Zgradimo dobro cesto

Druga advetna nedelja nas vabi, da pripravimo pot Gospodu. K temu nas vabita dva preroka – Izaija in Janez Krstnik, ki je tudi zadnji starozavezni prerok. Izaija kliče: “V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina” (Iz 40,3-4). Besede, namenjene zasužnjenemu izraelskemu ljudstvu, veljajo danes nam, ki smo prav tako zasužnjeni, čeprav si tega kar nočemo in nočemo priznati. Danes pravzaprav ni treba daleč, da bi dospeli v puščavo, ker smo v bistvu že vsi v puščavi, glede na to, kako se je vsak individualiziral, se oddelil od skupnosti. Za slednjo smo tako ali tako že večkrat ugotovili, kako je pravzaprav ni več. Pa vendar nam Božja beseda pravi, da je prav sredi te puščave mogoče srečati Gospoda, da ni nemogoče opravilo pripraviti mu pot.

Težava je, da se tega Odrešenika mi danes bojimo, pa bi morali hrepeneti po njem vsaj tako, kot je po njem hrepenelo starozavezno izraelsko ljudstvo. Zakaj se ga bojimo? Ker se bojimo resnice. Tudi zato, ker slednja praktično nikdar ne pride na lahek in neboleč način, kar Izaijeve besede, ki smo jih omenili tudi ponazarjajo, saj si lahko kar predstavljamo nekega buldožerja, ki pripravlja teren za gladko cesto, a je ta cesta v nas. Pa vendar je resnica edina, ki nas osvobodi, da zares zaživimo ter nismo sužnji greha in strasti, tako pa smo odprti za Boga in bližnjega, začenja se graditi nova skupnost. Zakaj bi se pravzaprav bali nekoga, ki “pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe ovce” (Iz 40,11). Gospod Jezus je ta dobri pastir, ki nam vendar hoče samo dobro, vendar smo mi prepričani, da je dobro samo tisto, kar mi mislimo, da je dobro. Vendar je Božja volja pogosto precej drugačna od naše, kakor nas tudi opozarja Izaija (Iz 55,8-9). Kar nam svet predlaga je mikavno in lahko dosegljivo, a nas tudi dela nesrečne. Treba se je odločiti za Gospoda, ki edini daje tisto hrano in pijačo, ki resnično potešita, čeprav takšna pot ni lahka, zahteva številne odpovedi, kakor tudi vztrajnost, ponižnost in zvestobo. Lahko primerjamo z zdravilno dieto, za katero se nočemo in nočemo odločiti, čeprav vemo, da bomo z njo bolj zdravi. Kako težko se je recimo odpovedati sladkarijam in podobnemu, pa čeprav vemo, da bi se morali.

Povabljeni smo, da sprejmemo dar odrešenja, da se odpremo Gospodu. Danes toliko govorimo o ljubezni, a če je kaj imamo, potem moramo pozitivno odgovoriti na to povabilo – kot Janez Krstnik se moramo mi manjšati, Gospod pa mora rasti. Če zares ljubimo Gospoda, pa tudi bližnjega in sebe, potem bomo v sebi tudi čutili, da je treba nekaj ukreniti. Boriti se proti zlu in delati dobro je nekaj izredno težkega, a je ta boj nujen, saj smo, če ne poprimemo za “orožje luči” (kot pravi sv. Pavel), pokorni zlu. Nimamo torej izbire, proti zlu se je treba boriti. Vsi torej povabljeni, da postajamo čedalje bolj preroki, za Sveto pismo pa so to tisti, ki se ravnajo po resnici, za nas pa resnica ni le pojem, temveč celo oseba, sam Jezus Kristus. To resnico srečujemo v molitvi, v Boji besedi, v dobrih delih… Še zlasti pa v zakramentih, kjer je Gospod Jezus resnično navzoč. Okrepimo svoje zakramentalno življenje. Začnimo si pošteno vsak večer izpraševati vest in poglejmo, kako smo preživeli dan, v dobrem in slabem. Ko se slabega dovolj nabere – in ni treba veliko časa, če še svetniki sedekrat na dan grešijo –, pa pristopimo k sveti spovedi. Zato, da bo sveta evharistija zdravilo za naše duše. Bo pa to veljalo le, če bo tesno povezana z zakramentom pokore, s sveto spovedjo. Kako bomo bolje spoznali svoje grehe? Za to potrebujemo spokornost – odpoved, post, več molitve in dobrih del. Videli bomo, kje bi lahko še kaj več postorili za svoje duhovno življenje, za to, da bi ne bilo na tisti poti do našega srca ovir za Gospoda. 

