Vzgoja med pravicami in dolžnostmi

Strašljive posledice “permisivne vzgoje”

Katoliški pisec in publicist Rino Cammilleri, rojen leta 1950, piše o svoji generaciji: “Moja generacija, ki se je navdihovala pri revoluciji šestdesetih let 20. stoletja, se je napajala z geslom: “Prepovedano je prepovedovati”. V skladu s to miselnostjo je tudi vzgojila (če temu tako rečemo) svoje otroke. Ti so, ker niso imeli drugega obzorja, na enak način storili tudi s svojimi otroki. Že tri generacije smo tako vajeni na “pravice” in gorje tistemu, ki bi nas podučil, kako tudi v še tako neciviliziranem amazonskem plemenu obstajajo dolžnosti. Paradoksalno je, kako v tej obstajajo samo dolžnosti, medtem ko v naših “naprednih” skupnostih dolžnosti izginjajo”. 

Takšni vzgoji, kjer so prepovedi in omejitve prepovedane, pravimo permisivna vzgoja. Naši starši, rojeni po 2. svetovni vojni, so to miselnost prevzeli, jo prenesli na nas, mi pa na svoje otroke (pač, tisti vrstniki, ki jih imajo, sam potem te otroke dobim k verouku, op. a.). K sreči smo se začeli počasi, a zelo počasi, zavedati, kako takšne vrste vzgoja sploh ni vzgoja in nikamor ne pelje. Naš rojak in znani psihoterapevt Bogdan Žorž (pogovor z iskreni.net) pravi, da pretiravanje s pravicami le še pospešuje in spodbuja razvajenost, ki jo je v svoji knjigi označil celo za “raka sodobne družbe”. Tudi sam pa je še kako proti permisivni vzgoji, ki pravi, da je zelo pogubna, celo za obstoj same naše države. Življenje otrok, mladostnikov in mladih, ki živijo v tej prevladi zgolj in samo pravic, lahko poimenujemo z imenom znane in posrečene oddaje, ki smo jo tako radi spremljali: “Igre brez meja”. 

V teh igrah brez meja se želi uresničiti hipijevski moto “Paradise now”, kar pride najbolj do izraza ob koncih tedna, po raznoraznih zabavah, najbolj brutalno po tistih, kjer se vrti t. i. “elektronska glasba”. Čez teden so pa vsi zdolgočaseni, v pričakovanju tistega “vikend-vrhunca” pa si izmislijo kako drugo “igro brez meja”, kakršno, recimo, omenja Galimberti v svoji knjigi “Grozljivi gost”, da, denimo, z avtocestnega nadvoza mečejo kamne na avtocesto, medtem ko prihajajo avtomobili, kakor se je tudi zares zgodilo. Spektakel si lahko predstavljate sami. 

Cammilleri navaja primer dveh orožnikov, ki sta končala v bolnišnici s hudimi poškodbami, ko sta v okolici Grosseta v Toskani ustavila štiri mlade, ki so se vračali z rejv partija, vsi pa so bili pod vplivom alkohola in drugih mamil (zadeva je sicer stara že kaki dve leti in pol, vendar nas te težave še vedno pestijo, op. a.). Seveda bo kdo rekel, kako da se je to zgodilo v Italiji, ampak lahko na to hitro odgovorim, da nima smisla tiščati glave v pesek, ker so težave tudi v Sloveniji podobne, konec koncev se to “vikend-nasilje” dogaja tudi pri nas, če znamo to videti. Naokrog sta torej tam pri Grossetu prišla dva nič hudega sluteča orožnika, “da bi opozorila, kako civiliziranost in alkoholno-toksična anarhija ne spadata skupaj”. Tu pa se je pojavil “drugi obraz džungle, ki ni več tisti igrivi – zverinsko nasilje”. Medtem ko sta namreč policista vnašala podatke, so jima za hrbet prišli omenjeni mladi in ju brutalno pretepli s koli, ki so jih našli v bližini. 

