Veselje srca

3. advetna nedelja je imenovana tudi »nedelja veselja«, ker je Božič že blizu – letos je pred nami še polovica adventa -, zato pa nas bogoslužje spodbuja, da bi tudi v naše pričakovanje vnesli malo več veselja. Ker pa je advent prispodoba našega zemeljskega življenja nasploh, smo tudi sicer povabljeni, da vnesemo za kanček več veselja v naša življenja.

Evangelij nam pomaga razumeti, kaj je pravo veselje, sreča in svoboda, po čemer sicer vsi v svoji notranjosti hrepenimo, a ne vselej pravilno izberemo. Janez Krstnik je zaprt zaradi svojega odkritega neodobravanja škandaloznega življenja kralja Heroda, ki živi z bratovo ženo Herodiado. Svoje učence od tam pošlje k Jezusu, da bi ga povprašali, če je res on pričakovani Mesija, kar je Janez nenazadnje tudi jasno dejal, da je, ali pa naj čakajo drugega, predvsem pa drugačnega. Zanimivo je tu vprašanje, kako to, da Janez sploh to sprašuje, kot da bi bil zagrenjen zaradi tega, ker je zaprt. Rekli bi, da mu je kar prav tako, ker je pač dobil, kar je iskal – če bi ostal tiho, se mu ne bi nič zgodilo. Vendar pa v resnici ni tako, saj je Janez Krstnik v sebi trdno prepričan, da je Kristus pravi Mesija, Odrešenik človeškega rodu, ki »odjemlje grehe sveta« (prim. Jn 1,29-34; Mt 3,11-12), potrebujejo pa te potrditve njegovi dvomeči učenci. Slednji so pričakovali drugačnega Mesija, bolj političnega in vojaškega, ali tudi čudodelnika, ki bi sam osvobodil Izrael, da bi živel brez rimske nadoblasti. Ali bi pa Izrael res bil osvobojen? Ne bi bila ta svoboda zgolj navidezna in zunanja?

Tudi mi smo konec koncev podobni tem učencem. Iščemo takšno veselje, srečo, svobodo, ljubezen, mir in še kaj, ki bi od nas pravzaprav nič posebnega ne zahtevala, kaj šele, da bi morali zaradi tega kaj trpeti, potrpeti, biti deležni nasprotovanja in ponižanja. Iščemo pravzaprav srečo in veselje prazničnih lučk. Da se prižgejo, je treba pritisniti le gumb. Od nas nič ne zahtevajo, ker so jih drugi postavili, elektriko, gorijo pa – naj bi gorele – na občinske stroške (v resnici vedno na naše, ker smo davkoplačevalci mi!). Ko se prižgejo je vedno žur. Lahko bi še naštevali. Vendar pa za te lučke drži, da so samo nekaj zunanjega, samo nekaj človeškega, zato pa kratkotrajnega in minljivega. Drži tudi, da ne kaj prida svetijo niti kaj prida grejejo. Zlasti ne svetijo v našo notranjost in je ne grejejo. Gre pravzaprav za »fejk« (ang. fake) lučke, umetne lučke, od katerih ni neke prave koristi. Takšnih lučk si ljudje postavljamo nič koliko, pa mislimo, da bo tam naša rešitev. To so vse tiste zadeve, v katere bežimo in si skušamo z njimi potešiti našo nesrečo in napolniti našo notranjo praznino. Kaj vse so tiste droge, ki se na zunaj razglašajo kot lučke, ki nas bodo osrečili, vemo, pa ni treba posebej naštevati. Vsekakor to ni neka realna, temveč virtualna resničnost. 

Janez bi si kaj lahko tudi izbral neko »virtualo«, lahko bi si zgradil neki umetni svet, živel navidez nemoteno naprej v nekem balonu. Tega ni storil, ker je bil prerok, še zadnji starozavezni. Prerok je pa tisti za Sveto pismo, ki pričuje za resnico oz. celo Resnico, z veliko začetnico, za Boga samega. Sv. Tomaž Akvinski je dejal, da je resnica to, da se naš razum oblikuje po resničnosti (»Adaequatio rei et intellectus«), da torej mislimo, potemtakem pa tudi govorimo in delamo v skladu z resničnostjo kot je, ne pa takšno, kot bi želeli – mi ali drugi -, da je. Janez je povedal stvari takšne, kot so bile, za to pa tudi sprejel odgovornost in posledice. Zaprli so ga in na koncu celo ubili, vendar je storil prav in je bil notranje svoboden ter tudi vesel. Pričeval je, do konca, za resnico in Resnico. Držal se je tistega: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti« (Mt 10,28). 

