Antropološka mutacija zahodne družbe

Skrb vzbujajoča kriza družine (1)

Ob vsakem začetku novega koledarskega leta po naših cerkvah objavimo tudi t. i. “versko statistiko”, tudi z namenom, da bi se celotna skupnost zamislila nad podatki, glede na to, da že kar nekaj časa ne gre ravno za rožnate zadeve. Tako v naši župniji v Novi Gorici, ki je med največjimi v koprski škofiji, pa tudi na širšem Primorskem (ima kakih 10.000 prebivalcev), lani praktično nismo imeli nobene “normalne” poroke, glede na to, da je v obeh (da, samo dve cerkveni poroki!) primerih, ko je le-ta bila v naši župniji, šlo pravzaprav za starejši par, ki se je lahko poročil, v drugem primeru pa za par, ki se je po več letih civilne poroke odločil še za cerkveno. 

Najbrž ni treba velikih strokovnjakov, da ugotovimo, kako veliko parov, ki dajo krstiti svoje otroke,

bodisi ni cerkveno poročenih bodisi so le civilno poročeni. Zelo dobri so spisi toskanskega sociologa, statistika in demografa Roberta Volpija, ki je sicer poročen in oče treh otrok. On seveda obravnava zlasti problematiko italijanske družbe, a ne samo, saj je odličen poznavalec tudi splošnega položaja v Evropi in drugod na Zahodu, saj v svojih knjigah utemeljeno (na podlagi statistik in dokumentov) kritizira družinsko politiko številnih zahodnih držav (zlasti v knjigah 'La fine della famiglia' in 'Il sesso spuntato'), ki gredo vse pravzaprav na neki način v protidružinsko smer. Volpi pa tudi opozarja na pogubne posledice, tako socialne kot tudi moralne narave, izgubljanja očetovske in materinske vloge. 

Nazadnje je lani objavil zanimivo knjigo, ki nosi naslov: 'Ali naša družba še potrebuje družino?' ('La nostra società ha ancora bisogno della famiglia?', Vita e Pensiero, Milano 2014), pred Božičem pa je bil v 'Avvenire' zanimiv intervju z njim, ki sem ga tudi sam prebral. Marsikaj, kar govori o Italiji, velja tudi za Slovenijo – z ozirom na tisto, kar sem dejal v začetku -, pa tudi za Evropo. Kot posledica “seksualne revolucije” iz leta 1968 se je drastično povečalo po Evropi število ločitev, zakoni, ki so legalizirali ločitev, pa so bili sprejeti tudi po deželah s katoliško tradicijo (v Italiji je bila leta 1970 ločitev uvedena in potem leta 1974 potrjena z referendumom), prav tako pa je bil legaliziran splav (v Italiji leta 1978). Število porok in rojstev se je po letu 1975 začelo zmanjševati praktično po vsej Evropi, v Sloveniji tudi počasi, čeprav se je drastično zmanjševanje začelo s kakim desetletnim zamikom. V Italiji so bile katastrofalne posledice sprejetih zakonov zelo hitre, saj je ta dežela že v devetdesetih letih imela eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu. Upravičeno so tisti, ki so želeli uvesti omenjene zakone, v družini videli simbol vere, moči in enotnosti, kar je vse v zadnjih petdesetih letih postalo majavo in vprašljivo, prešli smo namreč v globoko moralno in versko krizo, zato ni čudno, da je v krizi tudi družina. V nekaj desetletjih je, po Volpijevih besedah, prišlo do revolucije, ki je pustila strašanske posledice, za katerih odpravo bi potrebovali več desetletij, pod predpostavko, da bi se začeli s tem takoj spopadati – a na to ne kaže. Zakaj? Ker Volpi pravi, da je prišlo do prave “antropološke mutacije”. Zagotovo se je ta mutacija zgodila tudi pri nas v Sloveniji, katoliški verniki pa očitno niso imeli pravih protistrupov, glede na žalostno statistiko, omenjeno na začetku. Zanimiv intervju nadaljujemo prihodnjič.