Cammilleri nas vabi k premisleku: “Če bi zverinsko pretepena orožnika morda streljala in morda celo koga ubila, bi bilo ogorčenje vseh “dobrih” na vrhuncu. Duhovniki bi kričali, naj se nihče ne dotika Kajna, levica in pravosodje pa bi poskrbela za takojšnjo in popolno zadostitev pravici. Najbrž bi oba orožnika morala celo zamenjati obraz in naslov bivanja, da bi se ognila maščevanju anarhoidne galaksije. Po ubitih rejverjih bi poimenovali eno od parlamentarnih dvoran, predsedstvo države pa bi finančno podprlo snemanje filma, ki bi ovekovečil njihovo mučeništvo”. Če se ne motim, se je ravno nekaj podobnega zgodilo, ko je bil v Genovi ubit neki protestnik ob vrhu G-8… 

Pravice torej, kakršne je zahtevala tista petnajstletnica, ki so jo pokazali po televizijskem dnevniku pred časom, ko se je sončila v družbi svojega velikanskega psa. “Novinar se je približal in dekle vprašal, kako to, da tako velik pes nima ne vrvice ne nagobčnika. Intervjuvanka je znala hitro odgovoriti: “Kako si me sploh upate snemati brez mojega dovoljenja”? Seveda je na pamet poznala svoje “pravice”. Takšne vrste vzgoja goji samo individualistični egoizem in je, po besedah Cammillerija, le drugi obraz nihilistične filozofije, proti kateri bi se seveda bilo treba boriti na vseh ravneh – na to ne opozarja le Cerkev, ampak tudi “laični” misleci, kakor, denimo, zgoraj omenjeni Galimberti, pa tudi Eco, Zoja, Byung Chul Han idr. 

“Generacija ’68, ki ima danes šestdeset in več let, zavzema vse najpomembnejše družbene pore in vsiljuje svoj huxleyjevski pogled na svet in družbo. Kaj se bo zgodilo z nasilneži, ki so se spravili v okolici Grosseta na tista orožnika? Vabili jih bodo v pogovorne oddaje, v najslabšem primeru pa jih bo “poboljšal” kak “ulični” duhovnik. Saj ne more biti drugače, ko pa je že sama ideja kaznovanja stvar prazgodovine”. 

Tu imata svojo vlogo seveda tudi država in Cerkev, kakor nam pove Bogdan Žorž: “Država je poklicana, da ustvarja take življenjske pogoje, v katerih se bodo starši lahko posvetili vzgoji. Sem sodi vse, od davčne in družinske politike pa do organizacije otroškega varstva in šolstva. Žal danes pogosto ni tako. Šolski sistem hitro rad zaide – in postavi starše v vlogo nekakih pomočnikov učiteljem. V resnici bi morala tudi šola biti le pomoč staršem! Cerkev pa ima tu še posebno poslanstvo. Ko govorimo o treh poslanstvih Cerkve: evharistiji, oznanjevanju in dobrodelnosti, ne moremo mimo dejstva, da vsa tri poslanstva v resnici živijo samo v povezanosti z družino, z vzgojo. Velikokrat poudarjamo, da Cerkev skrbi za vzgojo duhovnih vrednot. To je res, a tudi tu je treba neko jasno zavedanje: tudi duhovne vrednote se najprej oblikujejo v družinski vzgoji. Včasih je bilo to samoumevno. Ko danes ugotavljamo, da šepa prav vzgoja duhovnih vrednot v družini, bi bilo potrebno veliko več pozornosti in energije nameniti temu, kako pomagati družini, da bi se vzgoja vrednot vrnila vanjo”. Za verne starše pa velja naslednji nasvet: “Naj se trudijo nikoli ne pozabiti, da je njihov otrok v resnici božji otrok, ustvarjen po božji podobi in jim je le zaupan v vzgojo in varstvo – da ga pripravijo na samostojno življenje odraslega”!

Objavljeno v oktobrski prilogi Novega glasa "Bodi človek!".

Nekoristni služabniki

Zelo pogosto imamo ljudje skušnjavo, da bi radi vse zaobsegli in razložili, da bi radi imeli vse v svojih rokah in obvladali. Radi bi vse preverili in pretehtali, za vse bi moral na neki način obstajati števec, ki bi nas opozarjal, kdaj je treba - kakor pri avtomobilu - spet napolniti rezervoar. Prošnja učencev po pomnožitvi vere je zelo normalna, je zelo človeška, vendar gre pri veri ravno za to, da ni človeška zadeva in se je zato ne da izmeriti in preveriti, ker ni količinska zadeva. Vera je velik dar, ki ima zelo veliko moč, za katero bi lahko celo dejali, da je lahko eksplozivna. Je namreč podobna semenu, ki je zasejano v srce vsakega človeka ob krstu, vendar pa se kaj lahko zgodi, da tam tudi kot tisto majhno seme ostane.