Za nas je to zgled, da bi nas skrbela, ali vsaj malo bolj skrbela, ne samo materialna, telesna in čustvena resničnost, temveč še bolj duhovna. Lahko delamo za vse tisto, kar se nam zdi pomembno in se zatekamo k vsemu tistemu, kar mislimo, še bolj, za kar si domišljamo, da nas bo potešilo, osrečilo in razveselilo. Vendar, če bo vse to podobno samo tem prazničnim lučkam in ne bo navezano na večne dobrine, na tiste, ki jih nič ne more uničiti, ne bo od tega nič. Če bomo tako delali, potem bo z našim življenjem kot z lučkami, ki ugasnejo, ko je konec praznika. Naš Goriški Slavček pa nam je lepo povedal, da v resnici »življenje ni praznik«. Lepo, veselo srečno življenje ni vselej tisto, ki ni nič razburkano. Tudi gladina jezera ali mlake je lahko na zunaj lepa in mirna, a vprašanje, kako je znotraj. Tudi na grd in mrzel ter siv zimski dan je gladina vode mirna, a to lahko pripelje celo do tega, da zledeni. 

Če hočemo res prinesti malo več veselja, sreče in še česa v svoje življenje, bo pravzaprav potrebno veliko razburkanje naše notranjosti. Potrebno se bo odpovedati svoji lastni volji, svojim lastnim predstavam in fantazijam, da bi vse postalo bolj Božje, bolj nebeško, zato pa tudi večno. Marsikaj bo potrebno odrezati, odstraniti, počistiti. Marsičemu se bo treba odpovedati. Bo tudi boleče. A ta bolečina se bo spremenila v veselje – takšno, ki ne mine. Jezusa bomo morali sprejeti takšnega kot je, ne pa takšnega, kakršen bi mi želeli, da je. Njegov nauk je takšen, kot je in nas ga uči katoliški nauk, marsikdaj ga je težko sprejeti, ker ni takšen, kakršen bi si mi želeli v svoji ozkosti in omejenosti, da je. Morali bomo začeti vse bolj misliti tako, kot misli, govori in dela Gospod Jezus, kar nas uči tudi njegova Cerkev. Več ko nas bo, grešnikov, to vzelo za svoje in se bomo tako trudili misliti, govoriti in delati, bolj bo takšna naša Cerkev tudi v svojem človeškem, torej grešnem, krhkem in omejenem obrazu. Ne recimo, da bi moral kdo drug, ampak, da moram jaz tako delati. Da bi pa dobro mislili, govorili in delali, je potrebno najprej moliti, ker je konec koncev to dar od zgoraj. Začnimo moliti in se poslužujmo svetih zakramentov. Saj vemo, da vaja dela mojstra. Bolj ko bomo molili, prebirali, poslušali in premišljevali, bolje nam bo šlo. Bolj bomo tudi notranje veseli, srečni in razsvetljeni – ne od umetnih lučk, temveč od prave luči!

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (29b) 

Poglejmo, kako se po eni strani ruši stara resničnost prek jezika, ustvarja pa nova resničnost po novem jeziku. Nov svet se gradi tudi s pomočjo novih izrazov, novega besedišča, ki izraža resničnosti, katerih prej nismo poznali. Tako se iznajde protijezik (it. antilingua), kakor je prvi dejal Italo Calvino oz. novi jezik (ang. newspeak), kakor je dejal George Orwell. Najprej je potrebno tako stvari zrušiti, zato poglejmo najprej to plat. Treba je zrušiti stari svet vrednot, stare svetovne nazore (nem. Weltanschauung), filozofske perspektive, kulturne koordinate in še kaj. Ko govorimo o jeziku, je pri destrukciji možno prehoditi tri poti. 