Množično obhajilo in nič spovedi

Težave s svetim obhajilom (2)

Obhajilo dandanes, kot pravijo, “gradi občestvo”, “povezuje župnijo”, tudi zato, ker je maša postala “občestveno praznovanje”, kjer je kot občestvo mišljena predvsem pri maši zbrana skupina ljudi in nič več. Toliko bolj lahko to trdimo, glede na to, da se praktično o vsaki aktivni skupini v župniji govori, da je “živo občestvo”. Toda v resnici je pri sveti maši, zlasti pa pri prejemu svetega obhajila, vprašanje, koliko je kdo kot posameznik v občestvu s Cerkvijo v najširšem pomenu – koliko je torej v edinosti z Bogom, nebeško in očiščujočo se Cerkvijo ter s Cerkvijo na zemlji (ki je položila orožje in se raje odločila za potovalno agencijo), kjer je zlasti pomembna spravljenost z okolico in svojimi najbližnjimi. Za kogar to ne velja, ne bi smel pristopiti k obhajilu. Jezuit p. Janez Poljanšek nam je na duhovnih vajah lepo dejal, kako vernik s svojim “Amen” na duhovnikove besede “Kristusovo telo”, potrdi tudi to, da je v edinosti s Cerkvijo, da je njegova vest na mestu.

 

V praksi pa so zadeve precej drugačne, saj tisti, ki niso zares v edinosti s Cerkvijo in “v občestvu” z

njo, veselo pristopajo k obhajilu, četudi živijo, kot se danes reče, “v partnerski zvezi” (takšni in drugačni), če so le civilno poročeni... Takšnih ljudi se seveda ne sme izključevati, treba je biti strpni do njih, zato pa jih “občestvo” tudi veselo, bratsko in popolnoma sprejme medse in jim celo zaupa določene naloge v župniji, za katere se je nekdaj zahtevala tudi moralna neoporečnost – lahko so organisti, zborovodje, pevci in še kaj. Toda, resnici na ljubo, ob nedeljah takšnih ljudi po naših cerkvah ni veliko, prej zelo malo. Zato se tudi nekateri sprašujemo (ne bojte se, nisem sam, ki to počnem!), ali je potrebno tako veliko ukvarjanje s civilno ločenimi in ponovno poročenimi, ko pa so težave drugje? 

Kot smo rekli, je težava v temeljih. Pa tudi, če gledamo statistično, v oči najbolj bode množično pristopanje k obhajilu, po drugi strani pa zelo majhno, če ne skoraj nično, pristopanje k zakramentu sprave, k sveti spovedi. Zato bomo tu nekoliko provokativni in se bomo strinjali s “koruznikom”, ki protestira, rekoč: “Kako je sedaj to, obhajilo delite temu in onemu, čeprav je uradno zares cerkveno poročen, pa vemo vsi, kako živi, meni pa ga ne daste”? Težava ločenih in ponovno poročenih je zato lažna težava. Prava težava je v neposredovanju vsebin in soka zakramentov, tudi seveda zakramenta svetega zakona, še pred njim pa seveda evharistije in pokore. 

