreobrnjenju Jezus sam. Prinaša nam življenje v evangeliju, edino, kar zahteva je le, da verujemo vanj.

Zveni sicer zelo enostavno, a danes temu niti ni tako. Namesto da bi se odločili slediti ljubečemu Božjemu glasu, ki nas kliče v življenje, in nam le-tega celo prinaša s pomočjo Besede in zakramentov, se raje odločimo poslušati glas sveta. Ta glas nam sicer sedaj godi, nam prinaša ugodje, užitek, ne zagotavlja pa nam Življenja, da, z veliko začetnico. Če prisluhnemo temu glasu, se ne le ustavimo na naši poti čez puščavo, ampak je celo nevarno, da to pot povsem izgubimo, tako pa izgubimo tudi življenje.

Pa še nekaj je nevarno. Obstaja še skušnjava, da se osredotočimo le na 'zveri', da se torej ustrašimo in oziramo nazaj, kar počasi v nas vnaša dvom in nam jemlje pogum. Tako ne moremo videti 'angelov', ki nam prinašajo upanje in nam vlivajo pogum, nočemo več verjeti v Svetega Duha, ki si želi živega sveta.

Post je pomlad stvarstva, je preporod, ki ga vse človeštvo vedno znova potrebuje. Sveti Duh nas vabi, da skupaj z njim obnovimo svet. On je svež veter v puščavi, živa voda. Ustavimo se, se okrepčajmo, in pogumno stopimo naprej!

2 komentarja:

Aljoša pravi ...

Hudičevo "povabilo" je vedno prisotno vendar to pomeni, da smo svobodni. Svobodna volja v človeku pomeni možnost izbire. In to je največ, kar lahko imamo.

Razlike med tistim vsemogočnim "nekoč" in "danes" pa ni tako velika. Človek je vedno vpet v stanje napetosti, ki ga premetava in današnja družba ni nič dosti boljša ali slabša od tiste izpred petdesetih ali stotih let. Drugačen je le naš pogled.

Razlika je tudi v pogledu, ki ga imamo na t.i. oddaljene ali tiste, ki se od vere oddaljijo. Mislim, da tej ljudje gredo v dolgo puščavo in preko najmočnejšega orodja (svobodne volje) lahko izberejo in tako prečistijo svoj odnos do Boga. Krščanstvo ni obkljukanje zapovedi ampak odnos. Zato mi je všeč, ko pišeš v objavi, da "Obstaja še skušnjava, da se osredotočimo le na 'zveri'" ... potem otopimo in vidimo samo negativno. Naš pogled mora biti, kakor sam pišeš, kot "pomlad stvarstva in preporod". To je post ki čisti, zdravi in osvobaja.

Lojze Potočnik pravi ...

Človek ima svobodno voljo. Sam izbira med dobrim in zlim. V skušnjave sam vstopa z svojo voljo in tudi odgovarja pred Bogo.
Vsi pa stremimo k dobremu in nas tudi Bog kliče tja.
S postom se duhovno pripravljamo na očiščenje naše notranjosti, ki se potem pokaže tudi na zunanjosti.
Dobro postno pripravo ti želim Andrej.