Prvi način je enostavna odstranitev nekega izraza, ne da bi ga nadomestili s kakim drugim. Danes

imamo številne besede, ki so v jezikovnem smislu pravzaprav izumrle. Tu lahko pomislimo na metafizične izraze, kot npr. esenca, človeška narava, ali kar sama metafizika. Potem imamo določene moralne izraze, kot so npr. vrlina, zdržnost, stanovitnost, ponižnost, deviškost, plemenitost... Tu so še religiozni izrazi, ki tudi v samem katoliškem svetu izginjajo - sodba, pekel, nebesa, vice... Gre za pravo jezikovno sterilizacijo, ki je v tem, da sovražniku vzamemo jezikovno orožje, da bi mu odvzeli tudi trdne koncepte, na katerih stavba pravzaprav stoji ali pade. Treba je očistiti jezik, da postane šibak in tako neprimeren za jezikovni spopad. Če, recimo, pogledamo takšne spopade med Don Camillom in Pepponejem, vidimo hitro, kako učinkoviti so bili ti izrazi, saj ko jih je uporabljal župnik, je bil ubogi župan hitro brez moči. 

Če ošibi jezik, pride počasi tudi do tega, da ljudje slabo govorijo, poleg tega, da ne razumejo več tistega, kar so njihovi predniki zelo dobro razumeli. Kot je dejala potem znanka, ki je poslušala radijsko oddajo, v kateri sem nastopal: “Bolj slabo sem razumela, ker imate tak besedni zaklad, ki ga sama nimam”. Podobna težava je pa tudi že s samimi sestavki tu v časniku in vprašanje je, koliko in kako se sploh razumemo med seboj pisci in bralci. Posledice jezikovne sterilizacije so zato hude, tudi zato, ker kdor slabo govori, navadno tudi slabo misli oz. misli zelo nekritično - tega je pa danes odločno preveč. Orwell je to že kdaj napovedal: “Osiromašenje jezika je prednost, saj bolj kot je majhna izbira, manjša je skušnjava, da bi razmišljali”. 

Drugi način jezikovne vojne, ki je, kot smo opozorili, bolj podtalna, je umik nekaterih izrazov in zamenjava z novimi. Zamenjajo se tako besede, ki izražajo neko resničnost, da bi tako zamenjali razumevanje resničnosti same, ki je po novem lahko tudi drugačna, vsekakor pa je tekoča in lahko pomeni to in ono ali tudi nič. To je koristno iz dveh razlogov. Prvi je ta, da, če je resničnost preveč odurna, jo je bolje nekoliko osladiti. Tako je, recimo, Adolf Eichmann na jeruzalemskem procesu dejal, da sploh ni šlo za deportacije Judov, temveč za “nadzorovano emigracijo”. Podobno se dogaja tudi v primeru uzakonjanja novih vrst zakonskih zvez. V Italiji je npr. parlament raje dejal, da so to “civilne zveze” kot pa “homoseksualne poroke”, da bi ljudstvo lažje sprejelo zadevo, ker bi se na tiste “trde” besede lahko tudi slabo odzvali ali celo uprli. Primerov je nič koliko, zlasti če pogledamo t. i. politično korektni jezik, ki ga danes uporabljajo, ko ljudje nismo več debeli, ampak “preobilno prehranjeni”, nismo več gluhi, temveč “slabše slišimo”, itd. Vendar bi kazalo “politično korektnemu” nameniti samostojni del rubrike, saj je materiala preveč. Naslednjič nadaljujemo z našo sodobno črkarsko pravdo, torej vojno na jezikovnem področju, ki je v resnici spopad za posest duš ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Da bi pluli po pravi poti

Na "nedeljo Janeza Krstnika", kar je vselej 2. adventna nedelja, nadaljujemo, kjer smo zadnjič končali. Osrednja tema je namreč spreobrnjenje. Vsi ga potrebujemo, pravzaprav pa je spreobrnjenje tudi naša dolžnost, pa ne samo v pripravi na vsakokratne božične ali velikonočne praznike, temveč je to dolžnost našega življenja. Kot smo zadnjič dejali, gre dejansko za to, da skušamo nekaj spremeniti, izboljšati v našem življenju. Če nekaj izboljšamo, se izboljša tudi še kaj drugega, saj nas sv. Tomaž Akvinski uči, da izboljšanje enega področja za sabo potegne tudi druga, ker tudi prsti na naših rokah in nogah rastejo skupaj, ne pa vsak posebej. 

