Praznujemo Gospodov krst. Ta praznik je bil postavljen tik za praznik Gospodovega razglašenja zato, ker se je v bistvu pravo razglašenje ali razodetje Gospoda Jezusa svetu začelo ravno z njegovim krstom v Jordanu. Kakor je Jezus predstavljen kot Očetov ljubljeni Sin, tako po analogiji velja tudi za nas, saj smo pri krstu po Jezusu Kristusu postali Očetovi ljubljeni sinovi in hčere, kakor nas kristjane med sabo veže posebna vez, ki se je prepogosto premalo zavedamo – da smo v Kristusu bratje in sestre. Premalo se zavedamo še druge posebne vezi, ki je nadzemeljska, ta pa nas na poseben način poveže s celotno stvarnostjo Cerkve, saj za brate in sestre, ki nam pomagajo v našem življensjkem boju in na naši življenjski poti, dobimo vse blažene in svetnike v nebesih, kakor tudi duše v vicah, ki so za nebesa omenjeni, a se morajo zanje še očistiti. To je torej, če vse zaobjamemo, tisto občestvo, v katerega nas vključi sveti krst.
Ko govorimo navadno o občestvu ali skupnosti, zadeve preveč zožamo, prizemljimo, vse naredimo le
horizontalno, družbeno, sociološko. Ravno to je narobe, saj v Cerkvi in v krščanski veri bolj kot o zemeljskih rečeh, govorimo o nadzemeljskih, bolj kot o človeških, o stvareh, ki človeka presegajo, torej o svetih, o Božjih rečeh. Če se po svojih materah rodimo za zemeljsko življenje, pa se po krstu, čeprav se zaradi enostavnosti obreda to ne zdi, rodimo za nadzemeljsko življenje. Krst odpre vrata presežnega, Božjega, milostnega življenja.
To je torej tista velika skrivnost, to je tisti čar krsta in krščanske vere nasploh, da smo del nečesa veliko večjega od nas, veliko večjega od materialnega, čutnega, čustvenega, pa tudi razumskega. Smo del nečesa, ki vse našteto neskončno presega. Naše krhko, ranljivo, bolno in minljivo je del stvarnosti, ki je močna, neranljiva, zdrava ter neskončna. Sami zase smo tako le ljudje, s svojo borno naravo vred, z Božjo pomočjo pa smo veliko močnejši. Z Gospodom premagamo svet, z njegovimi željami vred, ker hrepenimo po večjih rečeh, ki zemeljsko presegajo. Z Gospodom smo močnejši od skušnjav, zla in greha. Skupaj z njim premagamo naše človeške majhnosti, prepire, nerazumevanja, našo človeško krhkost. Z Gospodom gremo onkraj trpljenja, bolečine in smrti.
Seveda vse skupaj ni nekaj lahkega, saj drži tudi to, da se s krstom pravi boj šele začne, vendar pa je res, da krst prinaša vse potrebno, da se v tem boju uspešno borimo, kakor tudi vse potrebno, da na koncu zmagamo. Pri krstu dobimo večino vsega potrebnega za življenjski boj, drugo potem dobivamo s preostalimi svetimi zakramenti, dostop do katerih pa nam omogoči prav sveti krst. Božje življenje ali posvečujočo milost, ki smo jo dobili prvič pri krstu, a jo zradi naše grešne narave pogosto izgubimo, obnavljamo pri sveti spovedi. Ta je, v povezavi s sveto evharistijo, prvi in najpomembnejši zakrament ozdravljenja. S pomočjo svete spovedi namreč notranjost pripravimo za prejem samega Gospoda Jezusa v sveti hostiji – kaj bi nas lahko še bolj okrepilo?
S sveto birmo potem potrdimo svojo odločitev za krščansko življenje, prejmemo pa tudi darove Svetega Duha, duhovne darove, ki so neizogibno potrebni vsakemu zrelemu kristjanu. Da potem lahko Bogu služimo, imamo tri poti, dve pa sta prav tako zaznamovani z dvema zakramentoma – eden je zakrament svetega zakona, drugi zakrament svetega reda (svetega duhovniškega posvečenja, ki ima tri stopnje – diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje). Tretja možnost v tem oziru je samsko življenje, ki je lahko še popolnejše v okviru redovne skupnosti.