Gremo še naprej in bomo rekli, kako je izginil sam koncept greha, ki je seveda eden od temeljnih v krščanski veri in brez katerega se vse skupaj vsebinsko izprazne. Že smo kot Ninivljani pri preroku Jonu, ki niso znali ločevati “med svojo desnico in svojo levico” (Jona 4,11). Ne moremo kar reči, da so pač ljudje slabotni in ignorantski, zato pa jim bomo vseeno podelili zakramente, predvsem sveto evharistijo. Kakšen kriterij je to? Zdi se na las podobno permisivni vzgoji, katere katastrofalne sadove sedaj žanjemo. Izkušnja in zgodovina nas učita, kako kriterij “odprtosti” ne prinaša rezultatov. Evangelizacija, o kateri se toliko govori, je predvsem v učenju osnov verskega nauka in v uvajanju drugačnega pogleda na svet in življenje, večnostnega pogleda. Kako je lahko neki podeželski župnik spreobrnil eno od najpomembnejših varietejskih francoskih pevk 19. stoletja Eve Lavalliere samo tako, da jo je vprašal, ali kdaj pomisli na pekel? Seveda je pevka vedela, o čem župnik govori – pisalo je v katekizmu, ki se ga je učila kot deklica. O poslednjih rečeh, smrti, sodbi, nebesih in peklu, se danes ne govori in pridiga več. Koliko se skrbi tudi za to, da bi se ljudje naučili vsebin vere, dobrih navad in izročila, kakor tudi molitve?

Obe nadaljevanji objavljeni v tedniku 'Novi glas'.

Obhajilo kot znamenje pripadnosti

Težave s svetim obhajilom (1)

Tisto, kar piše v nadnaslovu, za nekatere, ki imajo vest, velja osebno, mi pa se bomo v dveh zapisih dotaknili spremembe pojmovanja in prakse glede svetega obhajila. Pred kratkim je bilo moč pri vatikanistu tednika 'L'Espresso' Sandru Magistru prebrati zanimivo razmišljanje o obhajilu pri maši, torej o delu maše, ko zbrani verniki v vrsti pridejo naprej k duhovniku, da bi prejeli posvečeno hostijo. Po katoliškem (in pravoslavnem, z vsemi dolžnimi razlikami) verovanju seveda ne gre za navaden okrogel košček nekvašenega kruha, temveč verujemo, da je v njem resnično navzoč Gospod Jezus Kristus, Božji Sin in naš Odrešenik. Če se pred “obhajilnim obredom” zlasti obhaja Kristusova velikonočna skrivnost, zlasti seveda njegovo zveličavno trpljenje in smrt, pa gre pri omenjenem obredu že za predokus nebeške gostije, ki nam jo pripravlja Gospod Jezus. Mislim, da bo sedaj dovolj o tem, glede na to, da je tovrstne evharistične vere, zavesti in pobožnosti čedalje manj. 

Treba se je strinjati z g. Magistrom, da gre danes pri obhajilu vernikov prej za neki sociološki pojav ali fenomen. “Iti k obhajilu”, kar pomeni prejeti posvečeno hostijo, je predvsem znamenje pripadnosti, pripadnosti prej neki skupini kot pa skupnosti, če se strinjamo v tem, da je tudi skupnost na vseh ravneh zvodenela, da ne bomo rekli, kako je izginila. Iti k obhajilu je praktično enako kot izmenjati si “pozdrav miru”, če bi pa kdo bil od tega izključen, da bi mu bil pristop prepovedan, bi se seveda kršile njegove pravice. No, pogojnik bi pravzaprav lahko kar vzeli proč in rekli kar, kako danes zares razumejo prejem svetega obhajila kot legitimno pravico. Morda pa je kaj narobe z našim današnjim krščanstvom, za katerega po večini velja velik poudarek na čustvih, enako velika pa je tudi ignoranca (beseda “nevednost” je premalo) na področju verskega nauka. Takšno krščanstvo seveda ne more dopustiti kakršnegakoli izključevanja, saj je bolj pomemben “mi se imamo radi” in so bolj pomembne naše pravice od česarkoli drugega, kar naj bi sicer za kristjana bilo pomembnejše od teh zunanjih reči. Bolj pomembne so tiste notranje, duhovne razsežnosti, če je res, da prejmemo pri sveti maši Najsvetejše. 