Naše življenje lahko primerjamo plutju z ladjo, kjer krmar vedno znova popravlja krmilo ladje, da slednja pluje točno v pravi smeri. Vselej so namreč neka navodila za pot in kompas ter drugi instrumenti, ki kažejo smer, mi pa jih po eni strani moramo ubogati, po drugi strani pa moramo tudi sami biti dovolj vešči, da z njimi ravnamo, kdaj se je pa tudi treba znajti.Treba je pošteno dejati, kako mi sicer v življenju težimo precej k temu, da skrenemo s prave smeri plutja. Potrebna je zato budnost in bdenje nad samim seboj, ker sicer hitro skrenemo, posebej pomembna pa je budnost na duhovnem področju. Če ni te budnosti, postane nevarnost življenjskega brodoloma zelo velika, resnici na ljubo pa mi dajemo zelo majhen, premajhen poudarek temu duhovnemu področju, tako osebno, kot tudi na ravni skupnosti, po večini govorimo tu o naših družinah, pa tudi župnijah in drugod.

Velikokrat je naloga težka, a to ne pomeni, da se ne potrudimo po najboljših močeh in z nebeško pomočjo, torej s pomočjo troedinega Boga, angelov, Marije in svetnikov, nam lahko uspe. Če želimo biti v skladu z evangelijem in katoliškim naukom, bo treba marsikaj spremeniti, treba se bo odpovedati svojemu ponosu in objeti ponižnost, da bomo priznali naše zablode in napake. Potrebujemo pa tudi precej močne volje, da ustrezne popravke naredimo, na koncu pa tudi stanovitnosti in vztrajnosti, da se ne bomo predali ob ovirah, ki pač vedno pridejo. 

Pri apostolu Pavlu v tem oziru vidimo, kako pomembno je vse tisto, kar so dali skozi pred nami. On sicer omenja tisto, kar je bilo napisano, a nič manj ni pomembno tudi vse drugo, kar so dali skozi naši predniki. Po poti gremo bolje ali, če ostanemo pri naši primeri, bolje plujemo, tudi s pomočjo tistega, kar so nam zapustili tisti, ki so bili na poti pred nami. Skušnjava tega, da bi enostavno izbrisali vse tisto, kar je bilo pred nami, je velika. Če izročila ne upoštevamo, imamo historicizem, ko vse tisto pred nami nima nobene veljave, ampak nekaj velja samo tisto, kar je novo. Na ta način se ne učimo oz. se nič ne naučimo niti iz napak prednikov. Tako pravzaprav ni možno pluti po pravi poti. 

Še nekaj najdemo dandanes. Številni bi radi popolnoma zradirali prav vse, kar se jim je v preteklosti zgodilo v življenju. A če uporabimo še tako dobro življenjsko radirko, pa v našem družbenem življenju začeti spet z nič ni mogoče. Dobra novica, ki pa jo prinaša adventni čas, je ta, da je to možno na duhovnem področju. Dejanje popolne skesanosti pripelje, seveda s pomočjo našega Gospoda v zakramentu spovedi, do popolnega izničenja vseh starih grehov, naša pokora pa do izničenja posledic teh dejanj, do poprave krivic. 

Ponovna vrnitev na pravo življenjsko pot se vselej začne na duhovnem področju, kakor se tam vedno začnejo tudi vse naše krize in zablode. Nekega dne je nekdo vprašal starega puščavnika po njegovi starosti. Puščavnik je odgovoril, da ima petdeset let. Obiskovalec je na to odgovoril: "To ni mogoče, zagotovo jih imate več kot sedemdeset!" Na kar je puščavnik odgovoril: "Res je, moja starost je sicer petinsedemdeset let, a prvih petindvajset sploh ne štejem, ker sem jih preživel daleč od Boga."