/ se nadaljuje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Središče našega življenja

Gospod Jezus je šel na sobotni dan v shodnico, tokrat v Kafarnaumu, kjer se je nahajal. Evangelist Luka temu doda, ko poroča o obisku rojstnega Nazareta, da je to bila njegova navada (4,16). Gospod Jezus nam tako daje najprej zgled, kako je na Gospodov dan potrebno narediti svojo dolžnost, da gremo k bogoslužju. Slednje je celo na prvem mestu, saj je rečeno, da je šel k bogoslužju »takoj v soboto«. Najprej je treba dati tako čast Bogu, saj vemo, kakor nam pravi tudi pregovor, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Središče našega življenja, iz katerega črpamo potrebno moč, je, po besedah tudi zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, bogoslužje (B 10). Tja gremo seveda tudi zato, ker smo navajeni, ker je to naša dobra navada. Tja gremo, ker je tako prav, saj gre Bogu čast, hvala in zahvala. Ne sme pa ostati le pri tem. 

Mnogi pravijo, kako je vseeno, če ob nedeljah gredo k maši ali ne, misleč, da je to le neka moralna ali celo finančna obveza, a temu seveda ni tako, ker gre za veliko več, kar nam, kot bomo videli, evangelij tudi sporoča. Sv. Janez Pavel II. pravi: »Liturgija (sveta maša, op. a.) je središče življenja Cerkve in nobeno drugo religiozno izražanje tega ne more zamenjati ali biti na isti ravni« (21.9.2001). Molitev in branje Svetega pisma doma sta seveda pomembna, vendar nikdar toliko kot molitev in Božja beseda pri sveti maši. A zakaj je sveta maša, zlasti nedeljska tako pomembna? To je zato, ker je glavni protagonist Gospod Jezus Kristus sam. Ko molimo, beremo ali premišljujemo Sveto pismo sami ali še z drugimi doma ali drugod, je Gospod Jezus duhovno navzoč, v cerkvi pa je resnično navzoč, še zlasti pri sveti maši.

Mnogi mislijo, da je središče nedeljske maše pridiga, zato tudi temu prilagajajo obisk ali celo pogojujejo, da mora biti tam, kamor hodijo, zlasti odličen pridigar. A seveda osrednja oseba nikdar ni in ne sme biti duhovnik, temveč je osrednja oseba Gospod Jezus. Pri sveti maši je on sam, ki govori, je on sam, ki deluje, ki se daruje in se nam celo daje v hrano. Duhovnik je pomemben le zato, ker je orodje, po katerem nam Gospod Jezus govori, zlasti, ko slovesno bere ali poje evangelij. Duhovnik je pomemben zato, ker je orodje, po katerem k nam pride Gospod sam pod podobo kruha. Duhovnik je pomemben, ker Gospod Jezus po njem odpušča naše grehe. Duhovnik je kot kladivo, ki ga potrebujemo zato, da zabijemo žebelj. Orodje torej, a v Gospodovih rokah.

Gospod Jezus je namreč tisti, ki ima oblast, zlasti seveda pri svetih zakramentih, da dela velika dela v nas. Zato je prav, da se vsakdo vpraša, zakaj gre k sveti maši, kaj se tam dogaja, kdo tam v resnici govori in deluje. Vsakdo naj se vpraša, kaj želi od Gospoda Jezusa? Kaj ga mora prositi, za kaj se mu zahvaliti? Kaj je tisto, česar naj bi ga Gospod rešil? On ima namreč oblast nad vsem zlom in hudim v nas, kakor smo slišali pri evangelistu Marku. Potem pa, ko bomo Gospodu dovolili, da bo kaj napravil v naši notranjosti, poskrbimo, da se bo glas o njem razširil po vsej okolici, prav kakor se je zgodilo v evangeliju v Galileji. Pričujmo z besedo in dejanji, kdo je tisti, ki zares osvobaja in rešuje človeka.