Pomeni, da bi morali biti tudi sami na ta veličastni dogodek ustrezno naravnani in pripravljeni, pa je seveda resničnost precej daleč od tega. Tako pa se danes sprejema vse, če je bilo včasih zelo striktno in rigorozno, velikokrat še preveč. Če je včasih veljala prav bolna pozornost na vsak, še najbolj minimalen vidik moralnega življenja, pa velja danes marsikdaj prav nasprotno in nas moralna plat življenja vernikov ne zanima kaj preveč, po drugi strani pa nas zelo, morda še preveč, zanima zasebna moralna plat duhovnikov – a to bo zadeva, ki se ji bomo bolj posvetili v kaki od prihodnjih številk.

/se nadaljuje

Zbudimo se

Spet začenjamo milostni čas adventa, ki pomeni "prihod". Ker pride vselej Gospod Jezus, je vedno eden in isti prihod, ko pa govorimo v časovnem smislu, gre za trojen prihod, kot nam lepo pojasni sv. Bernard: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Rekli smo, da je sedaj milostni čas, in sicer za pripravo naših src na prihod Boga, na srečanje z njim. V nas se morata zbuditi tista goreča želja in pričakovanje, ki sta bila značilna za izvoljeno ljudstvo, ki je pričakovalo prvi prihod Božjega Maziljenca, kar nam slikovito opiše prerok Izaija v 1. berilu: "O da bi predrl nebo in stopil dol" (Iz 63,19). Vsak človek, pa četudi se tega ne zaveda, ima v sebi to željo in pričakovanje, za verne pa je povabilo, da bi še bolj ozavestili v sebi to pričakovanje in hrepenenje, sploh v tem današnjem času, ko nas številne reči, ki so kakor prepovedani sad "mikavne za oči in vredne poželenja” (1 Mz 3,6), v resnici vlečejo stran od Boga, kakor tudi od nas samih in pravih ter pravilnih odnosov. Če se vrnemo k tistemu o trojnem prihodu, potem bomo rekli, kako se je prvi prihod že zgodil, mi pa se sedaj zlasti pripravljamo na tisti drugi prihod, na prihod v Duhu, to je tisti prihod, za katerega mora vsak od nas odpreti svoje srce Gospodu, ki trka na njegova vrata, tudi zato, ker je za ustrezno pripravo na tretji in dokončni Gospodov prihod ta drugi, ki je duhovni, nujen, kot tudi pove sv. Bernard: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.”

Najbrž smo že opazili, kako se v prvem delu adventa jezik nič kaj ne spremeni od tistega, ki smo ga

poslušali ob koncu cerkvenega leta - tudi ob začetku cerkvenega leta je poudarek in opozorilo na poslednjih človekovih rečeh. Tretji Gospodov prihod se namreč pravzaprav za vsakega od nas zgodi ob smrti, ko tudi odgovarjamo za tisto, kar smo grešili v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Zato tak poudarek na tej duhovni pripravi in budnosti, ne pa toliko na neki nostalgiji po preteklosti, na čustvih in fantazijah - treba je končno zares odriniti na globoko. Ni se potrebno več kot toliko ozirati na prvi Gospodov prihod, ker je to, da je Bog postal človek že vključeno v našo vero, če je le-ta prava. Nevarno je namreč, da bi se oddaljili od sedanjega trenutka, od Gospoda, ki prihaja tukaj in sedaj, ki je pravzaprav vedno navzoč, še posebej v svetih zakramentih. Peter iz Bloisa, kanonik iz Chartresa (ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”), je v adventni pridigi lepo dejal, kako se je prvi prihod "že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi". Enostavno moramo verjeti številnim pričam, ki nam o Kristusovem učlovečenju in delovanju med ljudmi ter o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju govorijo - gre za Božjo besedo in Izročilo Cerkve. Kot pa omenjeni kanonik nadaljuje, smo mi sedaj "v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam". Naše življenje je torej en sam adventni čas, ki pa ga je treba zares preživeti bogato tudi v duhovnem smislu: "Rekel je namreč [Gospod], da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobro vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vedo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8)." 