V tem adventnem času bomo torej naredili veliko, če bomo poživili naše bogoslužno in molitveno življenje, tako na osebni, kot tudi na skupnostni ravni. Če se bo to zgodilo, se zagotovo izboljšajo tudi naši medčloveški odnosi in še vse drugo. Namesto pravokotnika tabličnih računalnikov, pametnih telefonov, televizijskih in računalniških ekranov, imamo v adventu na skupni mizi krog adventnega venčka, ki se vse bolj sveti. Celo številne starše pa namesto tega raje vidimo, kako bulijo v te naprave, pa nič drugega ne vidijo, zlasti pa nikogar drugega, ko bi bil za to najboljši čas. Z napravami celo hodijo po stanovanju in vanje strmijo, pa se nikamor ne zaletijo samo zato, ker že dovolj dobro poznajo svoje stanovanje. Odločitev za krog je odločitev za večnost, torej za Boga, posledično pa tudi za bližnje in zase. Storimo vendar kaj za to in obrodimo kak trajni sad. Četrtina adventa je že mimo.

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (29a) 

Pri pouku slovenskega jezika smo najbrž vsi slišali za spopad iz naslova, ko sta se dve literarno-kulturni struji spopadli za abecedo, ki naj bi jo uporabljali, šlo je torej za jezikovni spopad, ki ga pa poznamo tudi danes. Vendar pa je v tistem spopadu iz 19. stoletja dejansko vsem šlo za to, da bi delali za skupno dobro, ne pa proti, da bi delali za jezik, ne pa proti njemu, zatorej niso skušali ustvariti nekakšen protijezik, kakršnega skušajo ustvariti danes, ta novodobna “črkarska pravda” pa je tudi precej bolj pritlehna, kakor so pritlehne postale že mnoge tiste vojne, ki se ne bojujejo s pomočjo kovinskega orožja, ne moremo pa po drugi strani dejati, da orožje bojevanja ni manj materialno samo zato, ker je besedno oz. črkarsko, če ostanemo zvesti naslovu. 

Vsekakor drži za vse ideologije, da morajo predložiti neko svoje besedišče, da bi tako vsilile svojo

“vero”, svoj “credo”. Kdor ima v lasti besede, ta lahko oblikuje miselnost. Napravili bomo majhno potovanje po tehnikah, ki jih za to uporabljamo, za kar nam najbrž en sam zapis ne bo zadostoval. Za začetek naj rečemo, kako mora obstajati, da je vse na svojem mestu, močna povezava med resničnostjo in jezikom, saj ima jezik nalogo, da izraža in sporoča svet, da ga torej razodeva. Besede, zato pa tudi črke, so potrebne, da označujejo resničnost, zato pa so tudi orodje resnice. Stvari je treba imenovati z njihovim imenom, reči bobu bob, kot pravi rek. V začetku je Bog stvari najprej ustvaril, jih postavil v bivanje, nato pa dal človeku nalogo, da jih poimenuje: “Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju” (1 Mz 2,19-20a). 

Zatorej je Bog dal človeku, kot vidimo, tudi jezikovno svobodno voljo, poleg le-te na vseh področjih bivanja, kar se vselej izkaže kot dvorezen meč. Vsakokrat, ko človek zablodi, namreč nastane določena ideologija, ideologije vseh časov pa nočejo priznati resničnosti, takšne, kakršna pač je in se tudi kaže, temveč želijo ustvariti (pomenljiva beseda!) svojo lastno resničnost - resničnost tako ni več tisto, kar je, temveč tisto, kar želim, da je. V materinem trebuhu tako ni več otrok, po naravi moškega ne privlačijo ženske, temveč je v materinem trebuhu skupek celic, po naravi pa moškega ne privlačijo le ženske, temveč ga privlači, da bomo čim širši, marsikdo in marsikaj, pa tudi številčno ni treba omejevati. Temu lahko brez težav rečemo racionalizem, saj gre za to, da se v glavi ali v več glavah rodi neka resničnost, ki pravzaprav obstaja samo tam, kdor je pa zadevo iznašel, jo želi ne le zamenjati, temveč vsiliti, namesto prave in edine resničnosti. 