Napredovanje znotraj okvirov

Božja beseda ima danes za skupno besedo »spreobrnjenje«. Ta beseda dobesedno pomeni popolno spremembo svoje miselnosti, svojega gledanja na svet in na življenje. Pomeni obrat nazaj, da bi potem lahko šli naprej, po pravi poti. Najbrž nam je vsem znano, kako to izgleda, ko se človek izgubi – navadno je treba nazaj na določeno križiščno točko zato, ker smo ljudje pač tako narejeni, da silimo z glavo skozi zid, prepričani, da bo naša pot že tista prava, tako ali tako pa bi moral vsakdo najti še eno novo pot in poizkusiti še kaj novega, česar pred nami še niso odkrili. 

Ta avanturistični duh v nas se lahko iz dobrega prelevi v nekaj slabega, če smo preveč zagledani vase

in v svoj prav, nič pa nas ne zanimajo avtoritete in izročilo, tisti torej, ki so našo pot že prehodili, izročilo pa so nauki in nasveti, kako čim bolje prehoditi tisto pot. Mi seveda zmotno mislimo, kako je pravi izziv, prava avantura v tem, da se popolnoma odtrgamo od tistega prej, da bi našli nekaj povsem novega, v resnici pa je pravi izziv in avantura najprej v poslušanju avtoritet in izročila, zatem pride načrtovanje, priprava, nazadnje šele prava, pravcata pot. Na tej poti pa bo še vedno veliko prostora za osebni okus, za improvizacijo... Na tej zemlji je pač tako, da človek nikdar ni povsem svoboden in neodgovoren, temveč je svoboden vedno znotraj določenih okvirjev, nikdar pa ne odgovarja samo sebi, temveč je treba vselej dajati odgovor še nekomu drugemu. 

Glede določenih reči pač nimamo izbire, v brk zmotnemu učenju mnogih. Marsikaj nas pogojuje in uokvirja, ne moremo izbirati, kar smo, ker bi radi bili kaj drugega ali, ker bi radi bili kdo drugi – ne gre. Tudi vlak ima tračnice, po katerih mora voziti, da bi prispel do cilja, ne more se s tračnic kar preseliti v bližnjo reko, kot da je podmornica, potem pa pluti tam proti cilju. Ne morem torej spremeniti tistega, kar sem, lahko pa sem bolj to, kar sem. Spreobrniti se, pomeni, da bom v nečem jutri boljši kot sem danes, pa še vedno slabši kot pojutrišnjem. Gre za neprestano delo za izboljšavo predvsem in najprej samega sebe, ne najprej drugih. Kako bom boljši moški in ženska, boljši oče ali mama, boljši soseda ali soseda, boljši prijatelj ali prijateljica, pa seveda, kako bom boljši kristjan. 

Hodimo k nedeljski maši, pa že mislimo, da smo dobri kristjani – ne, poziv je namenjen prav nam! Najslabše je tisto mišljenje, da sem že dober kot sem, a se moramo v resnici vsak dan znova spreobračati, da pridemo spet na pravo pot. Nikdar ne bomo v tem zemeljskem življenju popolnoma prišli do cilja, ampak bo vedno še kaj prostora za izboljšavo. Za nekatere bo šlo za spreobrnjenje od greha k življenja po evangeliju, kot pravi odlomek, za druge bo šlo za izboljšanje in poglobitev, da bi iz mlačnosti prešel k gorečnosti, za najbolj odprte in radodarne pa bo šlo še za korak naprej, torej bodo od gorečnosti uspeli preiti celo do svetosti.

Na pravem mestu ob pravem času

Današnji evangeljski odlomek nam podaja smernice za življenje nasploh, še bolj pa seveda za življenje po veri. Za zgled so nam svetniki, na čelu s sv. Janezom Krstnikom, potem pa že nastopijo prvi apostoli. Poglejmo, kaj nam sporoča dogodek ob Jordanu.