Ob izteku našega življenja imamo še zakrament bolniškega maziljenja, ki ga podeljujemo tudi v primeru posebej nevarne bolezni ali pred denimo tveganim operacijskim posegom. Ta zakrament je predvsem mišljen kot priprava in popotnica (zato je posebej važno prejeti, če je le mogoče, tudi sveto obhajilo) za prehod v onostranstvo. Treba je poskrbeti, da umremo spravljeni z Bogom, bližnjimi in s seboj, da umremo v Božji milosti, za kar je potrebno tudi goreče moliti - zlasti k sveti Družini, še posebej k sv. Jožefu.
Kaj nam o vsem tem povedo verske statistike, ki jih prebiramo v začetku novega koledarskega leta? Povedo nam veliko o površnosti ali površinskosti naše vere. Bodimo pošteni in povejmo, da se ne potrudimo dovolj, da bi svojo vero poglobili, da bi življenje po veri tudi bolje poznali in razumeli, da bi bolje poznali in živeli krščanski nauk, ne nazadnje, da bi bolje razumeli in živeli Božjo besedo, zlasti novozavezno, ki ji z eno besedo rečemo tudi evangelij. Bolj kot ne, je tako krst za nas zgolj neko simbolično dejanje, podobno blagoslovu, ko stvari le malo poškropimo z blagoslovljeno vodo. Da bi nam krst res odpiral vrata v večnost, nas odpiral presežnemu, ne verjamemo kaj dosti.
To se odraža tudi v tem, koliko molimo, koliko beremo in premišljujemo Sveto pismo, koliko hodimo k sveti maši, se spovedujemo… Že tu se kaže, kako slabo živimo iz svetega krsta. Če potem preidemo na žalostno statistiko porok in kandidatov za duhovniški, redovni in misijonarski poklic, pa dobimo samo potrditev tega. Kdor je krščen, pa s svojim “partnerjem” živi skupaj, kakor bi bil poročen, zagotovo ne služi Bogu, temveč ga iz svoje zveze izključuje. Prav tako tudi ne tisti, ki so krščeni, pa se poročijo zgolj civilno – ti še javno potrdijo, da se odpovedujejo Bogu v svoji zvezi. Da ne bo pomote, ne govorim o tistih, katerih cerkveni zakon se je izjalovil, ki so pošteno poskušali Bogu služiti v zakramentu zakona, temveč o tistih, ki niti ne poskušajo, ki se ne odločijo.
Res je, da državni zakoni zakonsko življenje močno ovirajo in zavirajo, sploh v finančnem smislu, a mi moramo gledati širše, saj delamo za nebesa. Ostro je treba obsoditi državno nepodporo družini, ki je zveza dveh oseb različnega spola, potrjena z zakonsko zvezo, ki mora biti v primeru krščenih oseb tudi cerkvena. Materialne enake možnosti in priložnosti za vse so zelo pomembne, a niso vse – to so sredstva, cilj pa je veliko večji – življenje pri Bogu. Koliko smo v tem oziru med seboj povezani in si v stiskah pomagamo? Kje je krščanska skupnost? Krščanske družine v stiski kažejo, da velikokrat ne vidimo dlje od svojega nosu. Če želimo, da se bodo mladi odločali za družinski, pa tudi za duhovniški, redovni ali misijonarski poklic, jim moramo pri tem pomagati v vseh ozirih. Premalo jim pomagamo z zgledom dobrega krščanskega življenja, priznajmo si. Dokončno porazno stanje našega krščanskega zgleda pa kaže statistika tistih, ki so odšli s tega sveta brez poslednjih zakramentov. Če drži tisto, da umremo tako, kot smo živeli, potem se velja resno zamisliti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar