Nebeška vrata

Na nedeljo Dobrega Pastirja nam je ponujena podoba vrat, ki pa nas spremljajo pravzaprav že ves dosedanji velikonočni čas, bodisi da je govora o vhodu v grob bodisi o zaprtih vratih, skozi katera je vstopil Gospod k učencem, ali tudi o vhodu v hišo v Emavsu, skozi katerega je Gospod Jezus vstopil šele na povabilo obeh učencev. So namreč tisti zemeljski in človeški vhodi ter vrata, so pa tudi vhodi in vrata drugačne vrste, ki so nam ljudem dana, da bi lahko prišli v neki drugačni svet, na neko drugačno raven. Že v medčloveških odnosih govorimo o vratih srca, kot podobi vhoda v notranjost drugega. Ni pa težko ugotoviti, da govori evangelij še naprej, pa govori o duhovnem svetu in duhovni ravni, kamor je pravzaprav logično, da vodijo neka vrata ali neki vhod. Ta vhod je Jezus sam, krščanska vera pa ni le v neki tehniki ali filozofiji, temveč je osebna zadeva, oseben odnos, kjer so potrebni človeški napori, a so slednji precej podobni tistim, ki jih moramo vlagati tudi v našem življenju v naše človeške odnose, o čemer bomo še spregovorili.

Zato je tako bogata in zgovorna ta podoba vrat. Jezus takoj omeni, da imajo vrata poseben pomen že

sama posebej, saj praviloma v hišo ali drugam vstopamo prav skozi vrata, ker se v drugem primeru upravičeno sprašuje po čudnih namenih, ki jih imamo – če namreč ne vstopimo skozi vrata. Vsekakor želi navadno tisti, ki bi rad vstopil drugod v hišo, da ga hišni gospodar ne bi videl ali opazil, četudi pa bi šlo za nekoga, ki vstopa recimo skrivaj k dekletu, pa bi seveda bilo bolj pošteno, da lepo vstopi skozi vhodna vrata in se javi gospodarju, da dobi uradno dovoljenje. V duhovnem oziru ni nič drugače, saj je Jezus, ki je Božji Sin, torej Bog, vedno skrajno obziren in vstopi le pri glavnem vhodu k nam, pa če mu seveda dovolimo. Spomnimo se na učenca v Emavsu, ki sta Jezusa povabila, šele nato je vstopil v hišo. Kot nam lepo pove knjiga Razodetja, je on tisti, ki potrpežljivo čaka pri naših vratih in trka, a zelo obzirno, čakajoč na naš pozitivni odgovor in na to, da mu odpremo vrata v našo notranjost (Raz 3,20).

Nasilen, neobziren, roparski in tatinski je seveda nekdo drug, je sovražnik v pravem pomenu besede. Slednji prihaja velikokrat v našo notranjost, v naša srca, a pušča vselej v njih tudi določeno razdejanje, določene rane. Zanimivo, da ga pogosto spustimo tudi mi sami v našo notranjost, a v bistvu izvemo iz evangelija, da nikdar skozi glavni vhod, ker je tam nekdo, ki tistega ne bi nikdar spustil noter. Torej smo pravzaprav v teh primerih podobni dekletu, ki spusti k sebi svojega skrivnega ljubimca skozi okno ali stranski vhod, če spet uporabimo to podobo. Pa brez zamere. Tu se torej postavlja tudi nam ljudem vprašanje, kako vstopamo drug k drugemu že samo v klasičnih medčloveških odnosih, še lepše je, seveda, če drug k drugemu vstopamo prek Jezusa Kristusa. Z njegovo navzočnostjo in pomočjo so namreč tudi naši medsebojni odnosi šele zares polni in pravi, ker so tudi posvečeni. 