Da bi napravili novo resničnost, je treba po eni strani porušiti staro, zatem pa zamenjati tudi izraze stare resničnosti, tudi zato, da bi preprečili druge možne vrste miselnosti od nove resničnosti. Najbrž ni treba posebej poudarjati, ker smo lahko ugotovili že sami, da tu Stvarnik ni potreben, saj je na njegovo mesto stopil človek oz. skupina ljudi, ki so po navadi bolj ljudje od ostalih, podložnikov, kot nam lepo pričuje, recimo, Orwellova 'Živalska farma'. Namesto stare, teocentrične religije, kjer je torej v središču Bog, se postavi nova, antropocentrična religija, kjer je v središču človek, a le tisti, ki je bolj človek od drugih, podložnih ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Hodimo v luči

Ko sem se včeraj malce potikal po socialnem omrežju Facebook, je prijateljica novinarka zapisala, kako, »živi v državi, kjer dajemo v ospredje novice o črnem petku in prižiganju lučk«. Po naših mestih, pa naj bodo večja ali manjša, so namreč spet naredili prave male slovesnosti ob priložnosti prižiga prazničnih lučk, pa čeprav še december ni, kaj šele božični prazniki. Sam bi dodal, da živimo v deželi, kjer prižigamo cel kup nekih virtualnih luči, nikakor pa ne moremo prižgati tiste najpomembnejše luči - v naši duši. Bežimo sem in tja, naredili bi to in ono, da bi končno vendarle nekaj prižgali, dokler obupani morda vendarle ne ugotovimo, da pa tega sami ne moremo storiti. 

In vendar smo v berilu povabljeni, da bi hodili v luči. Človek potem hodi v soju teh prižganih lučk. V najmodernejšem avtu ima cel kup nekih lučk, da o vsem drugem niti ne govorimo. Sveti mu njegov pametni telefon, njegova tablica, njegov televizor... Vse nekaj sveti in vse nekaj obljublja, mi pa v resnici še vedno hodimo v temi. Tiste človeške in zemeljske luči namreč veliko obljubljajo, a malo izpolnijo. Gorijo nekaj časa, potem ugasnejo. Že manjše zadeve jih lahko ugasnejo, če pa temu ni tako, zagotovo za to poskrbi konec zemeljskega življenja – smrt. Ta odpihne vse tisto, česar temelji so le človeški in zemeljski, od vsega materialnega, pa tudi do vsega, kar je čutno in čustveno. 

Prej nismo povedali vse resnice, saj prvo berilo pravi, da je treba hoditi v ne katerikoli, temveč v Gospodovi luči. Morda pa je to tista novica, ki jo današnji človek najbolj potrebuje, da pa obstaja še kaka drugačna luč, taka, ki sije v človekovo notranjost in jo razsvetljuje ter greje. Seveda pa je današnjemu človeku težko, ker bi se moral za takšno luč malce žrtvovati, se zaustaviti, se nečemu odpovedati, da bi se nekaj izboljšalo tudi v njegovem življenju. Hoditi v Gospodovi luči pomeni odpovedati se teminam greha in se raje odločiti za vrline oz. kreposti. Ko se recimo nekdo odloči za to, da bi shujšal, mu nič ne koristijo razne kure, temveč mora spremeniti svoj način življenja. Pri tem gre za to, da si vzpostavi neki red in se ga drži, da nekaj poveča, nekaj pa zmanjša. Navadno je tudi dobro imeti nekoga, ki te pri tem usmerja. Povečati je treba fizični napor, določenim rečem se je treba odreči na področju prehrane. Ubogati je treba tistega, ki nas po tej poti vodi. Treba je biti vztrajni. Seveda ne gre naenkrat, temveč postopoma. 

V hoji za Kristusom, kar krščanstvo pravzaprav v svojem bistvu je, gre za nekaj zelo podobnega omenjenemu. Človek si mora najprej v glavi postaviti neki red in se ga potem tudi v resnici držati. Povečati mora napor na duhovnem področju, za kar je treba kje čas in napor odvzeti in se čemu odpovedati. Treba je ubogati Kristusa in njegovo Cerkev, ki nas na tej poti usmerjata. Treba je biti vztrajni. Tudi tu gre postopoma, korak za korakom. 