Negotovost torej, ker ne vemo, kdaj pride Gospodar življenja, da bi nas poklical, kdaj se bo torej za vsakega od nas zgodil tisti tretji prihod, za katerega "je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo". Ob tem mi prihajajo na misel besede Guareschijevega junaka don Camilla, ki se je v besedah energično zoperstavil svojemu do tedaj zvestemu faranu, ki je zaradi čisto materialne obljube "rdečega" župana Pepponeja (da mu bodo pred hišo postavili bencinsko črpalko) pristal, da se bo njegova hčerka poročila z županovim sinom le na občinskem uradu, ne pa tudi v cerkvi. Tako je šel približno ta dialog: "Gospod župnik, toda tudi vam je najbrž jasno, da človek mora tudi od nečesa živeti." Na kar je župnik odvrnil: "Moral boš tudi umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede." Misel na poslednje reči bi nas kristjane resnično morala prebuditi iz spanja, da nas razno razne stvari tega sveta ne odvrnile od tistega le enega, bistvenega, kar je zares potrebno. Navadno veliko mislimo o tem zemeljskem življenju, ki pa je ena sama negotovost - edina gotovost je ta, da se bo končalo. Kakor pravi namreč Peter iz Bloisa: "Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.” Za kaj delamo in živimo, če si pošteno priznamo, v našem življenju. Naj nam o tem spregovori kar sv. Janez Marija Vianej: "Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” 

Kam je torej šel ta večnostni pogled, ki nam pomaga hkrati gledati realno in trezno na sedanjost, hkrati pa nas odpira v večnost? Nas nič ne skrbi, da smo ga bolj ali manj že izgubili? Želimo si vse lepo urediti in postlati v materialnem smislu, pa je vse to tako krhko in negotovo. Ali nam težave pri iskanju zaposlitve, čedalje večja brezposelnost in podobne reči ne dovolj zgovorno pričajo o človekovi negotovosti ter krhkosti? Vse gradimo samo na sebi, pa bi morali misliti tudi na prihodnje rodove. Misel na poslednje človekove reči nam pomaga tudi k temu, saj nam skrb in prizadevanje za rešitev lastne duše pomaga k temu, da se ozremo tudi na bližnjega, kamor spadajo najprej naše družine, od katerih je postalo marsikaj bolj pomembno. Kakšno prihodnost gradimo zase in za druge? Kakšne prihodnosti si zase in za druge pravzaprav želimo? V začetku adventa je kot nalašč opozorilo apostola Pavla: "Poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

Potrudili se bomo torej, da bomo stopili z norega vrtiljaka življenjskega tempa. To seveda ni lahko, a se velja za to potruditi, se boriti. Za tisto, kar ljubimo, se je po besedah Chestertona potrebno boriti. Treba se je boriti za tisto, kar je zares vredno, kar ostane, za tisto, česar ne uničujeta molj in rja (Mt 6,20). Blagoslovljen in buden adventni čas!