V evangeliju pravi Jezus, da je prišel, da bi imeli življenje. V grškem izvirniku imamo za življenje dve besedi - "bíos" in "zoé". Že sicer imamo samo za obravnavanje obstoja življenja na tem svetu vedo "biologijo", za recimo specifično živalsko življenje pa "zoologijo", kjer sta uporabljeni ti dve besedi v nekem dopolnjujočem se pomenu. V evangeliju je podobno. Najprej je namreč dejstvo, da obstajamo na tem svetu, da živimo v tem smislu obstoja, a je potrebno še nekaj več, zato še drug izraz za življenje. Tisti nekaj več, ki pomeni polnost življenja, dosežemo prek Kristusa samega. On ni le zgodovinska osebnost, kot jih je bilo veliko, pa se govo ri O njih, temveč je živa oseba. Žive osebe pa krasi to, da ne govorimo O njih, temveč govorimo Z njimi. Če namreč govorimo o drugih, kar velikokrat delamo, navadno širimo kvante, pa o njih bodisi govoričimo, jih opravljamo, ali celo obrekujemo. Prek Jezusa Kristusa imamo torej tako biološko, kot tudi psihično, intelektualno, čustveno, pa tudi duhovno življenje, ki pa je šele tisto, ki zares naredi posameznikovo življenje polno. 

Zato vstopajmo skozi vrata Jezusa Kristusa. To delamo seveda v molitvi, ki ima po eni strani določene oblike, po drugi pa je sestavljena tudi iz vsega, kar Gospodu, njegovi Materi, angelom in svetnikom izročimo. Torej so to naše zahvale, prošnje, priporočila, tožbe, priznanja... Tudi naši vsakdanji odnosi, naše delo, vse tisto, s čimer se ukvarjamo, je lahko neke vrste molitev, če le to izročamo v Božje roke, na Boga, Jezusa, Marijo mislimo pogosto itd. V vsem tem je Gospod Jezus, če ga povabimo, duhovno navzoč, kakor je obljubil. Najbolj pa skozi njega kot vrata vstopimo k Očetu prek svetih zakramentov, zlasti sveto spoved in evharistijo. Tu je pa resnična navzočnost. Duhovnik je le orodje in posrednik, v resnici pa vse govorimo Jezusu samemu, z Očetom in Svetim Duhom. Ravno tu je tako glavna zmota tistih, ki mislijo, da jim ni treba v cerkev, saj se odpovejo tej resnični navzočnosti v tej veliki Družini Cerkve, kjer so združene vse tri njene ravni. Če je še tako hudo z nami, se pri svetem bogoslužju dvigamo na višjo raven, kar vsi potrebujemo.     

I kot ISLAM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (35b)

Že pred kar veliko leti, natančneje pred osemnajstimi, je kapucinski nadškof v Smirni (Izmir) v Turčiji pravil o zgovornem dogodku oz. še bolj zgovornih besedah v okviru tega dogodka. Dogodek je bilo uradno srečanje krščansko-muslimanskega »dialoga«. Na neki točki se je muslimanski govornik obrnil na navzoče kristjane in dejal: »Zahvaljujoč se vašim demokratičnim zakonom, vas bomo osvojili; zahvaljujoč se našim religioznim zakonom vam bomo zagospodovali«. Sicer so te besede in ta dogodek mnogi že navedli, a je zaradi svoje aktualnosti dobro, da se zadevo večkrat ponovi. Velikanska vsota denarja, ki z nafto prihaja v blagajne islamskih držav, bi nam morala dati misliti glede ene zadeve – kdo vrši karitativnost do tistih, ki obupani zapuščajo dežele tretjega sveta? Seveda samo krščanske ali ex-krščanske dežele, torej dežele s tovrstnimi temelji, med katerimi je seveda tudi demokracija in z njo povezani zakoni. 

 

Ta dobrota je namreč izključno krščanski koncept, četudi pa bi iskali z mikroskopom, ne bi našli šejkov med sponzorji mednarodnih humanitarnih organizacij, kjer se sicer najde takšne in drugačne sponzorje, tudi precej sumljivih okoliščin. Razen, ponavljamo, muslimanskih bogatunov. Tudi zadeve, kot so recimo »demokracija«, »socialna pravičnost«, »človekove pravice« in še druge podobne reči, ki so se rodile pod krščansko streho, tam tudi ostanejo, ker se jih samo tu razume in se z njimi strinja. Tudi »dialog« je samo enostranska zadeva, če tako rečemo, saj so tudi razna muslimansko-krščanska srečanja praktično vedno na pobudo krščanske strani. Tudi tisti namen, da bi se »bolje spoznali«, zveni kot ena floskula, če nismo politično in še kako korektni, saj bi sicer dejali le, da je zadeva odvečna. O Islamu vemo namreč že vse, kar je treba vedeti, vprašanje je, če hočemo vedeti. 