Na voljo imamo zlasti klasična tri orodja – molitev, post in miloščino. Molitev obravnava bogoslužno življenje, osebno molitev, skupno molitev, pa tudi versko izobrazbo. Glede posta bomo bolj splošno dejali, da obravnava neko odrekanje, neko mrtvičenje, če rečemo z lepim starinskim izrazom. Miloščina pa pomeni vsesplošno dobrodelnost v duhovnih in telesnih delih ljubezni. Nekaj je treba ukreniti na osebni ravni in na ravni skupnosti, kateri pripadamo.

Če bomo zato želeli spet hoditi po pravi poti, bomo zato najprej opravili dobro spoved na začetku adventnega časa. Že zgodnjekrščanski spis »Nauk dvanajsterih apostolov« oz. »Didaché« je dejal, da je to tista prava priprava na »lomljenje kruha«, torej za polno udeležbo pri sveti maši, kot vrhunec tega tudi seveda sveto obhajilo. Tako pa danes vsi lepo v vrsto, kot da bi potrebovali neko potrdilo o pripadnosti ali za to, da smo sploh bili pri nedeljski sveti maši. Ni čudno, da ni potem nekih duhovnih učinkov ali napredka v življenju, da konec koncev ne živimo v miru ne s sabo ne z bližnjimi. Malo manj ponosa in malo več ponižnosti, pa bo kaj prostora za Gospodovo luč v nas. 

Na isto področje, torej na molitveno, spada tudi molitev doma. Zanimivo, kako na telesno hrano za nič na svetu ne pozabimo. Vsakdo potrebuje čez dan nekaj časa za čisto osebno molitev, nekaj časa pa velja nameniti tudi skupni, zlasti družinski molitvi. V adventnem času je zelo primerno, da začnemo, če tega prej nismo počeli, z lepo navado skupne molitve zvečer. Zberimo se skupaj, prižgimo svečko, skupaj pojejmo in skupaj zmolimo ter se kaj pogovorimo. Če bo zgorelo veliko svečk na venčku, da jih bo treba celo menjati, potem bo to znamenje, da je to končno res bil izkoriščen adventni čas. Advetni venček namreč spada na mizo v domu, ne pa na kak grob ali na vrata – pustimo, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, mi pa izkoristimo čas, dokler smo še tu in še skupaj. Naredimo kaj, dokler je še čas, da ne bo spet potem jadikovanja, češ kam so zbežali otroci – če smo jim dajali le tiste elektronske lučke, potem znajo prižigati samo te, ne pa tistih v duši. Kot izziv dajem, da kak dan v tednu povabimo k sebi še kako družino, pa zadevo naredimo skupaj. Spodbujam, da tudi osebno kaj naredimo na duhovnem področju – si izberemo duhovno branje za adventni čas, preberemo vsak dan svetopisemski odlomek, zmolimo desetko...

Če bomo to naredili, potem nam ne bo težko še čemu se odreči v tem adventnem času, pa je prav, da si nekaj izberemo na osebni ravni in na ravni skupnosti, družine, kakor nam tudi ne bo težko narediti kakega dobrega dela vsak dan. Za to slednje se velja odločiti vsak dan sproti. Ko smo zvečer skupaj pri adventnem venčku bi bilo dobro, če vsak pomisli in pove, kako mu je čez dan uspelo zadane cilje uresničiti, ksaj tako skupaj rastemo in se tudi lahko spodbujamo, da bi bili boljši. Kot pa pri telesnem treningu postopoma zadeve stopnjujemo in povečujemo, tako velja tudi na duhovnem področju, da lahko, zlasti na osebni ravni, zadeve stopnjujemo in povečujemo. Tudi duhovna kondicija se veča in krepi. 

Naj na koncu še rečemo, da na ta način ne delamo nič drugega, kot samo prostor za tistega, ki prihaja. Če pa bo tisti našel v nas prostor, ga bodo našli tudi naši bližnji, začenši s tistimi, so vsak dan ob nas. 

Blagoslovljen milostni čas adventa!