Najprej drži to, da vsak od nas za velike reči v življenju potrebuje zgled. Zgled da nekdo, ki na nekaj opozori, nam nekaj pokaže. Janez Krstnik je učencema pokazal na Jezusa, mi imamo v življenju številne druge, ki to storijo. Temu pravimo avtoritete, gre pa za zanesljive osebe, ki jih poslušamo, jim zaupamo in jim sledimo. Sledimo seveda najprej besedam, ki nas prepričajo, vendar pa že kmalu le besede niso dovolj, potrebujemo tudi dejanj, kar bomo dodatno razčlenili na koncu.

Seveda je Janez moral biti na pravem mestu ob pravem času in pravilno razpoložen, da je lahko videl Gospoda Jezusa, ne samo Jezusa, saj je rekel, da je "Jagnje Božje", kar že kaže naprej na velikonočni dogodek, na Kristusovo krvavo žrtev in potem na njegovo zmago nad grehom, zlom in smrtjo. Ni odveč poudariti, da je z vse omenjeno potrebno biti pozoren, poslušen, preudaren in tudi ponižen. Brez vsega tega ne moreš biti na pravem mestu ob pravem času, ne moreš zaznati, kar naj bi tam zaznal, ne moreš tega prepoznati, če govorimo o pravi stvari, o pravem "glasu", na koncu pa ne moreš tega priznati, če govorimo o avtoriteti. Kje najdemo pravih življenjskih napotkov? Če govorimo na splošno, potem nam ne bo težko reči, da pri pravih, zglednih ljudeh, pa tudi v dobrih knjigah, oddajah... Če pa preidemo na področje krščanske vere, potem se bomo vprašali, kje najdemo Gospoda Jezusa. Najdemo ga v Svetem pismu, v molitvi in premišljevanju, v branju in poglabljanju krščanskega nauka, kakor tudi v pomoči potrebnih ljudeh in v bližnjem, še zlasti pa ga najdemo v svetih zakramentih, posebno v sveti evharistiji.

Tu je potrebno razlikovati, saj je Gospod duhovno navzoč, kadar se zberemo k molitvi, v Svetem pismu, pa tudi v naših bližnjih in nazadnje v krščanskem nauku, v zakramentih pa je Gospod Jezus resnično navzoč. Razlikujemo tako tri vrste dejanj v tem oziru, saj Gospoda Slavimo (adoracija) v svetih zakramentih, zlasti v svetem bogoslužju, zanj pričujemo, zlasti s svojim življenjem, ki je v molitvi, poglabljanju in trudu za izvrševanje krščanskega nauka, nazadnje pa še v služenju - Gospodu služimo v bližnjem. Ker je v evharistiji in zakramentih Gospod resnično navzoč, je tam naša prva dejavnost, da ga častimo in slavimo, v bližnjem pa Gospoda ne slavimo, temveč mu služimo. Imamo torej, če rečemo s tujkami, trojno dejavnost: liturgijo, martirijo in diakonijo. Če prevedemo, potem je prvo bogoslužje, zlasti sveta maša, drugo pričevanje za Kristusa z besedo in življenjem v svojem okolju, tretje pa dejavna ljubezen do bližnjega. To so tri dejavnosti kristjana. Pri prvi Gospoda vidimo, pri drugi nanj pokažemo, pri tretji sledimo njegovemu zgledu.

V nekaj stavkih nam tako apostol in evangelist Janez predstavi program, razčleni, kako moramo živeti naše krščansko življenje.