 

Poleg tega je tudi tako, da z muslimanske strani ni sogovornik en sam, tisti, ki pa želijo biti sogovorniki, bodisi povedo ene in iste stvari glede invazije in podjarmljenja, kar je pač v DNK islamske religije, bodisi pridejo »zmerni« in »razumni« muslimani, katerih mnenje pa v muslimanskem svetu kaj prida ne velja, če sploh kaj velja. Kot pa je bilo rečeno nekemu našemu sodelavcu, muslimani včasih na določena odgovorna mesta tudi nalašč dajo kakega, vsaj na videz, intelektualnega in močno spravljivega predstavnika, vendar imajo povsem drugačne namene, ki niso nič kaj prijetni, zelo milo rečeno. 

 

Imamo znova in znova poudarjeno ironijo zgodovine, ki se (če verujemo, skrbno vodena od določenih prstov, op. a.) poigrava s človekovo domišljavo inteligenco. Tako se je po padcu komunizma zgodilo, da so na površje ponovno priplavale tiste težave človeštva, ki so navzoče že praktično od vedno. Tako ni prišlo do nikakršnega »konca zgodovine«, tudi zato, ker do slednjega ne more priti, saj ima zgodovina bolj kot svoj konec, neki svoj cilj. Za to ni potrebno biti krščansko ali kako drugače veren, a pustimo to. Tako ni prišlo niti do »smrti svetega«, temveč se prav to »sveto«, kot ga pač določena stran pojmuje, vsiljuje s še ne videnim in občutenim nasiljem, za katerega se je – govorimo o muslimanskem svetu - mislilo, da se je končalo pred stoletji. Marsikdo se je tako zmotil v svojih napovedih za prihodnost. Kot se pogosto zgodi, so dejstva drugačna od napovedi. Zadnjič smo dejali, kako je vezivo islamskega nacionalizma zamenjal socializem-komunizem, sedaj pa je slednjega zamenjal islamski fundamentalizem, ki seveda vključuje nasilje. Kdo od teh strokovnjakov, ki so delali napovedi, je predvidel, da bo »best-seller« tretjega tisočletja Koran?

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ne smeš – to je žaljivo!

O rušilnosti politično korektne miselnosti in vzgoje

Ob vsakdanjem brskanju po Facebooku, kjer malo pogledam, če je kaj zanimivega, sem našel povzetek intervjuja, ki ga je za revijo Tempi pred skoraj letom dni dala britanska libertaristična pisateljica Claire Fox, ustanoviteljica inštituta “The Institute of Ideas” in še kaj. Rodila se je katoliškim staršem v okolici Manchestra, nikdar pa ni skrivala svojega levičarstva. Zase še vedno pravi: “Sem levičarka, saj zares verjamem v svobodo in v pravice žensk. Nisem zamenjala svojih prepričanj, če že, je levica tista, ki se jim je odrekla.” No, ta nekdanja članica Revolucionarne komunistične partije (Revolutionary Communist Party) je napisala knjigo 'To se mi zdi žaljivo! ' ('I Find That Offensive! '), kjer obsoja škodo, ki se dela novim generacijam z edino veljavno miselnostjo “politično korektnega”. Pravi, da gre v resnici za miselnost, ki je v resnici “antiliberalna in sovražna do žensk”.