Za telesni in duhovni blagor

Odlomki današnjega prazničnega konca cerkvenega leta nam v podobi, ki je vzeta iz resničnosti, predstavijo Gospoda Jezusa kot dobrega pastirja. Katere so lastnosti pastirja, ki je resnično dober? Mislim, da so prikazane prav vse, saj imamo tu dobroto, usmiljenje, potrpežljivost, modrost, sposobnost razločevanja, pa tudi pravičnost. Ta zadnja lastnost hodi z roko v roki z dobroto, usmiljenjem in ljubeznijo ter je pravzaprav pokazatelj resničnosti prvih treh naštetih lastnosti. Ljubezen je namreč resnična, globoka, trdna, verodostojna in prava takrat, ko je tudi pravična. Če tega elementa ni v odnosu, potem, kakor je lepo povedal angleški krščanski publicist in mislec Chesterton, to postane »podivjana krepost« - za ljubezen je recimo dejal, da postane le še pohota.

Ker pa je ta naš Dobri Pastir pravičen, verujemo, da nas ob koncu našega zemeljskega življenja pri njem čaka sodba, ki je ena od tistih poslednjih človekovih reči, o katerih se premalo govori. Že v berilu je zato rečeno: »Sodil bom med ovco in ovco« (Ezk 34,17), zlasti pa nam o tem spregovori evangeljski odlomek: »In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov; in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico« (Mt 25,32-33). Vsako naše dejanje ima posledice, pa ne le dejanje, ker velja enako tudi za naše besede in tudi, to tako radi pozabljamo, za naše opustitve. Torej, ne le tisto, kar si slabega storil, temveč tudi tisto, kar si slabega rekel, kako si proti bližnjemu besedo vihtel kakor meč, pa tudi, kar bi lahko brez težav storil koristnega, pa nisi storil – vse to bo snov sodbe vsakega od nas. Sv. Janez od Križa je dejal, da bo ob koncu našega življenja vsak ode nas sojen po ljubezni, prav isto pa trdi tudi današnji evangelij. 

Na tej naši zemlji tako živimo takšni in drugačni ljudje, dobri in slabi, vendar je našo ljubezen, in sicer v vseh pogledih, mogoče prav oceniti šele ob koncu našega življenja, prav tako pa mora presoditi nekdo, ki gleda drugače in vidi v srce (1 Sam 16,7). Ljudje lahko kolikor toliko ocenimo le tista dejanja in besede, ki jih jasno vidimo in slišimo, pa še za to velikokrat potrebujemo še dodatne opore, da bi lahko čim bolj objektivno presodili. Mi pa ne vidimo v globino stvari in ljudi, tako da ne vemo niti za ozadje nekih dejanj in besed – marsikaj lahko izvemo, če se med seboj pogovarjamo, a še zdaleč ne vsega, ker bomo večino nesli s seboj v grob, sploh pa tisto bistveno, kar vsak od nas je.  Tako se bo po Kristusu, pravičnem sodniku, zgodila jasna ločitev med dobrimi in hudobnimi, ki jih predstavljajo ovce in kozli – te živali so se v Palestini poleti pasle skupaj, ob koncu sezone pa jih je pastir ločil tako, kot piše v evangeliju. Dobri bodo tako deležni večne blaženosti, medtem ko bodo hudobni šli v pogubo – na to sodbo ne bo in ni pritožbe. Dobrim bo Gospod dejal: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta« (Mt 25,34); hudobnim pa bo dejal: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom« (Mt 25,41). Pri tako jasnih besedah ne more nihče trditi, da pekel ne obstaja, ali da je prazen – Gospod Jezus je zelo jasen!

Sodba torej bo, sojeni pa bomo, kot smo dejali, po ljubezni. Jezus našteje telesna dela usmiljenja – teh je še veliko, tisto, kar pa nam želi Gospod dati razumeti pa je to, da išče ljubezen tistih, ki jih je on prvi ljubil, ker jih je ustvaril in odrešil za drago ceno. Vsak od nas mora torej prepoznati Gospoda v svojem bližnjem, zlasti v tistih, ki so pomoči potrebni. Ni zastonj teden, ki je pred nami, teden Karitas, kjer smo vsi poklicani k večji zavesti dejavne ljubezni in dobrote do bližnjega, začenši že po naših družinah. Kdor ljubi Boga, ne more ne videti stiske bližnjega. Bolj ko nekdo ljubi Boga, bolj bo sposoben ljubiti svoje brate, pa čeprav ga slednji lahko sovražijo.