Tisti: "Gospod, pomnoži nam vero." kaže na čakanje in statičnost učencev. Tudi mi kristjani smo velikokrat takšni, to pa zasledimo tudi v kakih dokumentih, kakor sem odkril pred par tedni. Prvo poglavje nekega škofijskega programa je namreč nosilo približno takpen naslov: "Čakanje na darove Svetega Duha". Že res, da je vera milostni dar od Boga, ampak sta zanjo potrebna dva, da bi iz tistega semena nekega dne zrastlo drevo, ki pravzaprav ni kar neko drevo. Jasno je, da gre za tisto "drevo življenja", ki ga je človek nekoč zapravil. Zakaj je pa sedaj to drevo pomembno? Zato, ker kristjani vse preeč mislimo, da je s krstom že vse skupaj kar rešeno in nam ni treba ničesar več delati na verskem področju. Prepričani som, da vera "dela" že kar sama od sebe, nam pa ni treba ničesar dodati. Vendar pa drži za našo vero ravno to, da moramo zanjo tudi sami marsikaj postoriti, kakor je treba denimo za sadno drevo, da bi nekega dne zrastlo in dalo svoje sadove. Res je, na koncu je Bog tisti, ki daje rast, je pa tudi tisti, ki bo po svojem Sinu Jezusu zahteval od nas sadove, da bi nam nekega dne, ko se bomo s tem Sinom srečali "na štiri oči" lahko, kot smo rekli zgoraj, jedli od drevesa življenja, da bi torej lahko vstopili v nebeški raj.

Pri krstu smo namreč pogosto pozabili na bistveno - da je krst potreben za zveličanje. Bodimo pozorni, ker nismo rekli, da krst DAJE zveličanje, temveč, da JE POTREBEN ZA ZVELIČANJE. Kot smo dejali, nam je pri krstu vsejano tisto majhno seme vere, potem pa je potrebna drža, ki je podobna drži tistega služabnika. Slednji namreč po opravljenem določenem delu na gospodarjevi posesti ne gre počivat, temveč začne drugo delo. Da bi nam vera res nekega dne odprla nebeška vrata, da bi torej zrastla v lepo drevo, kot je rečeno s prispodobo, je potreben stalen napor. Vero je treba vse življenje gojiti. Pri tem seveda ne gre pričakovati, da bodo rezultati takojšnji, kakor ljudje radi delamo. Sploh ne smemo biti osredotočeni na rezultate - ti bodo ali tudi ne. Mi moramo biti veseli lahko, če spet rečemo s prispodobo, delamo na Gospodovi posesti. Gotovo, kakšen sad bomo tudi dobili že sedaj, zlasti, kadar bomo znali kaj deliti z drugimi ljudmi. Nekatere bo treba k delu na Gospodovi posesti še povabiti - ne pozabimo, da je prostora dovolj, ker je "žetev velika". Spet druge bo treba spodbujati, da bi spet bolj odločno pograbili za delo. Sadovi, tisti dokončni, pa za vse pridejo šele ob koncu tega našega zemeljskega potovanja. Do takrat le delamo svoje dolžnosti, a nas to razveseljuje. 

Vem, danes ne radi slišimo besede "dolžnost", vendar pa si bomo morali spet vtepsti to besedo v glavo. Gojenje vere je namreč naša dolžnost. Mislim tudi, da nam je vsem jasno, kaj je hrana za našo vero. Je treba ponoviti? To je molitev, to so zakramenti, to so dobra dela, tudi žrtve in križ, ki ga je treba vsak dan nositi. Vendar pa za vse to ne gre pričakovati ob koncu dneva ali kdajkoli pohvale, ker: "Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti."  