Kot mnogi nekonformistični intelektualci ima tudi sama praktično od nekdaj težave, posebej velike

ima zaradi svojega zagovarjanja svobode mišljenja in govora, obsodbe multikulturalizma in politčne korektnosti. Ker gre za pravzaprav “belo vrano”, je deležna tudi precej “prijateljskega ognja”, saj močno streljajo po njej tudi levičarji. Napisala je tako knjigo o “snežinkasti generaciji”, da bi spregovorila o sodobnih mladih. Kaj misli pod to “snežinkasto mladino”? “Tako so opisani ameriški in britanski dvajsetletniki, ki so se nesposobni spopasti z vsem tistim, kar se jim kaže kot problematično oz. kar razumejo kot žaljivo samo zato, ker se ne sklada z njihovim načinom mišljenja, ki je seveda tisti, kot ga pozna splošni “mainstream”. Tako krhki so, da, ko se znajdejo pred idejo, ki je drugačna od njihove, prosijo, da se le-to odstrani, da bi imeli mir. To se dogaja, ker absolutno niso zmožni, da bi se spopadli z drugačnimi pogledi z razumnimi argumenti. Točno tako krhki so kot snežinke.”
 

Da navedemo misli Claire Fox, smo se odločili, ker se tudi sami spopadamo s podobnimi težavami, ko se ne strinjamo s prevladujočo miselnostjo. Edino, najbrž bi bilo treba pri nas nekoliko popraviti starost tistih, ki zahtevajo, da se tisto, kar se ne sklada z njihovim prepričanjem ali miselnostjo, umakne, zlasti ko govorimo o medijskem svetu. Pa, da ne bo pomote, nobena stran ni izvzeta iz cenzure, kot lahko zlahka zasledimo. Tako se torej obtožuje po eni strani »ta rdeče«, kako nočejo vsega objaviti, po drugi strani pa se uporablja isti sistem.
 

A nadaljujmo s Claire. Da napiše knjigo se je odločila zlasti potem, ko je bila priča dogodku med eno od okroglih miz s študenti, kamor je bila povabljena v zadnjih letih. Bila je pred množico sedemnajstletnikov v neki višji šoli (srednji šoli za Slovenijo, op.a.), da bi jim govorila o spolnem nasilju. Vprašala jih je, kaj mislijo o primeru znanega nogometaša, ki je zaradi spolnega nasilja bil zaprt, odsedel predpisano kazen, potem pa ga je njegov klub spet zaposlil. Praktično vsi so bili mnenja, da je to bilo narobe, pa da bi tisti nogometaš moral ostati v ječi do smrti. Ko je Claire začela argumentirati svoje prepričanje, da pa je prav, da je dobil še eno priložnost, potem ko je odslužil predpisani dolg z oblastmi, so pričele mladostnice histerično jokati in vpiti, vse škandalizirane, zatrjujoč, da nikakor ne sme trditi česa podobnega, saj spolno nasilje zaznamuje žrtev za celotno življenje. Claire jim je odgovarjala, da se ne strinja, da je odkup vendarle možen, nakar so ji začele vpiti eno samo stvar – da ne more tako govoriti, ker je pač žaljivo.
 

To pa je le en primer, saj se ji podobno dogaja na raznih drugih konferencah, ko pod vprašaj postavi multikulturalizem ali svobodo izražanja kristjanov glede določenih vprašanj. Prišlo je torej do neke nove diktature, kjer ni dovoljeno več priznati niti tistih različnosti, ki vendarle veljajo, pa se ne sme recimo uporabljati določenih besed, ki označujejo lastnosti nekoga, ker so seveda žaljive. Nasprotno mnenje ni več dopustno: »Univerza v Edinburgu je celo grozila študentki, da jo bo izključila, ker je v sklopu nekega srečanja dvignila roko, da bi izrazila svoje nestrinjanje z določeno vsebino, o kateri je tekel pogovor.« Pa prihaja do neke vrste »nevzgojenosti«, saj učitelji, profesorji, vzgojitelji, konec koncev pa tudi starši, ne opravljajo enega od svojih temeljnih vzgojnih poslanstev: »Tako delajo nasprotno od tistega, kar bi morali – vzgojiti otroke h kritičnosti tako, da jim predložijo jasna izhodišča, s katerimi se potem lahko primerjajo še z drugimi, da bi jim tako pomagali zrasti tako, da bodo sposobni argumentirati in misliti.«
 