Krst - velika priložnost in odgovornost

Praznujemo Gospodov krst. Ta praznik je bil postavljen tik za praznik Gospodovega razglašenja zato, ker se je v bistvu pravo razglašenje ali razodetje Gospoda Jezusa svetu začelo ravno z njegovim krstom v Jordanu. Kakor je Jezus predstavljen kot Očetov ljubljeni Sin, tako po analogiji velja tudi za nas, saj smo pri krstu po Jezusu Kristusu postali Očetovi ljubljeni sinovi in hčere, kakor nas kristjane med sabo veže posebna vez, ki se je prepogosto premalo zavedamo – da smo v Kristusu bratje in sestre. Premalo se zavedamo še druge posebne vezi, ki je nadzemeljska, ta pa nas na poseben način poveže s celotno stvarnostjo Cerkve, saj za brate in sestre, ki nam pomagajo v našem življensjkem boju in na naši življenjski poti, dobimo vse blažene in svetnike v nebesih, kakor tudi duše v vicah, ki so za nebesa omenjeni, a se morajo zanje še očistiti. To je torej, če vse zaobjamemo, tisto občestvo, v katerega nas vključi sveti krst. 

Ko govorimo navadno o občestvu ali skupnosti, zadeve preveč zožamo, prizemljimo, vse naredimo le

horizontalno, družbeno, sociološko. Ravno to je narobe, saj v Cerkvi in v krščanski veri bolj kot o zemeljskih rečeh, govorimo o nadzemeljskih, bolj kot o človeških, o stvareh, ki človeka presegajo, torej o svetih, o Božjih rečeh. Če se po svojih materah rodimo za zemeljsko življenje, pa se po krstu, čeprav se zaradi enostavnosti obreda to ne zdi, rodimo za nadzemeljsko življenje. Krst odpre vrata presežnega, Božjega, milostnega življenja. 

To je torej tista velika skrivnost, to je tisti čar krsta in krščanske vere nasploh, da smo del nečesa veliko večjega od nas, veliko večjega od materialnega, čutnega, čustvenega, pa tudi razumskega. Smo del nečesa, ki vse našteto neskončno presega. Naše krhko, ranljivo, bolno in minljivo je del stvarnosti, ki je močna, neranljiva, zdrava ter neskončna. Sami zase smo tako le ljudje, s svojo borno naravo vred, z Božjo pomočjo pa smo veliko močnejši. Z Gospodom premagamo svet, z njegovimi željami vred, ker hrepenimo po večjih rečeh, ki zemeljsko presegajo. Z Gospodom smo močnejši od skušnjav, zla in greha. Skupaj z njim premagamo naše človeške majhnosti, prepire, nerazumevanja, našo človeško krhkost. Z Gospodom gremo onkraj trpljenja, bolečine in smrti. 

Seveda vse skupaj ni nekaj lahkega, saj drži tudi to, da se s krstom pravi boj šele začne, vendar pa je res, da krst prinaša vse potrebno, da se v tem boju uspešno borimo, kakor tudi vse potrebno, da na koncu zmagamo. Pri krstu dobimo večino vsega potrebnega za življenjski boj, drugo potem dobivamo s preostalimi svetimi zakramenti, dostop do katerih pa nam omogoči prav sveti krst. Božje življenje ali posvečujočo milost, ki smo jo dobili prvič pri krstu, a jo zradi naše grešne narave pogosto izgubimo, obnavljamo pri sveti spovedi. Ta je, v povezavi s sveto evharistijo, prvi in najpomembnejši zakrament ozdravljenja. S pomočjo svete spovedi namreč notranjost pripravimo za prejem samega Gospoda Jezusa v sveti hostiji – kaj bi nas lahko še bolj okrepilo? 

S sveto birmo potem potrdimo svojo odločitev za krščansko življenje, prejmemo pa tudi darove Svetega Duha, duhovne darove, ki so neizogibno potrebni vsakemu zrelemu kristjanu. Da potem lahko Bogu služimo, imamo tri poti, dve pa sta prav tako zaznamovani z dvema zakramentoma – eden je zakrament svetega zakona, drugi zakrament svetega reda (svetega duhovniškega posvečenja, ki ima tri stopnje – diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje). Tretja možnost v tem oziru je samsko življenje, ki je lahko še popolnejše v okviru redovne skupnosti. 