Prevelik poudarek besedi vodi v marketing

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (2)

Če je prevelik poudarek na besedah, se pozornost, kakor smo zadnjič dejali, premakne. Nista več pomembna evangelij in Božja beseda, temveč središčnega pomena postane osebnost in prepričevalne sposobnosti pridigarja samega. Vse tako kroži le okrog figur, ki so sposobne s svojimi besedami oz. še bolj, s svojimi govorniškimi sposobnostmi in svojim nastopom osvojiti poslušalce, ki so, kot smo dejali, tudi gledalci. V ZDA so zelo znani t.i. “televizijski evangelizatorji”, najbolj tisti, ki delujejo na kanalu TBN – Trinity Broadcasting Network, a ne gre le za to, da se nekdo pojavi na televiziji, temveč je težava precej širša, opozarja pa nas na obstoj nevarnosti tega, da tudi versko področje postane tržišče, če je pomembno predvsem to, da nekoga prepričamo. 

Če pa gre le za to, da moramo mi nekoga prepričati, ga zainteresirati, to povleče za seboj marsikaj. Že

res, da pri nas praktično ni tega, da bi nove verske skupnosti, tako kot v ZDA, rasle kakor gobe po dežju, vendar je moč tudi pri nas zaslediti tisto željo po tem, da bi kot oznanjevalci bili slišni in vidni, kar samo po sebi niti ni narobe, lahko pa privede do tega, da ne vemo več, kdo je v središču. Posledično tudi sredstva za dosego želenega cilja lahko niso več pod vprašajem. Evangelij naj vendarle ne bi predstavljal orodja ali orožja za doseganje lastnih ciljev, ki si jih je nekdo zastavil, pa naj bodo še tako plemeniti, saj je v končni fazi res, da za nas oznanilo ni nekaj, ker nismo verstvo knjige, temveč predvsem nekdo – oseba Jezusa Kristusa. Če v središču ni več oseba Jezusa Kristusa, ampak jaz sam s svojimi cilji, se rado zgodi, da pride do tistega pravila, ki ga je razvil neapeljski filozof Gian Battista Vico. To pravilo pa se imenuje “heterogeneza ciljev”. Kaj to pomeni? Človek si zastavi neke cilje, ki bi jih rad dosegel, naredi tudi vse, da bi te cilje dosegel, na koncu pa doseže ravno nasprotno od želenega. 

Zato me zelo skrbi, ko se za doseganje vidnosti in slišnosti med ljudmi gremo tudi zelo marketinških prijemov. Treba je imeti vse najsodobnejše tehnologije, treba je napraviti najsodobnejše raziskave, slediti najsodobnejšim trendom, ker je versko področje pač tudi postalo tržišče. Je to pravilen pogled in pristop? Komu na ta način zaupamo in na kom ali na čem tako gradimo temelje za naše oznanjevanje krščanskega nauka, pardon, za “novo evangelizacijo”, če naj uporabim cerkveni jezik? Kako to deluje v ZDA? Najprej je treba definirati, kakšna je misija, potem je treba imeti zelo homogen in izurjen tim, informacija ne sme biti dvoumna, temveč zelo jasna – vse to, da bi bila verska skupnost vidna in razpoznavna, ponudba pa vabljiva. 

Zato pa kot gobe po dežju ne rastejo samo novo verske skupnosti, temveč tudi marketinška podjetja, ki se ukvarjajo samo z verskim področjem, kakor je denimo “Center for Church Communication”. Takšne družbe se poslužujejo najsodobnejših sredstev, da bi pomagale pri spoznavanju in orientaciji na verskem tržišču, kjer se je treba odzivati nadvse hitro in učinkovito. Seveda je tu izjemnega pomena tudi tehnologija, saj, kakor nam pove stran “Tech Arts Network”: “Vsak teden morajo strokovnjaki za zvok, luči, grafiko in sceno družno delati, da bi verska ponudba izpadla kot nepozabno in edinstveno doživetje”. Tudi pri nas se zelo velik poudarek daje na tehnologijo, na to, da bi bilo naše oznanilo “in”, na to, da bi zagotovili nepozabno izkustvo itd. Kot rečeno, je tu nevarnost, da potem oznanjamo sebe namesto Jezusa Kristusa. Mislim, da teh vidikov ne smemo podcenjevati, ker vodijo na mnoga stranpota, kakor bomo videli še prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Pravični Bog nas kliče k odgovornosti

Samo evangelist Luka ima v svoji pripovedi o Kristusu to priliko, ki nam je sicer dobro znana. Ta evangelist, ki ga tradicionalno štejemo za tretjega, ima poseben čut za uboge in zatirane, vendar bi se motil, kdor misli, da se zadeva konča tu, pri teh ljudeh, da so oni sami cilj. Niso oni sami cilj, temveč lahko rečemo, da so sicer zelo pomembni, ker Bog na poseben način gleda prav na te ljudi, po drugi strani pa so bolj znamenje, kažipot tega, kakšen je naš Gospod, kakšen je Bog. Če pa drži tista zadeva, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, ni vseeno, kako tudi mi gledamo na svojega bližnjega.