Potem se namreč sprašujemo, kaj da je narobe s temi mladimi: »Iz istega razloga smo se znašli z mladino, ki je obsedena z vsem, celo z okoljem in s hrano, ko je preplašena za gram soli preveč v hrani. Potem se pa sprašujemo, kako to, da so ti mladi tako patološko obsedeni s telesom in zdravjem … te reči so produkt strahu, ki se je rodil iz ene in iste vzgojne ideje, tiste ene generacije, moje, za katero sta največji vrednoti meščansko porabništvo in udobje in za katero je maksimum življenja to, da se živi nemoteno. Težava pa nastane potem, glede na to, da je življenje polno nasprotij, da smo nesposobni odreagirati, ko se pojavijo težave. Dodajam, da je tak tip vzgoje nevaren še iz enega razloga, saj spodbuja slabšanje medosebnih odnosov tako, da veča nezaupanje«. Tako se sproža rdeči alarm, ko naredijo fantje kako neumnost, ko ponagajajo sošolkam ali drugim, kar je nekoč veljalo za normalno, pa se je tudi »normalno« reševalo – z ustrezno kaznijo v šoli in doma, poleg kake vzgojne in, če dodamo, zdravilne, klofute.
 

Claire Fox tako pravi, da so rušilne te kampanje proti mladim nasilnežem, proti nasilju nasploh, proti diskriminaciji, kot tudi prepoved učiteljem, da ne bi imeli z učenci drugačnih vezi kot le strogo profesionalnih. Nagajanje sošolkam postane dejanje spolnega nasilja, ki ga dela spolni maniak, če ni, pa bo to postal. »Po drugi strani pridemo do tega, da imamo vsako nežnost odrasle osebe za dejanje, ki gotovo cilja k nečemu drugemu. Na ta način se ženske vse bolj bojijo moških, mladi pa ne znajo več razločiti med šalo in zlorabo. To prerase v nezaupljivost do odraslih in napravi mlade nesposobne, da bi sprejeli tveganje, ki se vedno skriva v vseh odnosih, zato se pa raje poslužujejo umetnih in nič kaj zdravih odnosov na medmrežju«. To odrasli delajo, ker so izgubili upanje in so sami polni strahov. Izgubili so vero v življenje. Goreče prosimo vstalega Gospoda, da nam vse to milostno podeli.
 

Objavljeno v velikonočni prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas.

Usmiljeni kakor Gospod

Na 2. Velikonočno nedeljo, ki jo tradicionalno imenujemo »Bela nedelja«, beremo evangelij o prikazanju vstalega Gospoda apostolom, med katerimi prvič ni Tomaža. Ko je slednji končno med njimi, slišimo besede, naj da prst v Jezusove rane. Ni zastonj sveti papež Janez Pavel II. Te nedelje razglasil tudi kot tisto Božjega usmiljenja, saj prav to Jezusovo naročilo Tomažu pomeni tudi nam, naj bomo dejansko usmiljeni, ne le z jezikom. Gre za navodilo dejanske ljubezni, prav takšne, kakršno nam je izkazal Gospod Jezus sam, pa jo kažejo poveličane rane na njegovih rokah, nogah in strani. Da bi torej bili usmiljeni kakor Oče, je treba biti usmiljeni kakor Sin, za kar pa je treba kakor Sin tudi ljubiti, kar nam je konec koncev tudi v novi zapovedi zapovedal: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« (Jn 15,12).

Jezus je popoln v ljubezni in usmiljenju, ker je Bog. Je pa ta Bog nase privzel tudi človeško naravo,

in sicer popolnoma, do konca, tako da je popolnoma izkusil tudi naše trpljenje in smrt. To pomeni, da se iz naše majhnosti in nizkosti lahko ljudje poveličujemo z Jezusovo pomočjo, ko se z darom Svetega Duha dvigamo od padle človeške narave k poveličani človeški naravi, kjer ravno majhnost, krhkost, ponižnost, bolečina in celo smrt postajajo nekaj velikega. Vse to se z Gospodovo pomočjo izmuzne zemeljskim zakonom, ki sicer tako močno oklepajo človeka in ga obsojajo na propad. Zaradi Gospodove vstajenjske moči pa tudi mi s psalmistom vzklikamo: »Ne bom umrl, ampak živel, pripovedoval bom o Gospodovih delih.« (Ps 118 (117),17).