Poleg telesnih del, pa imamo tudi duhovna dela usmiljenja, ki so še veliko bolj pomembna, tudi zato, ker se za kristjana telesna dela usmiljenja pravzaprav začnejo pri duhovnih, iz njih izhajajo. Na duhovna dela pozabljamo, kakor pravzaprav sploh pozabljamo na duhovno razsežnost našega življenja, zato jih še enkrat naštejmo: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Vprašanja sodbe bodo torej tudi: Kdaj si molil za grešnike, svoje nasprotnike, neverne? Kdaj si prav svetoval dvomljivcu? Kdaj si grešnika posvaril? Si nevedne, zlasti versko, kaj znal poučiti? Kdaj si potolažil kakega žalostnega, mu vlil upanja? Kako si znal prenašati krivice? Kako si znal odpuščati? Si kaj molil za druge, tudi za mrtve, daroval maše, dobra dela, žrtve in odpovedi, se postil zanje? 

Postavi se nam seveda vprašanje, kako to, da ta dela niso omenjena v evangeliju, če so važnejša od telesnih? Zato, da vidimo in spoznamo, kako naša duhovnost nikdar ne sme biti zagledana in zaprta sama vase, temveč moramo vedno in vselej, tudi ko vršimo duhovna dela usmiljenja, imeti odprto srce in oči za bližnjega. Ne more in ne sme nam tudi v tem primeru biti vseeno tudi za materialne potrebe bližnjih. Če drugače povemo, moramo voditi duše k Bogu preko dejavne ljubezni. Tako je počela denimo bl. Mati Tereza, ki nam je precej dobro znana. Gotovo so jo zanimale stiske tistih revežev iz Kalkute, še bolj pa jo je skrbela večna usoda vseh prebivalcev tega velemesta. Želela je, tako kot to želijo storiti vsi misijonarji, ljudem prinesti Gospoda Jezusa. Poleg vsega, jih je zato učila tudi moliti, zato jih je učila prav molitev rožnega venca. Materialna in duhovna ljubezen torej hodita z roko v roki.

Mi na zemlji kot kristjani ne zbiramo nekih točk zvestobe ali »puntov«, kot je nekdo rekel. Bog nas ne bo nagradil zaradi količine del, ki jih bomo naredili, temveč glede na ljubezen, na srce, ki ga bomo vanja vložili. Na prvi pogled super dobro delo je v resnici lahko narejeno v velikem napuhu, hinavščini, vzvišenosti in še kaj. Vprašanje, če potem v resnici, v globini zares lahko rečemo, da je to bilo dobro delo. Krščanska ljubezen je ljubezen do Kristusa v vseh pogledih. Kristusa moramo ljubiti in ga spoštovati v duhovnem smislu, v bogoslužju, kakor tudi v bližnjem.

Na praznik Kristusa kralja zato beremo ta evangelij, da bi razumeli, kako mora v nas vladati vse tisto, kar je značilno za dobrega pastirja, da pride k nam in v nas Božje kraljestvo, ki je kraljestvo: resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti, miru in ljubezni (po današnjem hvalospevu). Bolj kot se bomo prepuščali vsemu drugemu, da nas bo obvladovalo in nam celo vladalo, bolj se bomo oddaljevali od večnega rešenja. Kristus bo tako v nas kraljeval tedaj, ko bomo znali biti dovolj ponižni, krotki in odprti, da bomo znali opaziti, kdaj nismo zares služili Božjemu kraljestvu v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Ko bomo to spoznali, pa se bomo za ponovno prevlado Kristusa v nas zavzeli tako, da bomo opravili dobro sveto spoved. Antični pisatelj je zapisal: »Če želimo, da Bog kraljuje v nas, naj na noben način v našem umrljivem telesu ne vlada greh.«