Prilika je namenjena farizejem, na katere pogosto radi gledamo zviška, vendar pa je to, kot bi danes Jezus govoril vsem zvestim kristjanom, ki se ob nedeljah zbiramo pri maši, ki molimo… Farizeji so bili namreč najbolj duhovna in lahko rečemo tudi pobožna veja judovstva, ne pa kdorkoli. Zato Jezus pravi meni in tebi: “Gledaš na svojega bližnjega kot na nekega nebodigatreba, ali pa je zate ta bližnji priložnost?” Večkrat smo namreč že ponovili, kako se nihče ne more rešiti sam, evangelij pa nam pravi, da nam bližni predstavlja “Vrata k Bogu”, kakor se posrečeno imenuje tudi otroški molitvenik. Prilika nam pokaže, kako je odnos do bližnjega pokazatelj tega, če je naš odnos z Bogom kolikor toliko pravi.

Blaženi papež Janez Pavel II. nam v okrožnici “Evangelij življenja” ponuja lepo razmišljanje, ko sicer razmišlja o zgodbi o Kajnu in Abelu: “Spontano nam pridejo na misel vsi današnji poskusi ljudi, da bi se otresli odgovornosti do svojega bližnjega. V resnici je vsak človek “varuh svojega brata”, ker Bog zaupa človeka človeku.”

Bližnji torej prihaja k naši mizi in prav vsak ima na njej nekaj, kar lahko s to osebo ali s temi osebami deli, ni nujno, da gre za materialno bogastvo. Kdor pride k moji mizi, me kliče k tisti odgovornosti, ki jo imam do njega in mi tej osebi moramo odgovoriti, tako ali drugače. Če odgovarjam samo samemu sebi, če se ukvarjam samo sam s sabo, potem seveda ni več tiste odgovornosti do bližnjega, ker sem, če uporabim tisti pojem, ki ga rad uporablja papež Frančišek, “avtoreferenčen”. Je pa treba obenem s tem reči, da potem tudi odnosa ni. Tu bi pa rekel, da povedano drži tako v odnosu do ljudi, kakor tudi v odnosu do Boga, ker me lahko tudi Bog ne zanima in živim, kakor bi sploh ne obstajal. Vidimo tako, da tisti, ki zavrača svojo odgovornost do Boga in do bližnjega zanika tudi tisto dejstvo, da je človeška oseba bitje odnosa. Zanika torej samo človeško naravo.

Vsak od nas ima tako v sebi neki “čut za odgovornost”, ki pa ne sme biti nekaj praznega, temveč morajo preiti v dejanja, tako kar zadeva soljudi, kakor tudi, kar zadeva Boga. Odgovoren je namreč tisti, ki ima velik čut za dolžnost do bližnjega – še enkrat, ne gres amo za ljudi, temveč tudi za Boga. V tej smeri je zato neumno govoriti, kako s tem, ko nekomu narediš nekaj dobrega, narediš to zaradi sebe. Tudi je narobe, da greš k maši in moliš zaradi sebe. Ne, delati dobro bližnjemu, v materialnem in duhovnem smislu, kakor tudi moliti in hoditi k maši ter prejemati zakramente, vse to je naša krščanska dolžnost. To vse delam zastonj, ne pričakujem ničesar za to. Dobro, ki se mi zgodi v življenju, je zastonjski dar, ki ga nisem vreden. Še bolj velja to za večno veselje v nebesih – to je zastonjski dar.

V to večno blaženost pa smemo upati predvsem zaradi tega, to pa nam evangelij jasno pove, ker je naš Bog neskončno pravičen. Na Božjo pravičnost radi pozabljamo v današnjih časih. Veliko govorimo o Božji ljubezni, dobroti in usmiljenju, vendar pa tega ni brez pravičnosti. Kakor je nekoč lepo zapisal kardinal Ravasi, je pravičnost pokazatelj resničnosti ljubezni. Če je torej neki odnos pravi, potem je v njem tudi pravičnost. Kdor namreč ima pravi čut za odgovornost, bo vedel, kako je odgovornost tudi zavest o tem, da je treba odgovarjati za posledice svojih dejanj, izbir in tudi tistega, čemur smo se zavezali. Če pa kdo ne odgovarja v zemeljskem življenju, bo toliko bolj odgovarjal v večnosti.  