Tako razumemo, da obisk prek zaprtih vrat seveda ne pomeni le stvarnega dogodka, da torej evangelist ne le podaja nečesa izrednega, kar se je zgodilo nekoč v zgodovini, temveč je sporočilo neke duhovne stvarnosti. Prihod pri zaprtih vratih je zatorej dogodek, ki se dogaja še danes, vse od Gospodovega vstajenja naprej. Tudi danes duhovna raven premaguje tisto samo zemeljsko in človeka dviga iz njegovih grobov k nebu, da spet postaja podoben Bogu, kakor in za kar je pač nekoč tudi bil ustvarjen. Tisto, kar je pri ljudeh in po zemeljskih zakonih nemogoče, je namreč pri Bogu mogoče – tudi to, da če človek telesno umre, še vedno lahko živi, a le tedaj, če pa po drugi strani odpira Gospodu vrata svojega srca, da tja naseli svojega in Očetovega Svetega Duha. Samo tako se je mogoče dvigati nad zemeljsko in samo tako, če je v Bogu poveličano, je naše trpljenje in zlo lahko smiselno.

Če svoje trpljenje in zlo, ki nas v življenju pač doleti, tu nimamo izbire, darujemo Gospodu zelo konkretno – v molitvi, še zlasti pa v svetih zakramentih, posebej v tistih dveh, ki ju imamo vedno na voljo, torej v sveti spovedi in sveti evharistiji, bomo postajali konkretni v usmiljenju tudi do naših bližnjih. Kdor namreč svoje življenje konkretno izroča v Božje roke, pa to pokaže tudi s svojim trudom za duhovno življenje in poglabljanje, se mu izboljšajo tudi medčloveški odnosi, ker ga prežarja tista ljubezen, ki sije iz Gospodovih ran. Tisti, ki pa, nasprotno, duhovno noče živeti, pa se za to ne potrudi, bo pač tudi umrl tako, kakor je živel. Gospod namreč skozi vrata srca ne prihaja, ampak potrpežljivo čaka, kdaj mu jih bo človek odprl. Kot nam namreč lepo pravi knjiga Razodetja, je treba dajati Gospodu Jezusu prostor, da črpamo moč iz njegovega vstajenja, saj: »Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let.« (Raz 20,6). Sicer pa nas čaka »druga smrt«, ki je v vsakemu primernem večnem trpljenju – spet glede na to, kako smo živeli. Zato pa je treba nekaj ukreniti, prav osebno, v smeri usmiljenja.

Prvi pogoj je ta, da nismo samo na mestu in čakamo, kako bodo drugi usmiljeni, največkrat seveda čakamo, da bodo usmiljeni do nas samih. Povabilo je, da bomo sami pri sebi naredili korak naprej iz zagledanosti in zaprtosti vase. Najprej smo takšni tudi v odnosu z Bogom, ko čakamo, da bo on usmiljen do nas, sami pa za dosego usmiljenja ne naredimo praktično nič. Usmiljenje je seveda, če govorimo o Bogu, njegov veliki dar, a je dar vselej treba tudi sprejeti. Torej gre vselej za neko delo v smeri dobrega, za osebno prizadevanje, za pripravo “terena”. Povabljeni smo k temu, da bi bili najprej usmiljeni DO Očeta. To bomo, če še enkrat ponovim, s trudom za duhovno življenje. Tako bomo veliko bolj usmiljeni že hkrati tudi do sebe, kar samo po sebi pa se bo povečalo naše usmiljenje do bližnjih. Opazili bomo to konkretno doma. Seme namreč raste samo po sebi, da sejalec niti ne ve, kako – zelo podobno je z ljubeznijo in usmiljenjem pri nas. Naredimo zato korak naprej v duhovnem življenju.