Ob izteku našega življenja imamo še zakrament bolniškega maziljenja, ki ga podeljujemo tudi v primeru posebej nevarne bolezni ali pred denimo tveganim operacijskim posegom. Ta zakrament je predvsem mišljen kot priprava in popotnica (zato je posebej važno prejeti, če je le mogoče, tudi sveto obhajilo) za prehod v onostranstvo. Treba je poskrbeti, da umremo spravljeni z Bogom, bližnjimi in s seboj, da umremo v Božji milosti, za kar je potrebno tudi goreče moliti - zlasti k sveti Družini, še posebej k sv. Jožefu. 

Kaj nam o vsem tem povedo verske statistike, ki jih prebiramo v začetku novega koledarskega leta? Povedo nam veliko o površnosti ali površinskosti naše vere. Bodimo pošteni in povejmo, da se ne potrudimo dovolj, da bi svojo vero poglobili, da bi življenje po veri tudi bolje poznali in razumeli, da bi bolje poznali in živeli krščanski nauk, ne nazadnje, da bi bolje razumeli in živeli Božjo besedo, zlasti novozavezno, ki ji z eno besedo rečemo tudi evangelij. Bolj kot ne, je tako krst za nas zgolj neko simbolično dejanje, podobno blagoslovu, ko stvari le malo poškropimo z blagoslovljeno vodo. Da bi nam krst res odpiral vrata v večnost, nas odpiral presežnemu, ne verjamemo kaj dosti. 

To se odraža tudi v tem, koliko molimo, koliko beremo in premišljujemo Sveto pismo, koliko hodimo k sveti maši, se spovedujemo… Že tu se kaže, kako slabo živimo iz svetega krsta. Če potem preidemo na žalostno statistiko porok in kandidatov za duhovniški, redovni in misijonarski poklic, pa dobimo samo potrditev tega. Kdor je krščen, pa s svojim “partnerjem” živi skupaj, kakor bi bil poročen, zagotovo ne služi Bogu, temveč ga iz svoje zveze izključuje. Prav tako tudi ne tisti, ki so krščeni, pa se poročijo zgolj civilno – ti še javno potrdijo, da se odpovedujejo Bogu v svoji zvezi. Da ne bo pomote, ne govorim o tistih, katerih cerkveni zakon se je izjalovil, ki so pošteno poskušali Bogu služiti v zakramentu zakona, temveč o tistih, ki niti ne poskušajo, ki se ne odločijo. 

Res je, da državni zakoni zakonsko življenje močno ovirajo in zavirajo, sploh v finančnem smislu, a mi moramo gledati širše, saj delamo za nebesa. Ostro je treba obsoditi državno nepodporo družini, ki je zveza dveh oseb različnega spola, potrjena z zakonsko zvezo, ki mora biti v primeru krščenih oseb tudi cerkvena. Materialne enake možnosti in priložnosti za vse so zelo pomembne, a niso vse – to so sredstva, cilj pa je veliko večji – življenje pri Bogu. Koliko smo v tem oziru med seboj povezani in si v stiskah pomagamo? Kje je krščanska skupnost? Krščanske družine v stiski kažejo, da velikokrat ne vidimo dlje od svojega nosu. Če želimo, da se bodo mladi odločali za družinski, pa tudi za duhovniški, redovni ali misijonarski poklic, jim moramo pri tem pomagati v vseh ozirih. Premalo jim pomagamo z zgledom dobrega krščanskega življenja, priznajmo si. Dokončno porazno stanje našega krščanskega zgleda pa kaže statistika tistih, ki so odšli s tega sveta brez poslednjih zakramentov. Če drži tisto, da umremo tako, kot smo živeli, potem se velja resno zamisliti.