Gospod, danes ste odlično pridigali!

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (1)

Morda dajemo danes premajhen poudarek eni izredno pomembni in revolucionarni zadevi, to pa je iznajdba tiska. S kanadskim komunikologom McLuhanom jo lahko poimenujemo Gutenbergova revolucija – s tiskom je sčasoma vsak posameznik postal tudi bralec, seveda govorimo o pismenem posamezniku. Vendar pa velja tudi, kakor je lepo poudaril kanadski strokovnjak, da je svet tiska tudi vizualni svet, naše oči pa nikakor niso nevtralne, temveč zadeve vselej fragmentirajo, vsakogar silijo v to, da se osredotoči na en vidik in se slednjega tudi držijo. Knjiga torej spodbuja umik v notranjost, obrat vase, neke vrste egocentričnost. 

Ko je 2. vatikanski cerkveni zbor poudaril pomembnost branja in študija Svetega pisma, Božje besede,

je slednjo vendarle slednjo zasidral v določen skupni, enotni teren – poglabljanje v Sveto pismo mora vselej gledati na celoto in ne sme nikdar izključevati živega Izročila celotne Cerkve, kakor naroča v 12. točki dogmatična konstitucija o Božjem razodetju “Dei Verbum”. Nobenega spodbujanja fragmentarnosti ni tu, zato se ne smemo nikdar ustavljati le pri nekaterih vidikih svetih spisov, kakor se je treba tudi vselej soočati z Izročilom, ki je tisto, ki zagotavlja vselej živi in neprekinjeni dialog Gospoda s svojim ljudstvom. 

Izročilo je vselej pred zapisanim, kar nam je zelo hitro jasno, če recimo pogledamo prve spise v Svetem pismu, ki niso bili zapisani najprej, ampak so bili zapisani za nekaterimi drugimi spisi, pred tem pa bili stvar ustnega izročila. Pa ne samo to, saj zapisane besede slonijo na dogodku Besede, ki se je učlovečila – s Kristusom zapisane besede postanejo meso, zaživijo. Kardinal De Lubac je zapisal, da se Božja beseda utelesi v razlomljenem kruhu, ki je v Kristusovih rokah. 

Pomeni, da so te tri zadeve med sabo nerazdružljive in hodijo z roko v roki. Ko rečemo v katoliški Cerkvi Božja beseda, mislimo hkrati tudi na sveto Izročilo in na učlovečeno Besedo. Žal pa je tudi v katoliških krogih postalo tako, da se stavi poudarek samo na Božjo besedo – kar je nevarno, saj se prevedeno sliši kot “sola Scriptura”, ki pa je Lutrovo, torej protestantsko, načelo. Zgodi se celo, da Besedo z veliko začetnico zamenja poplava besed z malo začetnico, kjer je osrednjega pomena le še izkustveni vidik verovanja, ostalo pa ne najde mesta, ki bi ga moralo imeti. 

Kaj se zgodi, če torej ta poudarek na “besedi” ni dovolj zasidran v še drugih ključnih elementih krščanske vere? Pogledati je treba protestantski svet, ki se je znebil izročila in evharistije, da bi dal poudarek besedi in torej pravzaprav vizualnemu vidiku. V številnih ameriških filmih vidimo, kako ob koncu protestantskega bogoslužja verniki čestitajo pastorju za pridigo, kar je ena od prvih posledic načela “sola scriptura”. Zato, da je nedeljsko bogoslužje zares dobro in kvalitetno, je treba imeti odličnega govornika. Kar je tudi razumljivo, saj je nekaj vreden, če je poudarek le na besedah, samo tisti, ki zna govoriti. Oznanjevanje tako postane stvar profesionalcev, postane neke vrste “meštir”, kot so rekli stari. Takšen pridigar pa potem lahko takole parafrazira Arhimeda: “Dajte mi oporni mikrofon in premaknil bom svet!”

Objavljeno v goriškem tedniku Novi glas.