Luč življenja

Kako veliko črnogledosti je danes navzoče v svetu. Tako veliko je je, da človek ne sme izraziti niti svojih kritičnih pomislekov, povedati, da se mu pa kaj ne zdi prav, ne da bi bil obtožen tega, da je zafrustriran. Nasprotno pa sem prepričanja, da sam nisem kaj dosti zafrustriran, vsaj ne več. Tega prepričanja sem zaradi zadovoljstva, ki na splošno vlada v mojem vsakdanu, in zato, ker “sonce ne zaide nad mojo jezo”, kot je lepo povedal Apostol (Ef 4,26). 

Pred leti je nekdo izrazil zanimivo misel, ki je seveda bolj budistične sorte kot pa krščanska, a vendarle lepo izrazi današnji čas: “Drevo ima naravno sposobnost, da tekočino iz tal spremeni v limfo, limfo pa v sok svojih sadežev. Tudi mi bi morali delati prav tako”. Prav tako seveda danes ne delamo, temveč se povsod, levo in desno, pritožujemo, da stvari ne “funkcionirajo” - v svetu, v družbi, kakor tudi ne v Cerkvi v njeni človeški strukturi. Zjutraj vstanemo, pa je, kot da bi najprej zakleli čez vse, tudi zato, ker naše prve besede niso dobre, v pravem pomenu besede, ker svojega dne, posledično pa vsega sveta, ne blagoslovimo, temveč ga prekolnemo. Zbudimo se in začnemo s pritoževanjem, ki potem traja še cel dan, konča pa se ne niti v postelji. 

Podobni smo drevesom, ki bi se ozrla na tekočino v tleh in dejala, da jim je nagnusna. Kot smo dandanes navajeni, hočemo sadni sok, ki je že pripravljen. Pustimo ob strani objektivno stanje okrog nas, ko seveda določene zadeve res ne delujejo, kot bi morale. Tega nihče ne zanika. Zanikamo pa nekaj drugega, kar je pa primarna težava našega življenja - ali nismo morda mi tisti, ki sploh “ne funkcioniramo”?

Sv. Maksim Spoznavalec (580-662), doma iz Palestine, je bil znan po svoji vedrini in polnosti upanja ter lepem človeškem optimizmu, vsemu navkljub. Ni šlo za neko naivnost, saj je bil še kako realen, temeljil pa je na prepričanju, da glede na to, da je Kristus s svojim vstajenjem premagal smrt, zlo nima več nobene zadnje besede nad Stvarstvom. Nasprotno - luč vstajenja se širi povsod in je ne more ustaviti prav nič. Edina stvar, ki to luč lahko ustavi, je zaprto srce. Gospodovo vstajenje je, hočeš-nočeš, odprlo neko popolnoma novo obdobje v zgodovini človeštva, pa naj se zgodi, kar hoče. Ta teološki optimizem, če mu lahko tako rečemo, ni umanjkal niti v soočenju s strašno versko krizo, ki ji je bil sveti Maksim priča, nazadnje pa celo žrtev, saj je umrl v izgnanstvu, in sicer z odrezanim jezikom in desnico. 

To je torej svetal pogled na življenje, ki so ga bili sposobni ljudje, močni v Gospodu, kar mi še zdaleč nismo, bi si pa to želeli postati. Vsaj zase lahko to zatrdim. Zagotovo so to bila drevesa, ki se niso bala s svojimi koreninami srečati blata zemlje, ker so ga znala spremeniti v sladek sok svojih sadežev. Konec koncev bi moral vsaj približno tako misliti vsak kristjan. Slednji bi moral “funkcionirati” v vsakem primeru, ne pa da ga vseskozi premetava “kruta usoda”. Če si svet izbira druge možnosti, nas še kako konkretno prepričanje, da je Kristus premagal smrt, postavlja na trdno skalo vere. Kdor pa zaupa v človeka, izkuša svetopisemsko prekletstvo, ki se odraža v stalni nestabilnosti in črnem pogledu njegovega življenja. Kakor Oče tudi večna Beseda postavlja izbiro med blagoslovom in prekletstvom, med življenjem in smrtjo.

Uvodnik v velikonočno številko tednika Novi glas